Od puščave do vode

Misel na 2. adventno nedeljo

Odločno smo zakorakali v adventni čas, ki nas spominja, da gre za tri vrste Gospodovega prihoda – za prihod v mesu, za duhovni prihod in za prihod ob koncu časov. Prihod v mesu se je zgodil v zgodovinskem času, kjer je najbolj natančen ravno sv. Luka. Slednji nam pove natančne zgodovinske okoliščine tudi okoli nastopa Krstnika. Vsako leto tako liturgično obhajamo pričakovanje izraelskega ljudstva in rojstvo, ki se je zgodilo v človeškem zgodovinskem času in v določenih materialnih okoliščinah. 

Seveda pa sv. Luka ni le odlični zgodovinar takšne in drugačne vrste zgodovine, torej kronološke in odrešenjske, ampak v svoji pripovedi napravi številne poteze s čopičem, ki nam pomagajo v duhovnem življenju. Tako izvemo, da se je Krstnik iz puščave premaknil k vodi. Seveda je to naredil tudi iz praktičnih razlogov, da bi namreč mogel vršiti svoj »krst spreobrnjenja«, vendar pa te besede nosijo tudi globoko simbolno sporočilo. Iz samotnega kraja, kakor je navadno označena puščava v evangeliju, kjer so pogoji ostri in ni vode, se je premaknil na kraj, kjer je dovolj vode in kamor zahaja veliko ljudi. Za advent vse to pomeni, da se moramo poslužiti tako posta, odpovedi, odrekanja, mrtvičenja, pokore in vsega podobnega, da bi pripravili telo za srečanje z Odrešenikom, po drugi strani pa smo poklicani tudi k živi vodi, ki jo v svetih zakramentih, posebej pa v sveti pokori, ker je le-ta »drugi krst«, nudi sam naš Odrešenik. Še več, tam se z njim srečujemo, a nikdar ne tako dobro, da bi ne moglo z naše strani to biti še bolje. Če se trudimo za redno , pogosto in dobro spoved, potem tudi po njej rastemo. Če rečemo s prispodobo, potem delamo vse boljšo in boljšo zemljo, da bi na njej zrastel zares odlični duhovni sad. 

Duhovno življenje je resnično nižanje gričev in višanje dolin, poravnavanje torej, ki pomeni odstranjevanje našega napuha in drugih moralnih ovir, ki ovirajo naše duhovno srečanje s Kristusom. Resnično gre za trdo delo, ki pa nudi neverjetno zadovoljstvo in pripravlja v našem srcu jasli, kamor potem pri sveti maši Božja Mati Marija more položiti svojega Sina, ki je Bog in Odrešenik. In ne pozabimo – to je tudi priprava na srečanje on koncu časov, ti pa so najprej za vsakega od nas smrt, na katero velja biti pripravljeni, saj ne vemo, kje, kdaj in kako bo prišla.

Objavljeno v tedniku Novi glas