Zamajane gotovosti

Misel na 33. nedeljo med letom

Ob premišljevanju tega, kako se bodo zamajali čisto fizični temelji sveta, smo povabljeni k premišljevanju tega, na čem gradimo mi svoje življenje. Sodobni človek se v svojem napuhu in ponosu čuti izredno gotovega in prepričanega vase in v svoje sposobnosti – tako telesne, kot tudi miselne. Tako se nam zdi oz. smo prepričani v to, da je resničnost našega življenja pravzaprav blagostanje, kjer spet mislimo, da gre še najbolj za materialno in fizično blagostanje. 

Tako mislimo, da imamo dovolj trdne temelje, kadar imamo dovolj na računu, imamo ob sebi neko ljubljeno osebo, otroke, službo, avto… V Svetem pismu je že nekdo, ki mu je šlo zelo dobro v tem oziru, in sicer Job, vendar pa je v trenutku vse to izgubil. Današnji človek nima v mislih pepelničnega opozorila: »Pomni človek, da si prah, in da se v prah povrneš!«. Človek je »meso«, kar označuje njegovo krhkost, ranljivost in minljivost. Vse, karkoli dobrega je in ima, karkoli dobrega je sposoben, ni njegovo delo, ampak je Božji dar. To nam lepo pove tudi sv. Benedikt v svojem pravilu, ko našteva v številnih točkah, kako moremo vršiti dobra dela. Po domače povedano, nam eden glavnih utemeljiteljev naše civilizacije pravi, da karkoli je dobrega, ni zraslo na našem zeljniku, ampak je Božji dar. Sv. Pavel nam to pravi v 5. poglavju pisma Galačanom, kjer nam pove, da je človek sam po sebi sposoben le »del mesa«, torej le grešnih dejanj. Karkoli dobrega namreč mi mislimo, govorimo in delamo, je, kar potem poudari tudi sv. Tomaž Akvinski, dar Božje milosti. 

Osnovno pravilo duhovnega življenja je primat milosti nad naravo. Človeška narava je namreč res v osnovi dobra, vendar pa je tudi padla, zato pa človek sam po sebi ni več sposoben dobrega. Torej še enkrat – Božja milost daje karkoli dobrega naredi katerikoli človek. Evangelij nas zato opozarja na našo odvisnost od Boga in na to, kako smo trdni samo v Bogu, ne pa sami po sebi. Karkoli je človeškega, je v resnici zelo krhko. 

Ko v novembru tako premišljujemo poslednje reči, smo postavljeni na realna tla, da si ne bi v svojem napuhu in ponosu preveč domišljali, kako trdno stojimo. Sv. Pavel opozarja, da kdor misli, da trdno stoji, naj pazi, da ne pade.

Objavljeno v tedniku Novi glas