Biti v Bogu

Na praznik Svete Trojice beremo zaključek Matejevega evangelija, kjer dobijo apostoli navodilo, naj iz vseh narodov sveta naredijo Gospodove učence, če vzamemo dobesedno, in sicer tako, da jih krstijo. Prevajamo, naj jih krstijo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, v izvirniku pa piše, naj jih krstijo v ime Očeta in Sina in Svetega Duha. Krst namreč pomeni dobesedno "potopitev", torej potopitev v Sv. Trojico. Ko se sprašujemo o tako veliki skrivnosti, kakršna je Sv. Trojice, nas prikazen dečka Jezusa sv. Avguštinu opozarja, da nikdar ne bomo prišli tej skrivnosti do dna. O njej vemo, kar nam je Bog, zlasti po Sinu, razodel, nekaj pa potem s teološko metodo in razumom tudi dosežemo, vendar je še pomembneje to, da smo v Bogu, da se vanj potopimo, da v tej skrivnosti "živimo, se gibljemo in smo" (Apd 17,28). Za to potrebujemo sveti krst, ki pa je začetek poti, zato nato potrebujemo vedno znova še drugi krst, ki pa je spoved, zakrament pokore.

Za človeka je, da bi imel polnost življenja krst nekaj nujnega. Ne gre torej le za to, da bi bil človekzveličan ob koncu življenja, temveč tudi za to, da bi že v času tega zemeljskega življenja živel v polnosti oz., če uporabimo današnji razširjeni izraz, da bi »živel na polno«. Opozorilo, ki nam ga je na Binkošti podal sv. Pavel že to vsebuje: »Po duhu živite…« (Gal 5, 16). Če ni tega duhovnega življenja, je človek pač, kot vidimo v tem berilu (Gal 5), sposoben le »del mesa«, ne pa vsega vzvišenega, kar pa človek doseže z Božjo milostjo in nič drugače. Polnost našega življenja, kakor vidimo v evangeliju, izvira iz življenja Svete Trojice. 

Že splošno je tako, kakor nas je opozoril sv. Tomaž Akvinski, da vsako dobro izhaja od tam, da je dar Svetega Duha in sv. Klara nas opozarja, kako je vse milost. Ni kar tako, ali smo kristjani ali ne, ali smo krščeni ali ne, saj po zakramentih prejmemo ne samo tisto dejansko ali pomagajočo milost, ki je tista splošna moč, da delamo dobro, temveč prejmemo celo samo Božje življenje, ko prejmemo posvečujočo milost. Imamo namreč zakrament »drugega krsta«, ki je po svetih očetih spoved, pa vidimo, da šele po tem zakramentu dejansko »živimo iz krsta«, kakor je tista stalno ponavljajoča se fraza, ki jo slišimo v cerkvenih krogih. Do posvečujoče milosti in zveličanja ni mogoče brez Kristusa, njegovi postanemo in njegovo ime prejmemo pri svetem krstu. 

To je redna pot. Izredna pot je seveda lahko tudi drugačna, vendar izredna pot ni naša stvar, temveč Božja. Mi vemo za redno pot in po tej moramo peljati ljudi. Nekateri za to pot vejo, pa so z nje skrenili, nekatere je potrebno sploh še usmeriti nanjo. Gre za prizadevanje vsakega kristjana. In ne, ni dovolj reči samo, da je nekaj nad nami, ali da verujemo v nekega ne točno določenega Boga. Verovati je treba v Sv. Trojico, še več, verovati je treba iz Sv. Trojice. Vse, kar mi dobrega smo, imamo in prejmemo, je že v Bogu, torej v Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Tam je resnična Ljubezen, ne samo ljubezen, ker je popolno dajanje in popolno sprejemanje, brez kakršnegakoli zadrževanja zase. Res tista ljubezen, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5). Prav je zato sv. Pavel v Atenah povedal, da četudi se ne zavedamo, v Troedinem Bogu »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28), kakor smo povedali.