Za rast nebeškega kraljestva

Misel na Kristusa Kralja

Na praznik Kristusa Kralja premišljujemo resnico Kristusovega kraljevanja, kjer nam prav teh nekaj vrstic Janezovega evangelija pomaga razumeti, kaj to pomeni. Kakor nam namreč pravi sv. Avguštin, Gospod ne pravi, da ni kralj tudi tega sveta oz. da ne bi bil kralj tudi v tem svetu, ampak pravi, da njegovo kraljestvo ni od tod, ker je, kakor pravi sv. Matej, nebeško kraljestvo. 

Judovski kralj Jezus po izvoru seveda je, vendar je to preveč omejevalno, ker je kralj vseh in vsega, kar je. Kot namreč vidimo že v Stari zavezi, je edini pravi kralj samo Bog, ostali so nekako knezi, ker jim je bila neka oblast dana, vendar pa je vsaka človeška oblast omejena, kakor je omejena tudi vsakršna človeška moč. Neomejeni moč in oblast ima edinole Bog, s čimer hoče Gospod Jezus povedati, da je on Bog. Drugod pravi Pilatu, naj se preveč ne zanaša na oblast, ki jo ima, ker mu je že po človeški plati bila dana od zgoraj, pravzaprav pa je vsaka moč in oblast dana od zgoraj. 

Velja torej tako, kakor smo že dejali za vsako dobro, ki smo ga sposobni, pa naj bo to na miselnem, čustvenem, čutnem, govornem ali dejavnem področju. Ničesar bi sami po sebi ne bili sposobni, če nam ne bi bilo dano od zgoraj. Kristusovo kraljevanje je torej dejstvo, ki velja, četudi bi kdo tega ne priznaval. Vse vodi in vlada Kristus, česar pa se najprej premalo zavedamo kristjani sami, ki se pravzaprav zoperstavljamo Božjemu kraljestvu in mu ne dovolimo, da bi delovalo v nas tako, kakor je rečeno za gorčično zrno ali kvas, da bi se torej širilo in krepilo Ko nekdo to dovoli v sebi, potem se to začne dogajati tudi na ravni skupnosti, od osnovne skupnosti, torej družine, naprej. Ker je to kraljestvo kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni, kakor nam pravi hvalospev, se ne gre čuditi, zakaj vlada tolikšno pomanjkanje vsega tega v svetu. 

Mi smo tisti, ki moramo, ki smo dolžni skrbeti, da se Kristusovo kraljevanje širi po vsem svetu, vendar pa mora vsakdo začeti pri sebi in pri svojih najbližjih. Na mesto človeške logike vladanja, torej življenja, mora stopiti po Kristusu Božja logika življenja. Po Janezu Krstniku mora on, torej Kristus, rasti, jaz pa se manjšati.

Objavljeno v tedniku Novi glas