sreda, 26. maj 2010

Jugonostalgija

Ob brskanju po italijanskih spletnih časopisih sem zasledil članek z gornjim naslovom, ki je že zaradi naslova zbudil v meni zanimanje, predvsem pa se mi je zdelo zanimivo to, da t.i. jugonostalgija zbuja zanimanje tudi na tujem. V začetku članka najdemo zanimiv Churchillov citat, da Balkan proizvede več zgodovine kot je je sposoben prebaviti - koliko stvar drži ali ne, presodite sami, dejstvo pa je, da se je na tem prostoru v preteklosti zgodilo silno veliko zadev, ki še niso povsem razčiščene, se morda celo nadaljujejo.  Tuje oko in mnenje je za nas gotovo nekaj zanimivega, tudi zato, da vidimo, kako na dogajanje v tem delu Evrope vidijo naši sosedje.

Znak za to, da Jugoslavija ni še povsem izumrla, ampak umira na obroke je tudi ta, da je internetna oznaka ".yu" izginila šele pred kratkim, natančneje 30. marca opoldne. Srbski narodni Register je končno zaukazal ukinitev oznake, ki so jo pri življenju držali nekateri docenti beograjske univerze. Digitalni konec Jugoslavije so želeli obeležiti tudi v Muzeju jugoslovanske zgodovine v Beogradu. O tem je Dobrica Veselinović, pobudnik dogodka dejal: "Naš namen je obeležiti dan, ko bo Jugoslavija kot država dobesedno izginila. Najprej je izgnila z zemljevidov, zdaj izginja tudi iz virtualnega prostora."

Kakor je znano, je Jugoslavija umirala počasi in z mnogimi nemiri: najprej v dolgi agoniji po Titovi smrti, ki je prerasla v krvavo vojno leta 1991, potem je formalno izginila leta 2003, ko sta Srbija in Črna Gora ustanovila krhko nekajletno unijo (spomnimo se, kako so leta 2006 na svetovnem nogometnem prvenstvu v Nemčiji še igrali kot Srbija in Črna Gora, čeprav se je slednja že osamosvojila malo prej op. prev.), zdaj pa je simbolno izginila tudi na medmrežju.

Vendar pa Jugoslavija vedno znova vznikne iz pepela kot kakšen feniks - danes v obliki jugonostalgije, ki objokuje nekdanjo skupno državo, kot odgovor na tako prisotne rane fizičnih in mentalnih delitev. Ta je predvsem prisotna v Bosni in Makedoniji, kjer še kako objokujejo skupno preteklost, ki so ji nacionalizmi devetdesetih let tako nasprotovali, danes pa jo mnogi spet želijo obuditi, kar je znak, da nacinalizmi niso povsem uspeli v "zaplembi spomina", kakor jo imenuje pisateljica Dubravka Ugrešić. Zgodovina se tako marsikje vrača - 81000 Beograjčanov se še vedno ima za Jugoslovane. Kregajo se z ministrom za človekove pravice, ki jim ne priznava statusa narodne manjšine. V Zagrebu so v marcu ustanovili gibanje "Jugoslovanska zveza" (Savez Jugoslovena), ki ima za cilj pridobitev skupne istovetnosti, ki bi po njihovem prepričanju bila edini protistrup balkanskim nacionalizmom in sedanji žalosti. Nekateri teorizirajo tudi o nekakšni "Jugosferi" - neologizem je uvedel Economist, predstavljal pa naj bi poskus novih oblik regionalnega sodelovanja, ki bi preraslo nasilje iz devetdesetih let (ob tem je treba povedati, da je še vedno 16000 pogrešanih, ki jih išče kak milijon sorodnikov).

Pa vendar se ta post-Jugoslavija kar noče in noče konkretizirati. Marčna konferenca na Brdu pri Kranju, kjer naj bi se srečali vsi voditelji bivših jugoslovanskih republik, skupaj še z albanskimi, je padla v vodo, ker se je niso udeležili srbski predstavniki, ker niso priznali prisotnosti Kosova kot neodvisne državne tvorbe. Še bolj kot Kosovo pa balkanska črna luknja ostaja Bosna in Hercegovina: absurdna ena in hkrati dvojna državna tvorba, ki jo pri življenju umetno drži mednarodna skupnost. Da ne govorimo o škandalih, birokracijah, korupciji in ekonomski krizi, ki razjedajo življenje mnogih balkanskih držav ter jih postavlja v stanje neskončne tranzicije. Toda proti čemu? Proti Evropi, pravijo. A tudi ta cilj ni samo po sebi umeven: ko v Bruslju zaslišijo besedo Balkan, se takoj spomnijo na grško ekonomsko krizo, kar je dovolj in preveč. Res je sicer, da bo 2. junija v Sarajevu "ekumenska" konferenca glede Balkana, a je že znano, da ne bo s strani Evrope nič posebej novega, razen - morda - ukinitve vizumov za Bosno in Albanijo. 

Četudi se Evropa zdi le privid v daljavi (ali bližnje razočaranje), pa "jugonostalgija" dopušča sanje: je tolažilna, nič ne stane  in budi občutja neke preteklosti, ki ne mine. 

Toliko o članku, zdaj pa me zanima vaše mnenje, dragi obiskovalci - pa naj se tiče kritike članka, jugonostalgije ali česar koli, povezanega z vsebino.

- Vittorio Filippi, Avvenire 23.maj 2010.

4 komentarji:

Aljoša pravi ...

Mislim, da je jugonostalgija samo ena od preoblek ali manifestacij socialističnih idej v sodobni dobi. Glede na to, da skušamo prerasti okope ideologij, nekateri še vedno vidijo v tistem času (in prostoru) svoja najlepša leta. Žal zaradi velikega medijskega prispevka.

Vsak ima pravice, da obuja svoje spomine na karkoli želi, vendar, me čudi, da nekdanje komunistične države (še) niso razglasile levega političnega ekstremizma kot protizakonitega. V Nemčiji ne morete registrirati stranke, ki bi imela nacističen program ... pri nas pa lahko katerokoli stranko.

Nedvomno je neprebavljivost zgodovine na Balkanu velika težava in niti Slovenci nismo temu imuni.

Andrej Vončina pravi ...

Ja, Slovenci... ravno to me zanima v povezavi s tem člankom, ki govori bolj o drugih narodih. Kot da zaradi članstva v Evropski uniji za nas te stvari več ne bi veljale, pa še kako veljajo... Pred kratkim sem se pogovarjal o tem s starejšim bratom, ki je malo pravil, kako so nam polnili glave z nekim rajem na zemlji, pa so bile police na pol prazne, v Italiji pa je bilo, kar si hotel...

Tisto se mi zdi dobro povedano, da je pravzaprav neke vrste droga ta nostalgija, nek beg iz resničnosti v namišljeni svet. Z vsem pa okužijo tudi mlade, ko jih peljejo čistit in obnavljat napis Tito (v tem primeru nad Renčami), doma pa imajo, kar pač imajo in ne napravijo nič, da bi bilo bolje ali drugače.

Anonimni pravi ...

Slavni philospher Immanuel Kant je pravilno ugotovil, da je notranji občutek ljudmi je najbolj pomemben vidik sreče. Strinjam se s prejšnjimi blogerjev, ki so mi veliko srečnejši v naši stari domovini in da je vse, kar je mogoče, je treba storiti vse za ohranitev vrednosti, ki jih bomo lahko ohranili.Družbeni sistem ni bil popoln, se strinjam, vendar ni nemogoče združiti vrednote naše stare države, s tistimi v EU. Načela solidarnosti, kulturno širino in velikost skupnega trga, ki smo jih imeli bi moral biti zadosten razlog za vse nas, da se borijo za ponovno vzpostavitev našo čudovito državo, v kateri smo bili vsi tako veliko srečnejši in bogatejši. Za začetek bi se lahko prožno skupnost, kot Beneluksa, kar je privedlo do gospodarske unije v okviru EU, kjer so pravice vsakega človeka in naroda v celoti ohranjeno in če politični sistem je demokratična v skladu z načeli EU. Vsi naši ljudje bi se počutili veliko bolje na ta način po vsej nekdanji državi Jugoslaviji.

Anonimni pravi ...

Oni koji su planirano ubili Jugoslaviju nisu medju nama Jugoslavenima. Moberi Sakibe nisu naši ljudi. Pogledajte knjigu od Naomi Klein “The shock doctrine”. Tamo sve lijepo piše da se istorija ubijanja Jugoslavije ponavlja na nekim drugim prostorima na sličan način. Mi smo svi Jugoslaveni i bez Tita i bez Titove Jugoslavije iako je on personificirao tu državu. Ona možda jeste imala neke slabosti i mane kao svaka država, na primer nije bio višestranački sistem ili je prakticiranje vjere bilo ograničeno i tome slično, ali solidarnost i ljubav koju smo imali jedni prema drugima ni u jednoj drugoj državi nisam našao. Sada svi imamo i višestranački sistem i svako može vjeru svoju da prakticira, ali nemamo više domovinu koja je poštovana, razvijena ekonomski i kulturno, pa pogledajte ljudi kako smo živeli a kako živimo i šta smo izgubili, a ono barem privremeno dok se ne saberemo od onoga šta nam se desilo. Zato se slažem sa Sakibom da emotivni odnos postoji i sa Kemalom da ne treba biti pesimista. Živjela Jugoslavija!!!!!!!!!!!