Psalm 8 – Kaj je človek?

Tokrat vam dajem na voljo del komentarja priznanega italijanskega eksegeta Gianfranca Ravasija. Meni je zelo všeč, lahko pa, da bo tudi komu izmed vas.

Julija 1969 je Pavel VI. Ameriškima astronavtoma N. Armstrongu in E. Aldrinu zaupal besedilo Ps 8, da bi ga izročila luninemu pesku in zvezdnim širjavam, ki sta jih kmalu zatem tudi prekoračila, rekoč: »Človek je v središču tega podviga in se v tem podvigu razodeva istočasno kot velikanski in božanski, ne sam v sebi, temveč v svojem bistvu in svoji usodi. Slava torej človeku, slava njegovemu dostojanstvu, njegovemu duhu, njegovemu življenju«. Ps 8 je radostni spev o človeku, mikroskopski figuri v primerjavi orjaškimi kozmičnimi strukturami, pravi krhek »trs«, če vzamemo znamenito Pascalovo podobo, pa vendar je gospodar stvarstva, ki ga je bog »kronal« za vladarja, »misleči trs«, ki lahko dojame in sodi vse bivajoče. Sofoklej je v skladu z duhom psalma vzkliknil: »Mnogo je čudovitih stvari, a nobena ni čudovitejša od človeka. Rod brezskrbni ptic in zveri divjih, rodove in morska bitja valov v zanke svojih mrež ovije in ujame človek zelo iznajdljivi« (prvi spev Antigone)

Če pa to molitev beremo v tehnicističnem duhu našega časa lahko postane tvegana, saj se človek na površju našega planeta vse prepogosto prej izkaže kot blazni tiran kot pa pametni in modri vladar. Že Jobova knjiga nam v skoraj parodistični obliki prinaša neke vrste antieksegezo Ps 8: »Kaj je človek, da ga tako upoštevaš in misliš nanj v svojem srcu, da ga obiskuješ vsako jutro, ga preizkušaš vsak trenutek?« (Job 7,17-18). Ravno zaradi tega je čudovita pridiga, pismo Hebrejcem, psalm aplicirala na popolnega človeka, Kristusa, »ovenčanega s slavo in častjo, da bi okusil smrt za vsakogar« (prim. Heb 2,6-9). On je namreč edini, ki kraljuje nad vesoljstvom s tisto oblastjo miru in ljubezni, ki pripravlja novi svet, nova nebesa in novo zemljo (prim. 2 Pt 3,13). Nočno vzdušje, ki ga hvalnica predpostavlja, v tej kristološki interpretaciji tako pridobi nepričakovan pomen: postane oznanilo božične noči, kjer bo dete, »ovenčano s slavo in častjo« začelo z osnovanjem novega in popolnega človeštva.

(G. Ravasi, I salmi - introduzione, testo e commento, Edizioni San Paolo, Cinisello Balsamo (Milano) 2006)

Nobelove nagrade

Tokrat vam dajem v branje zanimivo cvetko Vittoria Messorija iz knjige »Pensare la storia« (»Razmisliti zgodovino«), saj ta problem najdemo tudi danes, ne le pred dvajsetimi leti.

Med vražami, ki se nas danes najbolj dotaknejo, je zagotovo tudi nekoliko magično poveličevanje tistih, ki so bili nagrajeni z Nobelovo nagrado. Izbire Švedske Akademije so obkrožene z neko duhovno auro, čeprav vsi vedo, da gre pri njih pogosto za geo-politične kompromise, trenutne mode, konfesionalne predsodke, če že ne za demagogijo (dajanje lažnih obljub, trditev za pridobivanje zaupanja ljudi in s tem politične moči – SSKJ) ali za čisto običajno dezinformacijo starih učenjakov z roba sveta. Dovolj je, da preletimo seznam nagrajencev od 1901, da vidimo, kako se večji del izborov ni obdržal v času.

Vendar pa je potreba po »gurujih«, »prerokih« ali preprosto samo po »učiteljih«tako velika, da je, v pomanjkanju boljšega, namišljena sekularizirana kultura prisiljena svojo religiozno potešitev usmeriti na prerokbe prejemnikov Nagrade. Te potem lovijo razni radikalisti, da bi se podpisali pod njihove sumljive namene. Prav tako te nagrajence sprašujejo mediji, kadar gre za največje probleme (življenje, smrt, bodočnost človeštva), kakor da bi kompetenca na nekem specifičnem področju dajala jasnovidnost nad vsem na tem svetu.

V resnici pa se izkaže, da kakor vsi »strokovnjaki«, tudi dobitniki te največje med nagradami pogosto kažejo na to, da ne zadenejo niti na svojem ožjem področju, tako da zaidejo v neverjetna protislovja. V času predsedniških volitev leta 1988, je šel torinski tednik »Il nostro tempo« nekoliko brskati po medijih iz novembra 1980, ko je Ronald Reagan prvič prišel v Belo hišo. In kaj so našli? Kopico napačnih napovedi, ki so jih kasnejša dogajanja seveda postavila na laž.

Med drugim se je našlo tudi mnenje ameriškega profesorja Lawrencea Kleina, ki je prav tistega 1980 dobil Nobelovo nagrado za ekonomijo. Kot sveže pečeni nagrajenec je takole slovesno nastopil: »Inflacija v Ameriki ne bo padla, kakor tudi ne brezposelnost. Čaka nas deset let suhih krav: le blaga rast čez celotna Osemdeseta. Če bi zmagal Carter ali Reagan, bi bilo eno in isto. V tem je za nas ekonomiste res enostavno postavljati napovedi. Želim si, da bi vedno bilo tako.«

V osmih letih, ki so sledila, se je zgodilo tole: ljudstvo je Reagana polno zanosa izvolilo še enkrat, potem pa je, ker ga tretjič ni več moglo, izvolilo Busha kot njegovega podpredsednika in pa zato, ker se je obvezal, da bo nadaljeval Reaganovo delo. Med drugim je šlo tudi pri Bushu za spreobrnjenca; glede na izjemen uspeh svojega predhodnika, se je priključil zmagovitemu vozu, potem ko je leta 1980 rekel: »Reaganove ekonomske teorije so vudu ritual.«

Toda, kakršnekoli so že bile politične in socialne sodbe o Reaganu in njegovih dveh mandatih, pa na področju ekonomije govorijo dejstva: od leta 1980 do 1988 je ameriška ekonomija doživela največji »boom« v svoji zgodovini, za seboj pa je potegnila ekonomijo celotnega Zahoda. Brezposelnost se je spustila na svoj fiziološki minimum, saj je bilo ustvarjenih kar 17 milijonov novih delovnih mest. Inflacija, ki se je pod Carterjem zdela neobvladljiva, se je s 13 odstotkov spustila na 3. Pravo nasprotje torej z napovedjo Nobelovega nagrajenca, ki je bila razglašena kot absolutna gotovost (Želim si, da bi napovedovanje za nas bilo vedno tako enostavno.«)

Že razsvetljenci osemnajstega stoletja so se posluževali posmeha (grand rire vainqueur ). Ta zmagoslavni posmeh so priporočali, da bi osmešili religijo, vero, Cerkev in vsa ostala mračnjaštva. Zgodovina pa je neusmiljena in nas uči, da se je dobro posmehovati, vendar novim prerokom. Z njimi pa tudi kultu »strokovnjaka«, ki ga je v zadnjih letih moč zaslediti tudi v cerkvenih krogih, pri mnogih cerkvenih možeh, ki nam priporočajo, naj se, preden spregovorimo ali kaj predvidimo, raje posvetujemo s »strokovnjaki«. Če pa so ti Nobelovi nagrajenci, toliko bolje, saj gre za najbolj verodostojne…

In komu boste verjeli vi? Kako majhen je človek. To se še posebej izkaže v takih zgodovinskih demantijih, vendar pa se očitno ljudje iz svojih napak še ne dovolj naučimo. Zgodovina se izkaže za neizprosno, trdo učiteljico. Kako je že rekla Marija: »Razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli«?

Kako je Sveti Duh storil, da je vsak slišal svoj jezik...

Ob zanimivem nedeljskem berilu iz Apostolskih del so se mi sprožile mnoge misli. Nekoč se je pač zgodil Babilon, ko so se jeziki pomešali, potem pa je Sveti Duh to zmešnjavo uredil. To njegovo delo pa je nadaljevala Cerkev, ki se je v oznanjevalnem smislu rodila prav tisti dan. Pa poglejmo - najprej enotnost s pomočjo grščine, potem se ji je pridružila latinščina (Karel Veliki in njegov čudoviti projekt - bi kar rekel, da je imel Sveti Duh prste vmes), pa Ciril in Metod s slovanskim jezikom. Ta zadnji je praktično poenotil slovanski svet, v pravoslavju in vzhodnem katolištvu pa ga ta svet še vedno uporablja. Tudi razodetje črkopisa, ki naj bi ga doživel sv. Ciril, se mi zdi čudovito delo Sv. Duha. Drugi vatikanski koncil je poskrbel, da vsakdo sliši Boga govoriti v svojem jeziku, kar nas spet pripelje v Jeruzalem in je argument proti tistim, ki pravijo, da po Cerkvi ne deluje Sv. Duh. Lahko pa nastane pri bogoslužju velika zmešnjava kadar si določeni jeziki privzamejo pravico nadvlade nad drugimi, ti jeziki pa niso ne grški ne latinski ne starocerkveno slovanski. Kljub pestrosti narodov pri maši, želi mesto teh jezikov prevzeti angleščina, francoščina, italijanščina, nemščina - velikokrat pa gre zgolj za napuh in željo po nadvladi. Milim, da ima v tem primeru latinska evharistična molitev velik smisel, nenazadnje se je uporabljala latinščina pri vseh mašah še dobrih štirideset let nazaj - na tak način se prepreči nekaj napuha tem jezikom. Velika zmešnjava nastane tudi pri podvajanju pri liturgiji, ko npr. očenaš molimo najprej v enem jeziku, potem še v treh drugih. Dogaja se tudi, da je evharistična molitev, ki naj bi bila enotna, izrečena kar v treh do štirih različnih jezikih, kar prinaša prej zmedo kot pa razumevanje. Po mojem je najbolje, če se pri maši ravnamo glede na število vernikov določene narodnosti, da bi nek jezik ne napuhnjeno prevladal nad drugim. Sveti Duh pač zbira in ne raztresa, združuje in ne ločuje. Zato je treba tudi v zvezi z jezikom iskati skupne imenovalce. Sem spada tudi jezik. Treba je ljubiti in spoštovati svoj jezik, spoštovati pa velja tudi jezik svojega bližnjega. Posebno mesto med jeziki pa zavzemajo še vedno trije zgoraj navedeni jeziki, ki se jim morajo pokoriti tudi veliki svetovni jeziki.

Osvoboditev Ljubljane

Danes se spominjamo osvoboditve Ljubljane, ki se je zgodila prav na današnji dan leta 1945. Moje mnenje je seveda tako, da je šlo le za navidezno osvoboditev, oz. vsaj delno osvoboditev. Nek totalitarizem je namreč zamenjal drugega. Naša prestolnica in z njo dobršen del Slovenije (za en del bo potrebno počakati do leta 1957, čeprav je bila komunistom prepuščena tudi cona B), je začela svojo drugo trnovo pot. Prav ta druga je bila za nas hujša od prve, saj smo s poboji izgubili približno trikrat več ljudi, kot pa jih je padlo po rokah naci-fašistov. O tem povojnejm obdobju danes, hvalabogu, vemo marsikaj, česar prej nismo. Zanimive pa so manifestacije, ki jih v prestolnici pripravljajo ob dnevu osvoboditve Ljubljane. Dobro, Zahod praznuje 8. maj, ker je takrat kapitulirala Nemčija in je bil s tem končan pekel 2. svetovne vojne v Evropi. Toda, kaj naj praznujemo mi? Naj praznujemo to, da smo bili kontrolirani na vsakem koraku, da nismo smeli javno izpovedovati svoje vere, svojih prepričanj, da nismo smeli misliti s svojo glavo, ampak tako, kakor je rekla partija?

Naj preidem na slavje - na Pogačarjevem trgu veličasten koncert. Dejansko je bil zelo lep ta koncert, vendar me je zmotil bradati mož v oranžnem oblačilu, ki je sedel v prvi vrsti - indijski guru. Vprašal sem se pač, kaj ima ta početi z Evropo, saj ima vendar naša celina krščanske korenine. Očitno jih določeni ignoranti spet želijo zanikati. Zanimiva cvetka, o kateri bo mogoče še kaj reči. In kaj ima vse to skupnega - zmešnjavo, ignoranco in zmedenost! Namesto da bi namreč praznovali 25. junij kot dan resnične osvoboditve, praznujemo zelo svečano 9. maj (danes je bila na Pogačarjevem trgu otroška proslava, ki me je spomnila na tiste v rdečih časih). Namesto da bi se oklenili Kristusa, se raje zatekamo h gurujem. Vse to le potrjuje močno zmedenost današnjih ljudi.

IGNORANCA

Bliža se izpitni čas, ko bomo dokazovali svoje "znanje" profesorjem. V današnjem času je zelo moderno hvaliti se s tem, da smo ignoranti na religijskem področju, čeprav bi vsi, z novinarji na čelu, radi pametovali o raznih vprašanjih, ki se jih v bistvu niti ne tičejo, kaj šele, da bi bili kompetentni. Zagotovo imajo v Italiji in drugih državah t.i. vatikanisti (novinarji, ki se ukvarjajo predvsem s cerkvenimi zadevami v medijih) marsikatero pomanjkljivost, vendar so na svojem področju precej kompetentni. Pustimo zaenkrat problem sovraštva do Cerkve, ki imajo mnogokrat ideološke značilnosti, in se res posvetimo naslovu. Lep primer ignorance je bil mešanje med glavnim in smrtnim grehom, kar je zelo dobro komentiral g. Božo Rustja v zadnjem Ognjišču. Mislim, nekateri se res čutijo poklicani, pa čeprav nimajo nobenih atributov, da komentirajo zadeve, ki jim niso dorasli. Kaj jih moti cerkveni nauk, če sploh niso verni. Pač, naj živijo kakor se jim zdi, nam pa naj pustijo naj živimo, kakor se nam zdi, da je prav - da namreč upoštevamo cerkveno učiteljstvo. Drug zanimiv problem je bil neki študent, ki ga je profesor vprašal po Jezusu Kristusu, študent pa: "A, Jezus Kristus? A ni to tisti tip, ki je napisal Biblijo?" Pa boste rekli, da naj bo, saj je itak študent. Figo, pravim jaz, nekega dne bo ta isti študent eden izmed naših intelektualcev, in sicer z isto ignoranco. Potem pa bo vedel vse o kakem sodobniku, znani osebnosti, o Jezusu Kristusu, osrednjem liku naše kulture in civilizacije pa nič. Ali pa nekega večera na oddaji "Evropa.si". Voditeljica Jerca Zajc, ki ji kar se tiče zunanjega videza najbrž ni veliko oporekati, izjavi: "Spet se je izkazala vrlina, ki nas krasi že vse od francoske revolucije - solidarnost... " Res je, prej pa ni bilo solidarnosti, saj so grdi zemljiški gospodje, aristokrati in zakrknjena in debela duhovščina znali podložnike in navadne ljudi le izkoriščati, kaj šele, da bi bili do njih solidarni. Francoski revolucionarji so bili res solidarni, ko so svojo deželo na višku moči obubožali, posekali par glav, uničili dobršen del kulturne dediščine... S tem so bili tudi zelo solidarni do nas. Zdi se mi, da je danes neke vrste moda, ko je treba vedeti vse o brezveznih stvareh, kot recimo modi, zvezdnikih, rumenem tisku, hvalevredno pa je biti ignorant na področju religije, še posebej krščanstva. Manj ko veš o njem, bolje je, itak bo izumrlo. Jaz pa mislim, da je krščanstvo temelj naše kulture in da, če ga ne poznamo, ne poznamo svoje kulture. Upam si iti še dalje - ne poznamo sebe. Ne vemo kdo smo. Se vam zdi znano?