Prizadevanje za milost

Misel na 7. nedeljo med letom

Naš Gospod nam predstavi novo mišljenje, ki ni več človeško, temveč Božje. Ljudje se namreč med seboj doživljamo drugače, kot pa je to bilo zamišljeno od začetka, saj v svoji padli naravi bolj sledimo Kajnovi liniji, kot pa Abelovi. Med sabo se tako imamo za tekmece, zato pa tudi nekatere pojmujemo kot bližnje,  druge pa ne. Pridemo celo tako daleč, da si naredimo iz ljudi sovražnike, seveda najprej v svojih glavah, čeprav je v resnici edini sovražnik le nekdo s svojimi pajdaši – hudič, posledično pa greh. Potem se ljudje precej ukvarjamo z drugimi ljudmi, ker smo zgrešili sovražnika. Niti s hudičem bi se ne smeli toliko ukvarjati, kolikor bi se precej bolj morali z grehom. S svojim, seveda. Hudič in hudobni duhovi namreč niso tako oprijemljivi, so, nasprotno, zelo izmuzljivi, greh pa je zelo konkreten, tako konkreten, da šteje za snov pri zakramentu svete pokore, pri spovedi. 

Kakor izpovedujemo pri sveti maši, grešimo v mislih, besedah in dejanju, kjer seveda tudi marsikaj dobrega opustimo. Ker se potemtakem ne ukvarjamo s svojimi grehi in se jih ne skušamo znebiti tam, kjer je to edinole mogoče, se posledično kaj prida ne ukvarjamo z Bogom, veliko pa se ukvarjamo z drugimi. Tudi v smislu, da se z njimi primerjamo, a bomo o tem razmišljali pri priliki o farizeju in cestninarju, ki jo tu le omenimo. 

Pridemo do tega, da je prava ljubezen požrtvovalna in da je žrtev tudi delati dobro. Da se je treba odpovedati za dobro sebi in svojemu. Če hočemo zares ljubiti, se moramo upodobiti po našem ranjenem in križanem ter prebodenem Gospodu. Apostol Peter nam pove, da smo bili odrešeni po njegovih ranah, iz njegove prebodene strani pa so prišli zakramenti kot sredstva milosti. Za to milost, to Božjo poživljajočo moč, ki je samo Božje večno življenje, si moramo prizadevati. Da bi pa to dosegli, moramo delati za Božje mesto, kakor pravi sv. Avguštin, ne za človeško. Da pride k nam Božje kraljestvo. V Božjem mestu vlada ljubezen do bližnjega, vse do tega, da se nekdo ugasne sebe, v človeškem mestu pa ljubezen do sebe v tolikšni meri, da ugasne bližnji. Ko ugasne Bog, ugasne tudi bližnji. Potem postane tekmec in sovražnik oz. celo, kakor je dejal Sartre, pekel. Starec Silvan Svetogorski pa je govoril: »Tvoj brat je tvoje življenje.«. Razlika v mišljenju ali logiki je očitna. Če torej ne ljubimo po pravi logiki, nam ne bo naklonjena nikakršna milost (izvirnik govori o milosti, ne o opravičenju), sicer pa se bomo upodabljali po njej, ki je prenapolnjena z milostjo.

Objavljeno v tedniku Novi glas