Kralj kraljev

Misel za 34. nedeljo med letom

Ozrimo se na Kristusa kot kralja. V novem koledarju so praznik premaknili z zadnje nedelje v oktobru na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu, dodali pa so še to, da je kralj »vesoljstva«, kar je najbolje prevesti s tem, da je vladar vsega, kar je, vidnega in nevidnega, kakor izpovedujemo v veroizpovedi. Kakor upodabljajo vzhodni kristjani na ikonah, je torej »Vsevladar«. Paziti je treba, da tega ne bomo razumeli, kot da je vladar nekje daleč, ampak daje Kristus Kralj tukaj in zdaj, o čemer bo potem povedano. Že v Stari zavezi so se zavedali, čeprav so tudi človeškim predstavnikom dajali naziv kraljev, da je pravi Kralj, torej z veliko začetnico, lahko samo Bog, tisti, ki kraljuje nad vidnim in nevidnim. Pri izbiri pravega kandidata za kralja, ko je bil David izbran, je preroka Samuela Bog opozoril, kako je treba gledati v skladu z Božjo logiko, saj Bog ne gleda na zunanjost, temveč na srce (1 Sam 16,7).

Tako vidimo v 1. berilu, kako je ta izbranec tudi maziljen za kralja, vendar pa je ta maziljenec le z malo začetnico, ljudstvo pa je pričakovalo Maziljenca z veliko začetnico (Mesija pomeni Maziljenec, kakor Kristus), ki bi v sebi združeval vrhovno duhovništvo, preroštvo in kraljevanje. Kristus pa mora kraljevati vselej, če hočemo, da bo vse na pravem mestu. Kraljevati mora v družbi, čemur se pravi družbeno ali socialno Kristusovo kraljevanje in kraljevati mora v dušah svojih učencev. Prvo je sicer težko pričakovati v družbi, ki se je javno Kristusu odpovedala, je pa treba imeti v mislih in prizadevanjih, da bi tako moralo biti. Toliko bolj pa velja, da mora Gospod Jezus Kristus kraljevati ne samo v duhovnem življenju kristjana, temveč tudi v njegovem siceršnjem življenju, tudi vse njegovo družbeno udejstvovanje naj bi bilo v Kristusovi luči, torej v pokorščini temu Vsevladarju.

Seveda njegova rešitev ni ne materialna ne politična, kakršno so tedaj pričakovali Judje, temveč se izkaže najbolj prav v takšne vrste oblasti, kakršna je delati čudeže, kar je gospodovanje nad naravo, najbolj pa prav v dogodku, ki ga prebiramo v evangeliju – oblasti odpuščati grehe. Kristus pa grehov ne more odpuščati ponosnemu in napuhnjenemu človeku, ki si resnično domišlja, kako bo »rešil samega sebe«, temveč samo ponižnemu oz. celo skrušenemu človeku, ki priznava svojo majhnost in krhkost ter dejstvo, da brez Božje ljubezni ne bi bilo nič od tega, kar je. 

To se seveda kaže tudi v drugem razbojniku, kjer je popolnoma spoštovana človekova svobodna volja, po kateri lahko celo zavrne tistega, brez katerega ne bi bilo ne njega, ne karkoli drugega. Zato sv. Avguštin tako čudovito opeva stvarjenje, kjer našteva, kako nikjer ne bere, da bi Bog počival po tem, ko je nekaj ustvaril, ampak to naredi šele potem, ko je ustvaril človeka, ker ima končno nekoga, kateremu lahko izkazuje svojo usmiljeno ljubezen z odpuščanjem grehov. Prav tako pravi, da te Stvarnik, ki te je ustvaril brez tebe, ne more zveličati ali odrešiti brez tebe.

Ne, nihče ne more biti pravi vladar in kralj svojega življenja brez Boga, brez svojega Odrešenika. Vsi potrebujemo odrešenje, ki pa si ga ne moremo sami zagotoviti. Da bi to naredili, pa imamo darove Sv. Duha, kjer po prvem najprej tega Kralja priznavamo: »Priznanje Boga je začetek modrosti.« (Ps 111,10; Prg 9,10; Sir 1,14). Zato velja tudi nam vprašanje skesanega razbojnika, če se ne bojimo Boga? Pravilno izkoriščeni strah in spoštovanje sta to, ne tista, ki človeka hromita, temveč tista, ki mu šele omogočata polnost življenja. Bolj v začetku evangelija po Luku nam Gospod naroča, naj bomo usmiljeni, kakor je Gospod usmiljen (Lk 6,36), to se potem pokaže na križu. Kako bo torej usmiljen tisti, ki ne priznava tistega, ki je resnični vladar njegovega življenja in v čigar roki je usoda, splošna, zlasti pa večna, njegovega življenja?