V pričakovanju

Misel na nedeljo Jezusovega krsta

Čeprav se v ožjem smislu božični čas končuje (traja sicer še do svečnice), pa so evangeljske besede o tem, da je ljudstvo živelo v pričakovanju, še kako aktualne. Ko je namreč enkrat človek krščen in se nad njim odpre prej zaprto nebo, mora živeti tako – v pričakovanju. Živeti mora vedno v adventu, torej v prepričanju, da Gospod še vedno prihaja, čeprav se je en njegov prihod že zgodil. Gospod je prišel k nam in je bil krščen, da bi mi postali Božji. Mi nismo tu, da bi ostali ljudje, torej takšni kot doslej, ampak je k nam, v naš čas, prišel Kristus, da bi postali bolj kristjani, ker od krsta naprej nosimo njegovo ime.

To, da je prišel v naš čas, je sicer ključno, a je ključno tudi to, da je naše razpoloženje še vedno in je celo življenje adventno. Njegov prihod se namreč še ni popolnoma dovršil, še ni prišel do svoje polnosti. Kakor pravi v naslovu razlagalec Conzelmann, je Kristus središče časa, našega časa. Ta čas se je z njim spremenil v čas pred Kristusom in v čas po njem. V tem oziru je do ene polnosti že prišlo. A ta milostni čas, ki ni več kronos, temveč kairós, pomeni tudi primerni, odločilni čas. Pomeni, da prave polnosti še ni bilo. Nismo še prišli do konca, do cilja. Takšno mora biti naše življenje in to nam sv. Janez Krstnik sporoča – čeprav smo morda napredovali, pa še ni konec. Kdor ne napreduje, nazaduje. To je duhovno življenje. 

Zato je ključno vprašanje, ali bom tisti dan, ko bo prišla moja osebna polnost časa, vreden odvezati jermen Kristusovih sandalov? To je namreč bilo služabnikovo delo. Na tem svetu namreč nisem, da bi hodil pred Kristusom, ampak za njim, tako bom vredno opravljal svojo vlogo njegovega služabnika. Nisem je še tako dobro opravil, da je ne bi mogel še bolje, da bi torej ne mogel še napredovati. Tako velja za kristjana v odnosu do Boga in do svojega bližnjega. Imamo torej še ogromno neizkoriščenih rezerv.