Od kod pravo veselje

Misel na 3. adventno nedeljo

Že je tu malo drugačna nedelja, 3. adventna nedelja, ki je nedelja veselja. Povabilo k veselju, ki je v vstopnem spevu svete maše, je vzeto iz Pavlovega pisma Filipljanom, ki ga prebiramo tudi pri sveti maši. Povabljeni smo k prav takšnemu veselju, da se prav tako razveselimo, kakor naj bi se Marija po angelovem pozdravu, in sicer zaradi prihoda Gospoda. 

Gre torej za tisti duhovni prihod Gospoda, o katerem govorijo cerkveni očetje in učitelji, predvsem miprihajajo na misel besede sv. Bernarda, za kar pa se je najprej treba pripraviti. Zato ljudje sprašujejo Janeza Krstnika, kaj naj storijo, da bi mogli pripraviti Gospodu pot, kar pomeni, kakšna dela pokore naj izvršijo. Vsak od nas bi takoj v teoriji naredil marsikaj, bi, kakor rečemo, premikal gore, a je to v praksi drugače. Sveti Jezusov glasnik zato vabi k temu, da vsakdo nekaj naredi v svojem položaju, kjer pač je. Vsakdo ima namreč svojo pot zveličanja najprej doma in na svojem delovnem mestu – tam je še ogromno možnosti za napredek. Janez sicer omenja le dve telesni deli do bližnjega – nage oblačiti in lačne nasičevati, vendar pa so mišljena tu prav vsa dela ljubezni do bližnjega, tako telesna kot duhovna. 

Z vršenjem del ljubezni do bližnjega nam, če jih delamo v ponižnosti, Bog naklanja dovolj pomagajoče milosti, da se spreobrnemo in se odločimo za Gospoda, ki nam po dobri spovedi spet podeli belo oblačilo posvečujoče milosti, svoje Božje življenje. Zato smo namreč bili krščeni in smo dobili Kristusovo ime, postali smo kristjani, da bi ne živeli več sebi, ampak Bogu, ki nas je ustvaril. Ni dovolj imeti samo zemeljsko življenje, ampak potrebujemo tudi tisto razsežnost življenja, ki si je sami nismo sposobni dati, da bi živeli v polnosti. V takšnem delu in prizadevanju, ki sicer ni lahko, prejemamo tudi dar veselja, ki se seveda širi še naprej. To je tista luč, ki sveti ljudem.

Objavljeno v tedniku Novi glas