V začetku tega svetega časa je prav, da se ustavimo pri pomenu samega njegovega imena. Beseda „advent“ izhaja iz latinske besede „adventus“, v latinščini pa ne pomeni le dogodka ali prihoda, temveč tudi pričakovanje dogodka, že to pa nam pove nekaj več o tem, kaj advent pravzaprav je. V tem našem malem razmišljanju bomo videli, da mora biti advent v praksi celotno naše življenje. To naše življenje mora biti vsekakor pričakovanje, vendar budno in ne le neko udobno čakanje križem rok. Resnično pričakovanje je izraz upanja in je zato prepletanje premišljevanja in delovanja, molitve, predvsem pa čaščenja, z delom in predanostjo. Življenje brez pričakovanja ni življenje, ampak vegetiranje.
V resnici pa ta čas sega še dlje, kar nam potrjujejo tudi branja, ki jih poslušamo v prvem delu adventa. Ta sveti čas gradi most med časom, v katerem živimo, in daljno prihodnostjo, koncem časov. Dva izraza sta vam zagotovo poznana: prvi je „čuječnost“, drugi pa „adventist“. Prvo besedo najdemo dandanes na naslovnicah številnih knjig, ki pa so 'new age' blodnje, druga pa označuje osebo, ki je pripadnik protestantske ločine. Vendar se mora človek, ki je resnično tak, zavedati svoje identitete in usode - od kod prihaja in kam gre. Prav zato bomo rekli, da mora biti oseba, v narekovajih, „adventist“, in podobno mora biti Cerkev kot skupnost, spet v narekovajih, „adventistična“. Obe pravzaprav izhajata ali izvirata iz Kristusa in sta na poti h Kristusu, ki je začetnik poti Cerkve in naše poti, ki pa nas tudi vse čaka na koncu tega potovanja.
Kot dobro razlaga sveti Bernard iz Clairvauxa, imamo tri vrste adventa ali prihoda: advent "v mesu", kakor se je izrazil, ki se je zgodil že pred 2024 leti v Betlehemu, in ga praznujemo vsako leto 25. decembra. Potem imamo advent v Duhu, ki je potreben vsakemu kristjanu, da bi se pripravil na tretji advent, tj. na prihodnji Gospodov prihod, ki pa najprej pomeni osebno srečanje z njim ob koncu zemeljskega romanja vsakega posameznika. Zato govorimo o posebni ali osebni sodbi, ki čaka vsakega od nas. Potem pa seveda pričakujemo tudi splošno Gospodovo sodbo, ki jo izpovedujemo v veroizpovedi, saj je to člen naše katoliške vere, vsekakor, vendar se mora pri izgovarjanju teh besed vsak od nas dobro zavedati precej kratkega trajanja človeškega življenja, to je kratkega trajanja svojega lastnega življenja. Saj veste, kako je lepo rekel dr. Prešeren: "Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprta noč in dan so groba vrata; al’ dneva ne pove nobena prat’ka…" In tako naprej - dobro si je večkrat prebrati in/ali zrecitirati Prešernov Memento mori.
Tu nam torej apostol pravi: „Bratje! Vemo, ura je že, da od spanja vstanemo." Zato se moramo prebuditi, to pa pomeni, da živimo to življenje adventno, torej v polnem zavedanju, da izhajamo iz Boga in se k njemu vračamo. Če torej vse primerjamo s tremi prihodi, lahko rečemo, da je bil prvi, tisti v zgodovini, naš krst, v katerem smo po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu postali Božji otroci. Drugi prihod pride z dobrim krščanskim življenjem, zakramentalnim in molitvenim življenjem - s tem Kristus po svojem Svetem Duhu prihaja v naša srca, in sicer najprej duhovno, v dobro opravljeni spovedi in vrednem svetem obhajilu pa tudi resnično. Tako so nam dobro razumljive besede svetega Pavla: „Odložimo torej dela teme in si nadenimo orožje svetlobe. Kakor podnevi hodimo pošteno, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa.“ Kot smo že rekli, bomo le s takšnim življenjem, torej zares kot dobri kristjani, se bomo vsekakor zavedali resnosti svojega in tega sveta zadnjega dne, vendar pa bomo tudi živeli polni vere, zaupanja in krščanskega upanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar