Krmar v viharjih

 Ko danes premišljujemo v evangeliju o pomiritvi viharja na jezeru, nam Cerkev ponuja lep vstopni spev, kako ima Gospod misli miru in ne stiske ter da nas bo uslišal, ko ga bomo klicali in nas pripeljal iz ujetništva iz vseh krajev. Nadvse primerno za današnjega katoličana, ki je ravno tako maloveren, kakor so bili Jezusovi apostoli. Niso torej bili povsem brez vere, temveč so je imeli zelo malo, premalo. Že če bi je imeli nekoliko več, bi se dogajali čudeži takoj, ko bi prosili, kot je drugod v evangeliju povedano, tako pa je je tako malo, da se čudež sicer zgodi, a šele potem, ko rotijo Gospoda, da umiri vihar. Ko sveti očetje komentirajo Petrovo hojo po vodi po pomirjenem viharju kasneje v Matejevem evangeliju, se navežejo na vihar in pravijo, da se je prvak apostolov začel potapljati, ker je veter odpihnil njegovo vero. Tako je odpihnjena naša vera zaradi prevelikih skrbi tega sveta, kot je rečeno v priliki o sejalcu, da je zadušeno rodovitno seme iz istega razloga. Mi premalo zaupamo v Božjo previdnost, ki jo današnji mašni obrazci tako čudovito opevajo, pa zaradi tega tudi ne prav pristopamo k Gospodu, kadar molimo, isto pa velja tudi, ko se udeležujemo svete maše in zakramenta pokore – spovedi. Abraham nam je dan za zgled vere, saj veruje v prihodnjo izpolnitev obljub, torej v Odrešenika, ki bo prišel. Naša vera mora biti prav takšna, le da se mi oziramo nazaj na Odrešenika, ki je prišel, delal čudeže in zapustil Cerkvi pravi nauk za zveličanje, nato pa nas odrešil s trpljenjem in smrtjo na križu, kar nam je zapustil v sami sveti maši, da smo tudi mi lahko pod križem. Spet smo, vsakič ko smo tam, poklicani, da bi naša vera bila vsaj malo podobna veri naše nebeške Matere Marije, ki je ostala verna in trdna vsemu navkljub. Te vere ni nič omajalo, noben vihar, pa če je bil slednji še tako močan.

Katekizem nas uči, kakšna mora biti naša molitev in daritev. Ko molimo, moramo biti trdni in stanovitni, tako da molimo in se ne naveličamo, vdani moramo biti v Božjo voljo, da se torej prepustimo Bogu, kako in kaj bo napravil, vendar pa moramo biti tudi vselej trdno prepričani, da Bog naše molitve, če jih pravilno obrnemo nanj, vselej usliši. Seveda tako, kakor on ve, da je prav, ne pa po človeško. Tako nam pravi obhajilni spev – karkoli bomo prosili, nam bo dano. Mi smo preveč obrnjeni v to človeško, pa si domišljamo, kako bomo mi sami rešili stvari, vendar nam zbirna prošnja ali »collecta« lepo pove, da med vsemi nevihtami življenja zaradi naše krhkosti ne moremo obstati. Pravzaprav je tako, da brez Božje milosti tako ali tako človek sploh ne bi obstajal. To je tisto lažno in zmotno prepričanje, da je na prvem mestu ali v središču vsega človek, ampak je to seveda laž in zmota. Brez Božje ljubezni in milosti sploh obstajali ne bi in obstati ne moremo. Brez tega se tudi naše življenje ne bi moglo nadaljevati, vendar smo na praznik slišali, kako Bog zadržuje angele, ki so pripravljeni škodovati stvarstvu. Kako usmiljen in potrpežljiv je Gospod! Vendar mi še vedno ne zaupamo, pa si, preveč obremenjeni s temi skrbmi, domišljamo, kako nas Bog ne more uslišati in ne more nič narediti. Čeprav pa se v življenju večkrat izkaže, kako nastopi Božja milost in vsem, ki ponižno, skesano in iskreno ter z vero v srcu, kličejo k njemu, da še več od tega, kar so prosili. Poglejmo življenja svetnikov, kako so čudežno prejemali potrebne darove. Današnji človek je preveč podvržen temu naturalizmu, pa ima čudno vero v Boga. Nekako veruje, da Bog obstaja, hkrati pa misli, da Boga nič ne zanima za svet in človeka, da je oddaljen. Ni torej, po prepričanju današnjega človeka, Božje navzočnosti v svetu, zato pa tudi ne delovanja njegove milosti. Boga vzporejamo s sabo, ker nanj pozabimo, ko gremo na dopust, pa si tudi mi zanj predstavljamo, da je na ležalniku v tropskih krajih s sončnimi očali, pa srka koktajl ob morju. Zato tudi nimamo prave percepcije občestva svetnikov, da je torej z nami, poleg Troedinega Boga, tudi ta neizmerna množica zmagoslavne Cerkve v nebesih, ki jo je videl sv. Janez. Zato tudi, nazadnje, neke vrste fatalizem, torej vdanost v usodo, ko govorimo o vernih dušah v vicah. Zaradi tega pa se potemtakem premalo ukvarjamo s Troedinim Bogom, z Devico Marijo,angeli in svetniki, nazadnje pa tudi premalo z vernimi dušami.

Vendar pa smo poklicani ne k malovernosti in potemtakem k malodušnosti, temveč k veliki veri, potemtakem pa tudi k velikodušnosti, ki se ji reče ljubezen. Če bo velika naša ljubezen do Boga, Marije, angelov, svetnikov in vernih duš, česar seveda ni brez vere in upanja, ker tudi Božjih kreposti nikdar niso vsaka zase, ampak vse tri skupaj, potem se bo povečala tudi naša ljubezen do bližnjega, o kateri nam govori sv. Pavel v berilu, pa bo resnično postala velikodušnost. Velikodušnost ni nič drugega kot pripravljenost na žrtev – umiranje sebi v korist Boga, Marije, angelov, svetnikov, vernih duš in bližnjih. Pa ni treba skrbeti, saj Marija, angeli, svetniki in blaženi – kar postanejo tudi verne duše, ko se rešijo vic – nič ne zadržujejo zase, ampak podkrepljeno s svojimi priprošnjami izročajo Bogu. Treba je hoteti, če pa se hoče, se tudi more. Pripravljenost na žrtev pripelje do žrtve volje, ki pa potem pripelje do žrtve nasploh. Zavedati se moramo, da Gospod nikdar ne zares spi, ampak nad nami vselej bdi. Lord Byron nam ponudi glede tega lepo prispodobo ladje na morju, ki jo vihar in valovi premetavajo, ob paniki vseh pa je sredi krova zelo miren deček. Ko ga vprašajo, kako da je tako miren, odgovori, da je pač njegov oče krmar ladje, pa da mu povsem zaupa, da ga bo pripeljal na varno. Podobno moramo tudi mi verovati in upati v Gospoda, saj je on krmar naše ladje. Kakor je resničnost viharjev na Genezareškem jezeru pač dejstvo, tako velja tudi za viharje v našem življenju – vedno bodo. Važen je le način spopadanja z njimi – sami ne bomo uspeli, z Jezusom, Marijo, angeli in svetniki vedno!