Povišal je nizke

Še smo v mesecu posebne molitve - rožnega venca, tokrat pa je poudarek na ponižnosti, ki je vstopno mesto vsake molitve. Uči nas jo prilika o farizeju in cestninarju, ki sta šla v tempelj molit. Radi bi se delali všečne in lepe, pa bi se poistovetili s cestninarjem, ker nihče noče biti farizej. V resnici je v vsakem od nas vsaj malo farizeja. Zaradi svojega ponosa in napuha se le stežka tega znebimo. Pravimo si, kako smo »pravični«, pač v tem človeškem pomenu, marsikoga drugega pa imamo za ne kaj dosti vrednega. Kaj je pravzaprav za Sveto pismo resnična pravičnost? Gospod učence opozarja: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 5,20). Že iz tega lahko sklepamo, kako ne gre za neko medaljo ali okrasek, kar bi si nekdo lahko pripel, temveč pravičnost vselej pomeni biti v tesnem odnosu z Bogom, imeti odprto zanj svoje srce. Že samo, če pogledamo evangelij, najdemo več takšnih zares pravičnih, kot recimo Zaharija in Elizabeta, Jožef, starček Simeon… 

Iz vsega tega ni težko ugotoviti, če se sedaj malo poigramo z besedami, kako neprimerno se je primerjati z drugimi ljudmi, veliko bolj pa se je treba primerjati z Bogom in njegovimi svetniki. Farizej se je namreč primerjal z drugimi ljudmi, cestninar pa z Bogom. Tega nas v molitvi uči tudi sv. Janez Vianej, da se namreč pred Bogom sprašujemo: »Kdo sem jaz, kdo si pa ti?« V tem oziru se je dobro primerjati tudi s tistimi, kot smo dejali, ki so bili v svetopisemskem pomenu pravični – to pa so svetniki. Oni pa se nikdar niso postavljali pred Bogom in drugimi, ampak so bili skromni in ponižni. Nekoč se je nekomu prikazal sv. Anton Padovanski in mu dejal, da je povsem zgrešeno to ljudsko prepričanje, češ da je velik svetnik, saj da je v nebesih ogromno večjih svetnikov od njega. Kolikokrat stavimo v ospredje sami sebe, ne zavedajoč se, da sami po sebi nismo nič, če nismo v Bogu. Za svetnike pa velja, kar velja za Gospoda: "Zato ga je Bog povišal in mu dal ime, ki nad vsemi imeni." Niso se oni sami povišali, ampak Bog jih, kakor poje Mati Marija: "Povišal je nizke."

Iz grškega izvirnika se razbere, kako je farizej ne samo molil, kakor so delali pač Judje, temveč je delal vse, da bi ga ljudje opazili. Tudi mi danes bi bili radi opaženi s strani ljudi, zlasti pa se danes vidi tisto tendenco, da bi radi ljudem ugajali, da bi bili všečni. To postane sestavni del našega življenja, tako da, četudi bi molili ali šli v cerkev, se ne znebimo tega početja, saj je to kar nekakšna naša dušna bolezen. V nas ni hvaležnosti, ker četudi se zdi, glede na farizeja, da se za svoje kvalitete zahvaljujemo, v resnici tega ne počnemo, ampak je vse, karkoli že smo in imamo, samo po sebi umevno. Bogu ne dolgujemo nič. In vendar nihče od nas ničesar ne bi imel, če bi nam ne bilo dano od zgoraj, kakor je glede oblasti Gospod Jezus lepo dejal Pilatu (Jn 19,11). 

Ko smo tako farizejski, nismo nobeni dolžniki našemu Bogu, zato pa se hvalimo in ne hvalimo njega. Iščemo svojo in ne njegovo slavo. Tako delimo ljudi v dva razreda, s tem, da v prvem ostanemo sami, vse ostale pa pahnemo v drugega. Sveti Pavel pa nas uči, da ni izhoda, saj smo grešniki prav vsi in potrebujemo Božjo milost (Rim 3,23). Skratka, na zunaj smo lahko vsi še tako dobri, lepi, všečni, tudi pobožni, vprašanje pa je, kakšno je naše srce. Podobno, kot farizej, lahko tudi danes zasledimo številne t.i. »filantrope«, ki na veliki zvon obešajo svojo miloščino, a kaj, ko niso dali v miloščino svojega srca. V resnici je lik farizeja v evangeliju za nas nedosegljiva fatamorgana v svoji ponižni in skriti odprtosti za Boga. Lahko pa začnemo že danes s treningom, da mu bomo vsaj malo podobni, saj Bog »ponižnega in skesanega srca ne zametuje« (Ps 51 (50), 19).