Kristus, prinašalec vina

Misel na 2. nedeljo med letom

Tradicionalno sledi prazniku Gospodovega krsta dogodek v Kani Galilejski. Kako močno sporočilo za današnji čas, ki nima več tako v čislih ne zakona kot takega, kakor tudi ne družine. Pomeni, da če želita resnično živeti iz svetega krsta, biti prava kristjana, morata moški in ženska postati mož in žena. Udejanjiti je torej potrebno tisto, kar je v možnosti že položeno v zibko, da namreč moški postane mož in ženska postane žena. 

Naravna pot je po svetem zakonu, nadnaravna pot pa je posvečeno življenje. Pravzaprav pa je tudi v zakonu precej pomembnejše duhovno očetovstvo in materinstvo. Zgolj biološko posredovanje življenja otrokom je namreč premalo. Osrednja tema evangeljskega odlomka je zato Božja milost, ki daje nadnaravno, Božje življenje. Osnova seveda je narava, ki jo predstavlja voda, za več pa je potrebna Božja milost, ki vodo popelje na višjo raven, ko jo spremeni v vino. To delajo v nas sveti zakramenti – vodo spreminjajo v vino. To pomeni, da so sredstva Božjega nadnaravnega življenja, Božje milosti. 

Gospod se kaže kot ponižni služabnik, ko se udeleži ponižno in pravzaprav v senci svoje Matere svatbe v Kani Galilejski. Bil je namreč povabljen kot sin svoje matere (sv. Krizostom). Tisti, ki je torej postavil zakon od začetka, v edinosti z Očetom in Sv. Duhom, je počastil to poroko s svojo navzočnostjo (sv. Avguštin). Kristus torej naravni zakon, ki je poroka med moškim in žensko, popelje na višjo raven, na nadnaravno raven, pa tako postavi poroko kot zakrament. Po novi zavezi, ki bo v njegovi predragoceni Krvi sklenjena na križu, bo poroka med dvema krščenima postala zakrament, torej sredstvo Božje milosti za to novo družino. Za posvečujočo milost bo sicer potrebno vselej prejeti drugi krst po zakramentu svete pokore, je pa potrebno poudariti, da prinaša zakrament svetega zakona tudi svoj velik delež zakramentalne milosti. Zato ni vseeno, če sta dva poročena, ali nista. Primarno pomeni to povabilo Gospoda Jezusa, da mora, da je res v polnosti zakon, da je torej sveti zakon, biti on navzoč – potrebno je torej skleniti cerkveno poroko. 

Je pa treba stalno skrbeti, da bo to res sveti zakon, kakor tudi, da bo, kot je dejal papež Pij XI. čisti zakon (okrožnica Casti connubii). Ta družina bo morala torej skrbeti, da bi ne zmanjkalo nikdar vina v njihovem življenju, da torej ne bi zmanjkalo prepotrebne Božje milosti. Družina mora zato živeti krščansko življenje, ki je zakramentalno in molitveno življenje. Nihče si namreč milosti ne zagotovi sam, ampak je Kristus tisti, ki jo daje.

Objavljeno v tedniku Novi glas