Za prijetnim vonjem Marijinih dišav

Danes duhovniki in redovniki v hvalnicah molimo takole: "Trahe nos, Virgo immaculáta, post te currémus in odórem unguentórum tuórum." - "Pritegni nas, o brezmadežna Devica, za teboj bomo tekli v vonju tvojih dišav." Prosimo torej našo nebeško Mater, da nas prav povleče k sebi. Kakor prav irek - zgledi vlečejo. Lepšega zgleda od tega pa ni nikjer. Kakor se poje v devetdnevnici, nas vabijo Marijine kreposti, zato za njo tečemo in hitimo, ali naj bi to kristjani delali. Kakor nam lepo pojasni sv. Pavel, je to tekmovanje naše življenje in tečemo oz. naj bi tekli, da bi ne prejeli neko človeško pohvalo, minljivo slavo, temveč, pravi, nevenljivi venec slave. Kako lepo je vključeno vse to v ta prvi del adventa, ki, kakor smo ugotovili, posebej govori o človekovih poslednjih rečeh.

Vidimo pa, da to niso neke oddaljene stvari, ampak ko govorimo o Marijinih kreposti in o naših krepostih, govorimo o njenem vsakdanjem in našem vsakdanjem življenju. Marija je seveda vsa sveta, vsa lepa, mi to nismo, vendar imamo pred seboj tisto, ki je vse to živela, nam bila v zemeljskem življenju živi zgled, sedaj pa nam na vspo moč pomaga, s to neverjetno močjo, ki ji jo je Gospod naklonil. Že res, da ne more nič biti brez našega pridonosa, vendar pa s takšno pomočnico, ki nam, kakor potem kasneje moilimo, daje moč zoper sovražnike (Da mihi virtutem contra hostes tuos), moremo zmagovati v življenjskih bojih. Pa seveda, kakor so vedno klicali, po Mariji pridemo k Jezusu! Treba se je torej vsak dan z Marijo ob strani boriti v teh bojih. "Češčena Marija, izprosi nam to, da dušni sovražnik nas zmagal ne bo!"

Zares imamo vsak dan zno va priložnost in možnost, in sicer vsakokrat, ko se pred nas postavi izbira za eno ali drugo. Bomo nekaj naredili, kar smo dolžni, kar moramo, kar bi mogli ali bi lahko storili? Se bomo nečesa ognili, nečesa ne naredili, čemur bi se morali ogniti, česar bi ne smeli narediti? Pa saj vidimo - že zjutraj se postavlja pred nas, ali bomo vstali, lepo molili svojo dolžno molitev, se lepo umili in uredili, lepo pozdravili, vračali hudo z dobrim, sprejemali voljno, kar pride, se upriali skušnjavam, naredili kako delo ljubezni - telesno in duhovno... V vsem tem se tudi nam ponuja priložnost, da rečemo Bogu, da sprejmemo in naj se zgodi, kakor on hoče. Biti Gospodovi služabniki po Marijinem zgledu - težko je začeti, lažje pa je seveda kasneje nadaljevati, ko enkrat na mesto razvad postavimo dobre navade. Večkrat rad poudarim, kako je prav to ponavljal pokojni psiholog Bogdan Žorž, ki je bil po Božji dobroti tudi moj prijatelj. Današnji udobni človek, kar smo tudi mi, bi seveda raje ne sprejel, bi odklonil, bi preklinjal ta križ, ki ga Gospod daje, vendar pa je ravno v voljnem sprejemanju tega križa zveličanje. V tem je vršitev Gospodove volje. V tem je tudi nekaj, kar danes več ni moderno - zadoščevanje. Za posledice svojih grehov moramo namreč zadoščevati, plačati odkupnino. Duhovne rane se morajo ozdraviti. Za to celjenje pa imamo vsak dan znova priložnost, ki jo lahko, po Marijinem zgledu, zgrabimo, ali tudi ne. Današnji človek raje celjenje teh ran odlaša in prenaša na kasneje - ne ve se, kdaj bo to.

Tu imamo priložnost pregovoriti o tem, kako imamo z Marijino pomočjo za nekaj, o čemer se več ne govori - da živimo vice že tu na zemlji. Priznam, še posebej o tem govorim, ker pripravljam duhovno obnovo za naše vernike, vendar ne bo nič narobhe, če se poslužim malo tega materiala. Nekoč je nekdo patra Pija vprašal: „Oče, kako lahko trpim vice tu na zemlji, da bi lahko šel neposredno v raj?“ Pater mu je odgovoril: „Tako, da sprejmeš vse iz Božjih rok in mu vse daruješ z ljubeznijo in zahvaljevanjem. Le tako moremo iz smrtne postelje preiti v raj." Po zgledau sv. Frančiška, ki je ravno tako govoril, kako je v tem pravo veselje. Njegove cvetke so tiste vsakdanje male žrtve, ki seveda sprva niso lepe, so pa zagotovo kasneje. Tu je sodelovanje z Marijo, tu je sodelovanje z Božjo milostjo, da bi sadovi bili že sedaj, predokus teh sadov, ki jih bomo v polnosti uživali potem v večnosti. Prav je seveda, da si redno izprašujemo svojo vest, da se kesamo, da delamo svoje trdne sklepe in se redno in dobro spovedujemo svojih grehov, tako vsak dan v molitvi, še bolj pa pri spovedi, pri zakramentu pokore. Vendar je na roki pet prstov, peti pa predsstavlja pokoro ali zadoščevanje.

Če v desko zabijemo žeblje in jih potem izrujemo, ostanejo vendarle luknje od žebljev, ki jih je potrebno zadelati. Kadar si nekaj naredimo, zdravnik in zdravstveno osebje že naredi svoje, vendar pa moramo potem tudi mi delati po njihovih navodilih, da se rane zacelijo - previjati, uživati zdravila, razgibavati, delati terapije in podobno. Sicer se zadeve ne ozdravijo ali zacelijo, oziroma je potrebnega še veliko več časa. Prav tako je tudi z zakramenti, kjer Božji zdravnik svoje naredi, a moramo še mi narediti svoje.

Pri spovedi ali sveti pokori se temu reče zadoščevanje ali vršenje pokore. Vsi naši grehi – v mislih, besedah in dejanjih – pač imajo svoje posledice, kar je potrebno popraviti. O tem lepo govori p. Giovanni Cavalcoli v svoji knjigi ‚Perché peccando ho meritato i tuoi castighi‘ (‚Ker sem s svojimi grehi zaslužil tvojo kazen‘). Danes bi seveda vsi radi živeli tako, da bi ne bilo nobenih posledic, zlasti seveda slabih, a ne gre tako. Posledice vedno so – za dobro dobre in za slabo slabe. Kdor jih ne sprejema, pač ni odgovoren, ne želi odgovarjati. No, pokora in zadoščevanje je tisto, ki potem izbrisuje posledice naših grehov, ki zdravi naše duhovne rane. Zato se moli, pokori, posti, daruje miloščino in še bi mogli naštevati. Poleg skeasnosti mora biti še drža spokornosti, za kar se je nekoč prosilo, ponekod se še vedno, v litanijah vseh svetnikov za duha spokornosti. Spokorni časi nas še močneje na to spomnijo. Pokora je kakor pristna narda še ene druge Marije, ki je Gospodu mazilila noge. Kako lepo zdravi rane našega srca. To mazilo torej dobro dene. Zato naj nam naša brezmadežna Devica izprosi prav tega spokornega duha in nam pomaga ozdraviti vse naše rane.