Kateremu duhu bomo sledili?

Misel na 8. nedeljo med letom

Zadnjo nedeljo pred začetkom postnega časa imamo priložnost razmišljati o nečem, kar je kristjanu zelo potrebno, in sicer to, da se uči in pouči. Vlada zelo velika verska ignoranca, če pa je le-ta prostovoljna, oz. če gre za neko malomarnost ali brezbrižnost, je stvar celo grešna. Gre za greh proti prvi Božji zapovedi. Tako se potem dogaja, da tudi kristjani zapademo razmišljanju in kategorijam tega sveta, zapademo logiki tega sveta. Na življenje in svet tako ne gledamo skozi oči vere, ampak tako, kakor svet gleda na vse to. Sliko si tako ustvarjamo iz prevladujočih medijev, ali tudi iz tega, kar smo dobili v šoli, ne gledamo pa na zadeve katoliško. Dobimo neke vrste diktaturo mnenj, kjer pa imamo v resnici tisto, o čemer je govoril tudi novi blaženi, Karel Acutis, da po svetu hodi ogromno število kopij, v resnici pa je vsak od nas izvirnik, original. Kdor gleda na življenje in svet tako, kakor gledajo praktično vsi okrog nas, je v resnici slepec, pogosto pa bi potem radi vodili še druge slepce. 

Ker noben nima tistih oči vere, ki vidijo onkraj podobe tega sveta, ki je vendarle krhka in minljiva, kakor nam pravi sv. Pavel. Mi si moramo čim bolj pridobiti večnostni pogled. Imeti moramo pred seboj večni, nadnaravni cilj. Sicer se bomo še naprej opotekali in spotikali v temi. Res je tako pomembno, kar nam pravi naš Gospod, da govorijo naša usta iz preobilja srca. Če je tako v našem srcu tisto, kar ponuja svet, bomo naprej propagirali ali ponujali to, če pa odpremo srca Božji milosti, bo to tisto, kar bomo nesli naprej svetu. Če je posvečujoča milost Božje življenje samo, potem bomo to nosili svetu, sicer pa bomo, kakor pravi psalmist, podobni živini, ki pogine, pa bomo tak pogled na življenje tudi nosili svetu. Pa povejmo še nekaj – življenje je v vsakem primeru duhovno, le da je vprašanje, za katerega duha gre. Lahko je to duh tega sveta – vemo, kdo je njegov gospodar, lahko pa je Božji Duh. Odločitev je naša. 

Objavljeno v tedniku Novi glas