Pri znanem “odlomku o Marti in Mariji”, kakor smo ga ljudje poimenovali, navadno naredimo rez med molitvijo in delom, pač po znanem pravilu sv. Benedikta. Kot bi bili sestri tudi nasploh takšni, da se je ena posvečala cel dan samo delu, torej “akciji”, druga pa samo molitvi, torej “kontemplaciji”. Pa ne gre za to, ampak za dani trenutek, dani položaj, v katerem sta se sestri znašli. Navajeni smo, da gledamo na tole zgodbo s preveč “vsakdanjimi” očmi, kar je pravzaprav tudi naša splošna težava.
Odlomek je torej namenjen vsakemu Jezusovemu učencu, da bi mu povedal, kakšna naj bo njegova pravilna življenjska drža. V tej drži ima vse svoje mesto. Je čas za vsakdanja opravila, vendar pa mora biti tudi čas, ko se ta opravila umaknejo “svetim opravilom”. Temu se bomo tokrat nekoliko bolj posvetili, na koncu pa dodali še tisti vselej odprt kanal za Boga tudi sredi dnevnih opravil. Konec koncev ima obojno skupni imenovalec v pogledu na življenje, ki naj bi ga imel najprej seveda vsak kristjan, pa ne samo on, temveč naj bi po nauku Svetega pisma bilo zapisano v vsakem človeku. To, kar je zapisano, pa je, da je človekov trud seveda izredno pomemben, a do določene mere.
Vzemimo prizor pri Guareschijevem Don Camillu, kjer neki sicer zvesti kristjan zataji svoja načela, ko mu komunistični župan Peppone obljubil dobro delovno mesto, če dovoli, da se njegova hči poroči z županovim sinom zgolj civilno. Ko župnik don Camillo izve za ta dogovor, obišče tega svojega župljana in ga takole ošteje: “Judež, za trideset srebrnikov izdajaš svojega Gospoda!” Nevestin oče pa: “Toda, gospod župnik, človek mora vendarle gledati na to, da preživi.” Don Camillo pa: “Pomisliti moraš tudi, da boš moral umreti, tam gori pa Peppone ne bo imel nobene besede.”
Lep nauk za vse nas, ki smo pravzaprav zelo pogosto vsi prevzeti in zatopljeni v to, kako si bomo zagotovili vse potrebno za lepo življenje. Nihče ne reče, da ni tudi prav, da poskrbimo za to, da dostojno in kolikor mogoče lepo preživimo to naše zemeljsko življenje tudi v materialnem smislu – to bi bilo nespametno. Je pa treba stalno treba imeti v mislih tudi to, da bo nekega dne treba umreti, tam pa naše takšno in drugačno bogastvo, nazivi, moči, veze in poznanstva ne bodo imeli nobene vloge.
Rekli smo že, kako se za evangelista Luka pot kristjana ne konča v zemeljskem Jeruzalemu, temveč gre naprej in je cilj v nebeškem Jeruzalemu, v nebesih. zato Gospodove besede Marti veljajo vsakemu od nas: »Le eno je pomembno!« Pomemben je tisti »boljši del, tisti nerazpadljivi del, življenje, kjer je blaženost in večna sreča, ne pa žalost in bolečina. Tega boljšega dela pa si ne moremo izboriti sami, ampak je Gospodov dar tistim, ki znajo odložiti vsakdanje skrbi, da bi padli k njegovim nogam in prisluhnili »besedam večnega življenja«.
Sveti očetje in učitelji pravijo, da je to "eno potrebno" naše duhovno življenje. Po p. Garrigou-Lagrangeu pa je svetništvo nekaj, kar je dostopno vsakomur, prav kakor je govorila sveta Mala Terezijka. Živeti moramo svoje življenje v neprestani Božji navzočnosti in v občestvu svetih, ne pa, da smo, kakor Marta, "vsi prevzeti" od nekih svetnih opravil. Tudi nas tako "skrbi in vznemirja" marsikaj, tako da nimamo "večnostnega" pogleda - vse se začne in konča pri stvareh tega sveta. Kot pa pravi Bernanos, ko premišljuje držo sv. Terezije Deteta Jezusa, moramo biti vselej otroški (ne otročji!) in misliti na svojega Očeta, ki je v nebesih. Konec koncev je naš cilj ta, da bi bili večno z Bogom, da torej v nebeški Jeruzalem, v nebesa pridemo, da dosežemo tistega, ki smo ga ljubili v tem zemeljskem življenju. Nihče pa k njemu ne pride drugače, kakor po Sinu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar