Včerajšnji in današnji obsedenci

Potem ko je Jezus enkrat izbral prve učence, se začne tisto njegovo pravo javno delovanje. V Kafarnaumu, pomembnem križišču, »je šel v shodnico in učil«. Dvoboj med Božjim in peklenskim se začne tukaj, saj Božja beseda izzove pri obsedencu reakcijo. Kako je z njegovim obiskovanjem shodnice bilo ne vemo – morda je bilo redno, morda ne, dejstvo je, da je tisto soboto bil tam. Vsekakor je jasno, da njegovo življenje ne gre po pravi poti. Navzel se je slabih navad, ki so postale njegov vsakdan. Na zunaj je morda čisto običajen judovski vernik, njegova notranjost pa je odeta v črnino, v njej ni svetlobe. Jezusova beseda sproži v tem zaspanem verniku burno reakcijo, očitno so ga zadele v polno.

Mi, ki smo tako polni raznih filmskih uprizoritev zla, si najbrž vse skupaj predstavljamo kot kakšen prizor iz grozljivke, morda iz filma 'Eksorcist'. Zato se nam zdi podobna zadeva kot tista, ki nam jo Marko opisuje, danes malo verjetna, redkost. Ni povsem tako. Obsedenec v shodnici je lahko vsak izmed nas. Ob nedeljah čisto normalno hodimo k maši, smo tam fizično prisotni, ko pa slišimo besede: »Pojdite v miru,« pustimo svoje krščanstvo tam v cerkvi – v klopi, na koru in, zakaj ne, pri oltarju, če gre za nas duhovnike. Obiskujemo obrede, a pravzaprav ne verujemo. Hodimo v svetišče iz navade ali zato, ker so to počeli naši predniki, ker so nas tako naučili starši, sicer pa v življenju živimo, kot bi Boga ne bilo. Če pa Bog že je, ga moje življenje nima kaj zanimati, saj sem svoboden in lahko živim, kakor hočem. Evangelij in verski nauk sta tako stvar cerkvene stavbe, sicer pa se ne smeta kaj preveč oglašati, da ne bi zmotila našega prijetnega spanca. Vsi Božji služabniki, s papežem in škofi na čelu, naj bi zato izven bogoslužja molčali.

Ko pa se zgodi ta reakcija na besede 'nauka z oblastjo', pride tista skušnjava, da Bog želi človeku slabo, da ga želi pogubiti. Podobno lahko rečemo za Cerkev, za starše… To je pravzaprav laž – ne gre za to, da je trditev povsem napačna, ampak, da nekdo s pomočjo neke delne resnice ali neke resnične osnove napravi manipulacijo, lažno izpeljavo. Tega je danes ogromno. Poslužujemo se teh delnih resnic, teh ovinkarjenj, da bi prišli do lastnih koristi in namenov. Tudi sami sebi lažemo, iščemo izgovore, delamo dobre sklepe in prelagamo z izpeljavo le-teh. Bojimo se narediti rez v svojem življenju, ker vemo, da bo to bolelo in peklo, da ne bo tako lahko kot je to zdajšnje življenje, ker bo pustilo določene posledice, rane, brazgotine. Kaj bi bilo, če bi se kirurg to spraševal, preden bi napravil operativni poseg? Če bi dejal: »Ne smem zarezati, ker bom s tem nekoliko poškodoval tkivo pacienta.«? Gotovo, dejstvo je, da sprememba načina življenja ni nikdar enostavna, da ni instantna rešitev, da zahteva veliko napora in vztrajnosti, veliko odpovedi. Vendar pa je to edina pot, da smo res svobodni in srečni ter veseli. Da je vse to trajno. Da se življenje splača živeti, da ima smisel. Rakavo obolenje je treba odstraniti, preden je prepozno.

Tu pa smo povabljeni tudi k temu, da nas ni strah povedati resnice, nikdar, četudi kdaj boli. Resnica je tudi zdravilna in človeka osvobaja, kakor je dejal Jezus sam. Morda smo tudi v naših besedah napravili preveč kompromisov, morda so postale preveč politično korektne. Morda je v njih preveč strpnosti in premalo resnične ljubezni. Resnica in prava ljubezen najpogosteje namreč nista strpni. Če namreč nekoga ljubimo in želimo, da bi bil srečen, ne moremo 'tolerirati', kako sili v nesrečo in pogubo. Bomo, če nekdo nori po cesti, to njegovo zgrešeno početje tolerirali?

Skupaj z Jezusom lahko vsem tem slabim navadam, lažem, izgovorom… rečemo, naj umolknejo in nas pustijo pri miru. Ampak skupaj z njim, sicer bomo spet kmalu zapadli na stara pota in začeli sklepati s skušnjavcem kompromise, ki pa nas na koncu pustijo nesrečne, prazne in na tleh. Krščanstvo je težka, a lepa pot, če smo z njim, z Odrešenikom. Biti z njim – to je skrivnost evangeljske poti po evangelistu Marku.