Misel na 1. adventno nedeljo
Ko vstopamo v novo cerkveno leto, se v začetku adventa vselej še mudimo pri premišljevanju poslednjih časov, zato pa tudi poslednjih človekovih reči. Zanimivo je rečeno v evangeliju, da se bodo ljudje pravzaprav izčrpavali zaradi strahu in pričakovanja tega, kar se bo zgodilo. Kot bi opisovalo naše čase, v katerih živimo.
Ne obstaja noben čudežni napoj, ki bi omogočil, da se prej ali slej ne bi morali posloviti od tod in se prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da položimo račune. Zato moramo bdeti nad samimi seboj, kar pomeni, da se moramo samo-obvladovati, da si moramo vladati, da moramo, skratka, biti podobe Kristusa-Kralja, za kar smo bili pri krstu in birmi tudi maziljeni. Gospod nas opozarja, naj naša srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi, ker nam potem ni rešitve, če nas konec doleti v takem stanju, da smo že v bistvu živo truplo. Vemo, da se tam zberejo jastrebi – pride Božja sodba.
Poskrbimo, da spet v polnosti zaživimo – obudimo svoje zaspano duhovno življenje, preveč oteženo s posvetnimi skrbmi. Antifona »O, Ključ Davidov« v božični devetdnevnici lepo kliče Gospoda, ki naj reši jetnika, ki sedi v temi in smrtni senci. Vendar bomo rekli skupaj s sv. Avguštinom, da ne bo šlo brez našega pristanka in dela: »Gospod, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo rešil brez tebe«. V adventu se torej znova močno povežimo z Bogom, Marijo, angeli in svetniki – k nebu povzdignimo solzne oči. Obnovimo in poglobimo svoje molitveno in zakramentalno življenje.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar