Marijine bolečine in mi

To nedeljo po naših kapelah slovesno praznujemo sedem Marijinih bridkosti. Marija je tisto, kar je bilo vidno na Gospodovem telesu, trpela v svoji duši, v svojem srcu, zato navadno vidimo to njeno brezmadežno Srce prebodeno, v upodobitvah žalostne Matere Božje pa vidimo sedem mečev. No, starec Simeon je izrekel, kako bo njeno dušo prebodel meč, kar je označevalo vse trpljenje, ki ga bo morala prenašati ob svojem božanskem Sinu. V evangeliju poslušamo, kako sta ob Jezusovem križu stala Marija in Janez, kot pravijo komentatorji, tako blizu, da ju je mogel ogovoriti. Ogovoriti tako, da je žalostno Mater Božjo napravil pod križem za našo mater. 

Za nas je to bila čudovita zamenjava, v resnici pa ta zamenjava ni nič kaj prida, saj Jezusovo mesto privzamemo mi, ubogi grešniki, začenši z enim od teh, Janezom Evangelistom. Kot ostali, je tudi on zbežal, a se kasneje vrnil in stal pod križem, zato pa tudi bil obvarovan mučeniške smrti. Skratka, po sv. Janezu smo bili izročeni v Marijine roke, kakor Jezusa, pa tudi nas od tedaj daruje Bogu. Zato prav rad priporočam moliti ljudem četrto skrivnost veselega dela rožnega venca, da bi molili prav za to Marijino darovanje ljudi Bogu. Njej je namreč potrebno ljudi izročati, žal pa to premalo delamo. Kako velika je njena ljubezen, ko namesto tolažbe zaradi izgube Sina dobi v skrb grešno človeštvo, ki ji s svojim grešnim življenjem raje zadaja rane, kot pa tolaži. In vendar ona to dela nadvse skrbno in z veliko ljubeznijo. Prvi od sedmih mečev tako že kaže na to prihodnjo zamenjavo na križu, zato pa ta tako smiselna postavitev praznika na dan po Povišanju sv. križa.

Drugi meč je beg v Egipt, ki kaže na to, kako Marija tudi nam pomaga ubežati sovražnikom oz. pomaga, nam izprosi, kakor radi pojemo, "da dušni sovražnik nas zmagal ne bo". Tu je zraven seveda tudi trepet hudobnih duhov, sv. Jožef, ki kot mogočni priprošnjik v tem boju prav tako pomaga. Tretja bolečina se kaže v iskanju nas, izgubljenih grešnikov, še posebej boleča je izguba tistih, ki se, za razliko od Marije, oddalijo od križa misleč, da bodo v življenju užitkov in brezskrbnosti ter daleč od Boga (in posledično Marije) sami sebe našli. To je zmotno prepričanje, ker na koncu ostanejo ljudje prazni, negotovi, na krhkih temeljih. Viharji in nalivi življenja so podobni tistim, ki te dni pretresajo srednjo Evropo. Tudi to je torej Marijina bolečina danes. 

V četrti bolečini sreča Sina na Kalvariji. Prav tako srečuje svoje uboge otroke na njihovih križevih potih, ki pa so pogosto žal neosmišljeni in preklinjani, saj pogosto ljudje ne znamo sprejeti svojega križa in ga voljno nositi za Kristusom, kakor nas je učila prav Božja Mati. Ona je popolnoma sprejela Gospodov križ, ga ponotranjila in osmislila, saj je verjela v Sinove besede, da zlo nima zadnje besede - on ga more preustvariti, zato pa moramo križ nositi za njim. Ne torej pred njim, naše mesto je za njim. Ne smemo se postavljati pred našega Učitelja, ampak za njim, tik za njim, tako blizu, kakor sta bila blizu križa Marija in Janez. 

Kako torej Marijo boli naše križanje in smrt, ki ju doživljamo in doživimo v duhovnem smislu. Prepustimo se toku in smo duhovno križani ter umremo, naša duša umre. Kakor pravi v Razodetju sv. Janez, imamo ime, da živimo, pa smo v resnici mrtvi. Ne sodelujemo ali ne sodelujemo dovolj z Božjo milostjo. Tako peti meč ponovno prebada Marijino srce. Kakor pa je Marija v šesti bolečini sprejela mrtvega Sina v naročje, tako sprejema tudi nas, ko se ji tako ranjeni izročimo, kot smo pa dejali, je še posebej pomembno, da druge izročamo v Marijino naročje, prav kakor so položili drugi Jezusa njej v naročje. Velikokrat bi radi mi sami, z našimi omejenimi človeškimi sposobnostmi spremenili ljudi, ko bi v resnici mi zdravniki morali najprej sebe ozdraviti. Raje izročajmo te ljudi v Marijine roke. 

V sedmi bolečini, ko premišljujemo položitev Jezusa v grob in Marijino osamljenost brez njega, se spet spomnimo na vse duhovno mrtve, ki so se v duhovnem smislu pokopali in se k Mariji ne zatekajo. Še enkrat velja povabilo, da bi se k Mariji zatekali in se ji izročali, ampak zares. Urški je naročila, naj ji okoliški ljudje na Skalnici postavijo svetišče in jo prosijo milosti - zelo preprosto. Vendar mi premalo to delamo. Treba je prostiti bolj intenzivno in se ji resnično izročati. Pa seveda, sebe s svojim življenjem ji je treba resnično izročati, ne pa da se pozabimo zahvaljevati, prositi, obžalovati ter slaviti in častiti. Če bomo to delali do Marije, se bomo zares naučili to delati tudi v odnosu z Bogom. Ne pustimo je torej same.