Resnična hrana

Misel na 19. nedeljo med letom

Toliko je reči, s katerimi se hranimo, v pravem in prenesenem pomenu, pa še vedno ugotavljamo, da nam nekaj manjka, da še vedno ni dovolj. Pomeni, da smo v nekem smislu podhranjeni, pa čeprav imamo telesne hrane in drugih udobnosti še preveč. Četudi kdo med nami nima toliko denarnih in drugih sredstev, še vedno težko govorimo, da bi trpel tisto pravo lakoto, kakršno pa še vedno najdemo na svetu in kakršno so nekoč trpeli tudi naši predniki. 

V 1. berilu najdemo pa neko lakoto, ki zaznamuje tudi nas, saj je prerok Elija prav utrujen nad vsem, celo nad svojim življenjem. Dovolj mu je boja, ker ni ničesar dosegel. Kar veliko ljudi je enostavno utrujenih nad vsem, pa čeprav so naredili vse, da bi bil tisti košček sveta, v katerem se gibljejo, vsaj malo boljši. Bilo je vloženih veliko moči, sedaj pa smo preutrujeni, da bi se še borili – na las podobno preroku Eliju. V veliki večini torej ne gre za neko telesno utrujenost, niti za neko klinično stanje, ker bi sicer vsi današnji napori pomagali. Kar poglejmo namreč okrog sebe. Imamo žene in može, ki so poskusili marsikaj, da bi spet vnesli vitalnosti v zakonsko življenje, tudi terapijo parov, pa ni bilo želenih učinkov. Mnogi obiskujejo celo psihoterapije, pa ni posebnih učinkov. Mnogi poskušajo takšne in drugačne metode zdravega življenja, diete, ki obljubljajo marsikaj, pa tudi še vedno praznina. In niso le posamezniki utrujeni, temveč cele skupine ljudi, morda celi narodi. Utrujeni so v odnosu do institucij, kot sta recimo Cerkev ali politika, kakor lahko zatrdimo tudi obratno, saj sta utrujeni tudi obe omenjeni instituciji, pa še katera zraven.

Ob vsem tem iskanju in neizpolnjenosti smo še vedno utrujeni. Strokovnjaki nam ne morejo pomagati, torej pomeni, da je težava drugod. Najbrž smo ostali pri iskanju vzrokov preveč na površju in nismo videli, da je v resnici naša duša tista, ki je utrujena. Gre torej za najprej in predvsem duhovno težavo. Ampak, kako pojmujemo danes duhovnost? Pojmujemo jo še vedno preveč materialno, tehnično, psihološko in razumsko, torej še vedno preveč površinsko. Mislimo namreč, da bomo tudi to rešili ljudje sami ali s pomočjo strokovnjakov, vsekakor pa naj bi obstajali recepti in formule, po možnosti celo takojšnje, ki bi pomagale tudi pri tem. Mnogi namreč pravijo, da so naredili veliko na sebi in to tudi drži, če tako pogledamo. Mnogi so se začeli bolj zdravo prehranjevati, obiskujejo razne tečaje samozavedanja, meditacije… Mnogi začnejo brati knjige in lahko rečemo, da so res kar nekaj prebrali in še berejo, pa morda prej tega niso počeli. Marsikaj so storili in vendar so še vedno utrujeni, nezadovoljni, nesrečni, neizpolnjeni. 

Postavi se tako vprašanje, če smo na koncu res ljudje tisti, ki lahko zagotovimo v polnosti, da ni več utrujenosti, obteženosti, nezadovoljstva, nesreče, neizpolnjenosti? Očitno to ni mogoče. Zato pa je utrujenost lahko za nas vse tudi priložnost, da zase zares nekaj naredimo, saj se lahko končno odpremo tudi presežnemu, torej nekomu, ki zares lahko pomaga tem našim težavam. Ne moremo nevsakdanjega reševati z vsakdanjim. Ne moremo na duhovne potrebe in izzive odgovarjati z neduhovnimi, človeškimi sredstvi. Pravi boj se odvija na duhovni ravni, tam pa ljudje sami nimamo nobene moči. Potrebujemo pomoč od zgoraj. Ko govorimo o duhovnosti, ne mislimo orientalskih in ezoteričnih receptov, ker je to še vedno domišljanje, kako bomo vse skupaj sami rešili. Zateči se moramo k tistemu, ki je nad vsem človeškim, nad vsem vidnim in ustvarjenim, ki je močnejši od zla in celo od smrti. 

Duhovna hrana je tako zatekanje k Gospodu. Je molitev, je poslušanje in hranjenje s Svetim pismom, vendar je še več kot to, saj je naš Gospod sam »kruh življenja«, ker se nam on sam daje v hrano. Če smo torej poskušali vse mogoče v življenju, pa še vedno ni nič, potem več kot očitno primanjkuje v našem življenju Gospod sam. Njega potrebujemo zato, da bi lahko videli, da je še veliko več, kot le ta svet, mi ljudje, naši odnosi, to naše zemeljsko in človeško življenje. Dostop do tega življenja pa je mogoč le po Božjem Sinu Jezusu Kristusu, kruhu življenja, v svetih zakramentih. Spoved nas že čaka, da bi vredno prejemali sveto obhajilo, Gospoda samega.