Sporna gledanost

Nekega dne pred kratkim, sem gledal na Berlusconijevi televiziji oddajo 'Le iene' (Hijene), ki se ukvarja tudi z razkrivanjem določenih spornih zadev. Dobro, najprej je seveda sporno že to, da se pripadniki dveh TV hiš, torej Mediaset in Rai, ki je nacionalna, sploh spopadajo v popotresnih dneh, to ni v čast ne enemu ne drugemu. Vendar pa me je zbodlo v oči to, da so se pri TV dnevniku na Rai 1, ki je osrednji italijanski TV dnevnik kar nekaj minut na začetku hvalili z gledanostjo njihovih potresnih oddaj, seveda najbolj z dnevnikom. To so hijene iz tiste oddaje na Mediaset razkrile.

Problem je v tem, da se zgodovina tega hvalisanja ponavlja. Najprej smo mu bili priča med zalivsko vojno, leta 1991, potem pa vedno, ko je bilo kaj takega. Ne spomnim se, če je temu bilo tako tudi po potresu v pokrajini Molise, a to niti ni pomembno. Razumem, da je takrat med zalivsko vojno šlo za ponudbo na povpraševanje, da je resnična vojna v pravljični puščavi boljša od tiste v akcijskih filmih, ki so med ljudmi še vedno najbolj priljubljeni. Nekaj, kar težko razumem pa je to, da se neka Tv v takšnih časih, ko njihovi bratje Italijani trpijo, hvali z gledanostjo njihovih oddaj, namesto da bi korektno in pravočasno poročali, kaj se dogaja v delih, prizadetih s potresom.

Vsi pravijo, kako je treba ljudem tako in drugače pomagati, ker so prizadeti. Mislim, da dodatno prizadejavanje ljudi ni na mestu, da je moralno zelo sporno. Morda bi moral potres stresti hiše teh ljudi, ki jih zanima le gledanost njihovih oddaj, posledično pa biznis in denar. Tudi, kot sem dejal že na začetku, naj bo sram obe TV hiši, da se spopadata v takih časih, ker je to pravzaprav spopad za publiko, za biznis in za denar.

Nejeverni Tomaži

Evangelij bele nedelje nam nudi številna zanimiva izhodišča za razmišljanje. Zagotovo je lepo razmišljati ob Jezusu, kakšna bodo naša poveličana telesa, ko bomo vstali z njim. Kako tudi za nas ne bodo veljale enake kategorije časa in prostora, kako nas ne bodo zadrževala zaklenjena zemeljska vrata, kako bo izginil iz nas strah, ki je tako lasten krhekmu človeškemu bitju.

Vseeno pa je za nas zelo aktualno tudi Tomaževo obnašanje. Kako zlahka se v številnih življenjskih okoliščinah lahko poistovetimo s tem apostolom. Postavi se nam nekaj vprašanj, povezanih z vero, ki so zelo morila tudi Tomaža, a se je odzval podobno kot se danes mnogi, ko se znajdejo v dvomih. Poglejmo si tri od teh.

Prvo vprašanje: Kdo je za nas Jezus? Za Tomaža je bil učitelj, prijatelj, čudodelnik, prerok, ne pa tudi Gospod, ni verjel, da je Božji sin, da je Bog. S smrtjo na križu je bilo konec vsega, vseh upov, hrepenenj... Podobno je tudi z nami, kadar za vero v Kristusa pričakujemo razne čudeže znamenja, ob najmanjši preizkušnji ali tudi ob smrti bližnjih pa vanj več ne verujemo. Ponavadi za to krivimo Boga, namesto da bi krivili sebe in svoje napačne predstave o njem. Ko bomo v življenju zelo gotovi, da verujemo vanj, in da nič na svetu te vere ne more omajati, se vprašajmo, če bomo tega sposobni tudi v času preizkušenj. Podobno se lahko vprašamo tudi, ko se bomo pripravljali na zakon ali na duhovništvo, redovništvo ali kakršno koli drugo pomembno poslanstvo. Odgovor na to vprašanje je bistven.

Drugo vprašanje: Ali verujemo, da je Jezus vstal od mrtvih? Če ne, je prazna naša vera, kakor pravi apostol Pavel. Tomaž je preslišal besede o vstajenju, kakor je podobno preslišal že besede o trpljenju in smrti. Nima torej smisla, saj je vsega konec, ostajajo samo lepe besede. Vse bo tako, kot je bilo, nobene rešitve težav, Bog je na nas pozabil, nima smisla biti v njegovi skupnosti, v Cerkvi. Koliko kristjanov sploh veruje, da je Kristus vstal od mrtvih? Marsikdo veruje, da je obstajal, da je bil pameten in dober učitelj, da je imel lepe nauke (ne sicer vseh)... Skratka, bil je dober etični učitelj, kakor Konfucij, Aristotel in podobni, je pa tudi on umrl, s tem pa se tudi konča. Taka vera je lepa, neobvezujoča, lahka... Toda, ali niso take tudi druge in ali ni res takšna vera prazna? Lepe besede so premalo ob dramatičnih življenjskih situacijah in ne odrešujejo človeka od greha in smrti. Ne more biti, kot je bilo - Kristus je moral vstati! Ko pa je vstal, je moral to nekomu sporočiti, svoji skupnosti. Ta je tudi danes krhka, zmotljiva, prestrašena, vendar je hkrati tudi priča Gospodovega vstajenja.

Tretjič: Ali verjamemo Kristusovi Besedi? Tomaž je bil priča temu, kako je Kristusova Beseda spreminjala ljudi in njihova stanja, telesna, duševna in duhovna. Ni pa sprevidel, da to ni običajen svet človek, morda prerok, po katerem govori Bog, temveč, da to je Bog, da govori z oblastjo, da ga te besede kot takega razodevajo. Ni videl z očmi vere, ampak je gledal s človeškimi očmi, z očmi razuma, ne pa tudi z očmi srca. Vsega tega manjka tudi nam. Tomaž je nato videl s človeškimi očmi Vstalega in je veroval, Kristus mu je odprl oči vere, oči srca. Vendar pa Kristus blagruje tiste, ki ga niso videli, ampak so vanj verovali. Verjeti je treba njegovi besedi, sicer ta nima učinka, ne more nas spremeniti. Če bomo tej besedi verjeli, nas bo spremenila, verovali bomo v vstalega Kristusa in videli njegova dela. To vero bomo tudi naprej širili in slavili Gospoda, ne le trpečega in umrlega, ampak seveda tudi vstalega!

Svetopisemsko pojmovanje telesa 1

Po prazničnem premoru nadaljujemo naše potovanje ob tematiki telesa. Zdaj prehajamo na biblično pojmovanje telesa.

Ob branju Svetega pisma lahko zasledimo zanimive interpretativne ključe, kar nam predstavlja tudi Gianantonio Borgonovo, docent eksegeze (razlage svetopisemskih besedil) in biblične teologije na katoliški univerzi v Milanu, ki je skušal izluščiti pristni pomen telesa po načrtu bibličnega Boga. Šestim stvarem, ki jih človek nujno potrebuje za življenje (dihanje, pijača, hrana, uriniranje, izločanje, spanje), Borgonovo dodaja še sedmo, ki se, kakorkoli jo že imenujemo, tiče telesa: božja nežnost. »Njeno domovanje je telo, saj je nežnost pogled, glas, prisotnost, skrb, prehrana, čistoča, preseljevanje, osvoboditev od vsega, kar je mrtvo in usmrajeno. V njej vse telesne funkcije ostajajo in se spreminjajo. V njej se izpričuje tisto drugo telo, v katerem telo bolečine in odsotnosti najde odrešenje od svojega sramotenja. Drugo telo je domovanje božje nežnosti«.

Po bibličnem pojmovanju je telo prostor bogočastja in molitve, v katerem v polnosti živimo odnos z Bogom: »Če pobožni Jud še danes moli, zibajoč telo, je to prav zato, da bi izrazil svoje sodelovanje v polnosti pri slavljenju Boga«. Tudi psalmi »nas učijo, da je telesnost bistveni element prošnje; prek mesa in krvi tesnoba in radost odpirata človeka Njemu, da bi bil uslišan«. Pozorno branje psalmov pokaže, kako je telo kraj srečanja med človekom in Bogom. Isto zatrjuje tudi biblicist (svetopisemski strokovnjak) Paul Beauchamp: »Brez telesa bi ne obstajalo nič od tega, kar ogroža vedrino slavljenja: vojne, zapori, bolezni. Krhko orodje molitve, najobčutljivejša harfa, najslabotnejša ovira človekovi zlobi, to je telo. Psalterij (knjiga psalmov) je molitev telesa, človeška počutja so nakazana v njih prek sprememb telesa. Meditacija psalmov se pozunanji prek telesa in postane »mrmranje«, »šepetanje«. Glede na to, da je telo tudi prebivališče duše, molitev prepotuje vse, kar se v telesu dogaja. Telo samo je tisto, ki moli: »Vse moje kosti bodo dejale: kdo je kakor ti, Gospod?« (Ps 35,10)«.

(Jesus, avgust 2008)

Resnično obhajati veliko noč

Razmišljanje je povzeto po pridigi Raniera Cantalamesse, ki jo je imel na véliki četrtek 2002. Naj vam pomaga h globljemu doživetju teh praznikov!

Vélika noč od nas zahteva, da napravimo prehod, nov in drugačen prehod. Pavel ga definira kot prehod od starega k novemu človeku, od kvasa hudobije do opresnikov iskrenosti (1 Kor 5,8). Ne gre torej za prehod z enega na drugi kraj, ampak od enega načina življenja k drugemu, od življenja za svet in po svetu do življenja za Očeta.

Evangelij to izrazi z besedo »spreobrnjenje«, s katero smo tudi začeli postni čas. Velika noč pomeni v prevodu mimohod, prehod, torej jo prav tako lahko označimo tudi kot spreobrnjenje, in to kako globoko! Od jaza k Bogu, od sebe k drugim. Velika noč ni le trud, odpoved, bolečina, ampak je tudi prehod do svobode in veselja, pomeni odvreči tisočere verige, ki nas vklepajo, in začetek potovanja proti »domovini istovetnosti«, kjer bomo zares pravi, svobodni, da bomo ubogali Boga. Še vedno smo namreč sužnji, kakor Hebrejci v Egiptu, čeprav je naša sužnost drugačna. Smo sužnji stvari, ugodij, ki se jim ne uspemo odreči; sužnji predsodkov in navad, sužnji predvsem greha, saj je vsakdo, ki greši, suženj greha (Jn 8,34). Bog nas za veliko noč vabi, da iz vsega tega izstopimo, da se upremo, da se zbudimo iz trdnega spanca, v katerem smo, da vstanemo in se podamo na pot. Zato je bilo treba Pashalno večerjo jesti z opasanimi ledji, s sandali na nogah, s palico v roki in naglo (2 Mz 12,11), velika noč je namreč znamenje poti, na katero se moramo podati, je praznik velikega izhoda.

Najbrž je najgloblje sporočilo velike noči to, da naj se odpremo Bogu in mu »stopimo naproti« (Ps 95,2). Ne gre za neko abstraktno povabilo, saj je naše življenje še vedno zaprto zanj, vanj vstopa le na hitro in skrito, kakor sonce skozi majhno špranjo v zelo temačen grad. Treba mu je na široko odpreti okna v tej veliki noči. Moramo se pustiti razsvetliti njegovi luči. Naše življenje moramo izpostaviti njegovi sodbi in njegovemu odpuščanju, mu pustiti, da nadaljuje razgovor o nas, ki smo ga najbrž že imeli za zaključenega na podlagi nekega kompromisa.

Če se bomo torej podali v to pogumno perspektivo ter se tako postavili v stanje odločitve in spreobrnitve pred Bogom, bomo zares praznovali veliko noč s Kristusom. Obredja ne bodo samo obredja, ampak bodo postala živa resničnost, znamenja in izviri milosti in prvič bomo želeli na ves glas zaklicati: »To je velika noč za Gospoda!«.

Blagoslovljene velikonočne praznike!

Ljudstvo naše, kaj s(m)o ti storili?

Ob dogodkih teh dni, se mi postavljajo številne vzporednice z dogodki, ki so se zgodili pred štiriinšestdesetimi leti. O teh dogodkih na blogu kaj dosti nisem pisal, ker je bilo tega pisanja, pravzaprav ponekod že pisarjenja, dovolj. Za zgled jemljem nekolikoliko Jezusov prihod v Jeruzalem, ki bi ga lahko vzporedili vsakemu našemu veselemu prihodu, recimo poročnemu ali novomašnemu. Moja pozornost pa je bila usmerjena tudi na vrt Getsemani in na križev pot. Našel sem številne vzporednice.

Zanimivo je, kako se je ljudstvo, ki je bilo več kot 90 % verno, katoliško, ki je še deset let pred koncem vojne vzklikalo na čast Kristusu Kralju, potem želelo smrt svojim rojakom, jih psovalo in pljuvalo, udarjalo, obmetavalo s kamenjem. Kaj se je zgodilo?

Zgodilo se je prav isto kot v Jeruzalemu - namesto da bi uporabljali ljudje svoje glave, sta jih napuh in ignoranca oddaljila od samih sebe, slepo so verjeli besedam voditeljev, ki so jim rekli, da so ti ljudje, ki hodijo mimo, izdajalci ljudstva. Ali se ni isto pripetilo Gospodu?

Enako so bili nedolžni, a spoznani za krive, ker so mislili drugače od glavnih, ker so jim bili na poti do uresničitve njihovih ciljev. Bili so ovira njihovi sli po oblasti, prav kakor Jezus. Njihova napaka, če je že obstajala, je bila predvsem politične narave. Od kdaj se nekoga ubije, če je politično drugače opredeljen, če je veren, če se z nami ne strinja, če ostaja zvest svojim vrednotam? V tako razvitem 20. stoletju so se dogajale take stvari, le da so nacizem obtožili, nekateri drugi totalitarizmi pa na to še čakajo. Kako dolgo še?

Naši obsojenci na smrt, od katerih je velika večina končala pod slovensko zemljo, je bilo vernih, celo zelo vernih. Ko so v zaporu čakali na sodbo in usmrtitev, so prestajali nekaj podobnega kakor Jezus v oljskem vrtu. Bili so smrtni boj, agonijo, vsak sam, veliko so molili in nenazadnje verjeli ter zaupali v Boga, v večno življenje. O tem nedvomno pričajo številni rožni venci, ki so jih odkopali skupaj s kostmi. Vemo tudi, kako so jim duhovniki dajali odvezo kar medtem ko so šli mimo v vodu smrti.

Lahko bi se uprli, saj tistih stražarjev ni bilo toliko, pa se niso. Tudi Jezus se ni upiral, še več - nalašč je izbral Getsemani, ki je poln oljk, ki so simbol miru. Kakor je on sam šel pomirjen v smrt na Golgoti, tako so naši pobiti šli pomirjeni z Bogom in seboj na svojo Golgoto, ki je bila pod zemljo.

Kaj vse bi lahko naredili, pa niso, ker so bile njihove vrednote pred ideologijo. Vsaka ideja, vsak nauk, ki tepta vrednote, človeško osebo v njeni celoti, je ideologija. To je bil nacizem, to je bil fašizem, to je bil komunizem, prav tako pa je to bilo tudi judovstvo Jezusovega časa.

Naši pobiti so svojim usmrtiteljem vse odpustili, kakor je to storil Jezus na križu. Lepo je, da se jih spomnimo, da jih dostojno pokopljemo z vsem potrebnim cvetjem in dišavami, kakor so to storili Gospodovi svojci in prijatelji. Ni pa prav, kar se danes dogaja z druge strani, ko nekateri preživeli in nekdanji zaporniki še vedno bijejo boj s komunisti, ko še vedno za vsakim grmom vidijo partizana, ki jih čaka z nabito puško. Ne, če se imajo za kristjane, naj bodo drugačni od njih! Ali jim niso njihovi svojci dali pravega zgleda?