Zelo hranljivo seme

Letos, ko je bilo toliko časa nebo polno oblakov, da že dolgo ne tako, smo se najbrž spraševali, ali bo vendarle kdaj posijalo tudi sonce. In čeprav vsakomur od nas večkrat odzvanjajo v glavi tiste besede, da za vsakim dežjem posije sonce, nas je vendarle tisto sivo vreme spravljalo v slabo voljo. Zaradi njega smo bili na tleh. Podobno je tudi tedaj, ko se sivi oblaki prikradejo v naše življenje, v našo skupnost. To je lahko naša družina, lahko pa tudi naše župnijsko občestvo ali krajevna Cerkev, torej npr. naša škofija. Evangelist Marko namreč piše iz svoje izkušnje, saj krščanska skupnost, za katero je pisal svoje evangeljsko sporočilo, ni doživljalo lahkih časov. Prav tu vidimo pravega oznanjevalca, prinašalca upanja v težkih časih.

Kaj je namreč težava? Ko pridejo težave, krize in podobne stvari v naše življenje, se mi predvsem osredotočimo na te težave, na slabo, na zlo. Vidimo in čutimo, da živimo v svetu, kjer zlo ne samo obstaja, ampak ga je izjemno veliko. Zdi se, da je dobrega kaj malo, če sploh kaj. Ob preizkušnjah, boleznih in podobnih situacijah se najprej vprašamo, zakaj je do tega prišlo? Z očmi, ki vidijo črno pa le stežka vidimo izhod iz težkega položaja.

Kristjanom Markove Cerkve se je zdelo, da vera v Jezusa Kristusa nima nobenega smisla. Da je bilo pač lepo, dokler je trajalo, da pa se rezultatov ne vidi. Kako težko je v težkih trenutkih verovati. Spomnim se pripovedovanja neke matere, ki se ji je – zdaj je že skoraj 25 let tega – sin ubil v prometni nesreči. Čeprav je bila in še vedno je, zelo verna, pa je bila to zanjo neznansko velika preizkušnja, saj je takrat skorajda izgubila vero v Boga. Molila je le stežkoma, Boga pa tudi na nek način obtoževala za usodo, ki jo je doletela.

Rekli smo že, kako se je na težak položaj v svoji skupnosti odzval evangelist Marko. Prav isto mora storiti vsak oznanjevalec v takšnih trenutkih: sejati. V Cerkvi se bo namreč vselej dogajalo, da bo kdo imel kako težavo ali preizkušnjo. Da bo komu težko verovati. Takrat je čas, da mu ostali člani skupnosti priskočimo na pomoč. Vselej je namreč tudi nekaj takih, ki imajo vero v to, da bo seme vzklilo in pognalo sad. Da je torej Gospod blizu vsakemu človeku, da ga ljubi. Da Bog je, da deluje v svetu. Vedno se najde nekaj takšnih, ki verujejo, da bo Bog nekako že rešil nastali položaj.

Kaj torej pomeni sejati? Človek v težkem položaju potrebuje Besedo, z véliko začetnico. Za vse, ki smo službeno poklicani k temu, da oznanjamo evangelij, je to za nas poziv k še večji gorečnosti za oznanjevanje Božjega kraljestva. K pričevanju za to, da Božja ljubezen v svetu je in da je učinkovita ter rodovitna. Ne moremo seveda mi rešiti položaja, Bog pa to lahko stori. Njegova beseda ni kakor naša, temveč je živa in učinkovita. Vendar pa seje lahko prav vsak kristjan. Nekaj zelo velikega, kar lahko kot kristjan naredim za to, da bi nekomu, ki se je znašel v težkem položaju pomagal je to, da zanj molim. »V teh težkih trenutkih se čutim preslabotnega, da bi ti pomagal. Lahko pa molim zate.« Dragi bratje in sestre – verjemimo v moč molitve. Molimo drug za drugega. Danes molim za nekoga jaz, jutri bo kdo drug molil zame.

Pa saj je neumen

V evangeliju 10. nedelje med letom imamo nekako tri prizore - Jezus z učenci in njegovi sorodniki, ki ga imajo za umsko bolnega, potem pismouki in farizeji v besednem dvoboju z Jezusom in spet Jezus in sorodniki. Mi se bomo zaustavili ob prvem prizoru pri oceni Gospodovih sorodnikov, njegove žlahte, klana, kar pomenijo v tistih krajih, kakor tudi v Afriki, bratje in sestre. Le-tem ni všeč, da njihov sorodnik sedaj štrli iz povprečja, da se ne prilagaja zahtevam religioznih oblasti, ampak se dela nekega Božjega sina. S tem namreč meče slabo luč na vso rodbino, ne le nase. 

Pa smo spet pri tisti dilemi, ki pesti vsakega človeka danes, da o kristjanih sploh ne govorimo - biti ali izgledati? Biti kristjan torej zgolj zasebno, ali tudi javno to pokazati? Truditi se za "krščansko", še bolj natančno - za katoliško življenje, ali malo po svoje? Poslušati Božjo besedo in cerkveni nauk ali si razlagati malo po svoje tisto, kar pravi evangelij? 

Spomnim se na tisto "finto", ko vprašaš Italijana, če je katoličan, pa odgovori: "Seveda, saj smo pri nas vendar katoličani..." Pa ga nato vprašaš, če potemtakem vsako nedeljo gre k sveti maši: "Hej, rekel sem, da sem katolik, ne fanatik."

Zakaj to govorim? Ker nam nihče ne bo ploskal, če bomo redno hodili k maši, če se bomo trudili ravnati po zapovedih in cerkvenem nauku, skušali iskati v svojem življenju Božjo voljo in Božji načrt. Na to lahko pozabimo in tudi nima smisla, da bi se nad tem pritoževali in se imeli za neke žrtve. Prav lahko se zgodi, da bodo tudi nas označili za neumne, da nam bo kdo na Primorskem lepo po domače dejal, kako smo "mone", ker hodimo v cerkev, molimo in vse, kar spada zraven. Še bolj se bomo najbrž komu zdeli neumni, da v tej druščini vztrajamo, kljub vsem napakam, zablodam in pomanjkljivostim, ki jih delamo duhovniki. Če se bomo spraševali, kaj bodo ljudje rekli o meni, potem res nima smisla, se ne splača biti v tej druščini. 

Nasprotno pa se splača biti del Cerkve, če se zavedamo, da je njen "šef" Kristus in da moramo vsi njeni člani poslušati navdihe Svetega Duha - kar naredimo dobrega in koristnega, je od njega, ostalo je naše, človeško. Ljudje namreč nismo popolni, ampak smo grešni, zato vselej zablodimo na napačno pot, kadar delamo malo po svoje. Vsi se torej trudimo vršiti Božjo voljo v svojem življenju. Trudimo se biti poslušni Kristusu in nauku Cerkve. Nismo v njej zaradi župnika ali škofa, temveč zaradi Kristusa. Vsake toliko časa bi celo lahko dejali, da smo zaradi istega Gospoda Jezusa Kristusa v Cerkvi, navkljub duhovnikom in škofom. Vsi smo na istem oz. smo mi duhovniki še na slabšem, ker se bo od nas "več zahtevalo, ker nam je bilo več dano" (Lk 12,48), v smislu milosti in odgovornosti. Gotovo, da je prav, da živimo pošteno in odkrito pred ljudmi, zlasti pred brati in sestrami v veri, a je še bolj pomembno, kako živimo pred Bogom, "ki vidi na skrivnem" (Mt 6,6). Tisti življenjski račun bomo namreč polagali pred njim. 

Je torej pomembno, da živimo "krščansko"? Da toej prejemamo zakramente, hodimo v cerkev, molimo in se držimo zapovedi? Je, celo zelo je pomembno: "Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu" (Mt 5,19). Ker se trudimo ugajati Bogu, ne ljudem. Jezusu Kristusu in Devici Mariji, ne pa župniku, škofu ali papežu. Kristjani imamo namreč pred seboj drugačno obzorje in nam navsezadnje ne sme biti toliko pomembno, kaj bodo drugi rekli, če delamo tako in ne, kakor narekuje ta svet in njegove trenutne mode, za katere tako ali tako vemo, da se spreminjajo.     

Pripravimo oltar za Gospoda

Markov evangelij nam v odlomku o postavitvi evharistije pove, kako pridemo do tega daru, kar zagotovo sta Gospodovo telo in kri. 

Najprej je potrebna priprava. To se nanaša na tretjo Božjo zapoved, ki smo jo mi prevedli kot: "Posvečuj Gospodov dan." Judje v svojem izročilu govorijo drugače: "Spominjaj se Gospodovega dne." Kaj nam to pove? Kako bi naj praznovali Gospodov dan, kako naj bi ga obhajali, če pa se nanj sploh ne pripravimo? Ko se pripravljamo na praznovanje, pa naj bo rojstni dan ali kakršenkoli praznik, dandanes poskrbimo za vse, vse pripravimo, da bi zadeva kolikor toliko lepo potekala, da bi se res poveselili. Nobene podrobnosti ne pustimo ob strani - od vabil, do jedi, ki jih naredimo. In če se res potrudimo, je tudi praznovanje lepo.

Kako se pa mi kristjani pripravimo za sveto mašo? Se sploh nanjo pripravimo? Začenši z nami duhovniki, ne moremo ravno govoriti o tem, da se pripravimo. Vsaj ne, če to pripravo primerjamo s tisto, ko je pred nami katero od naših praznovanj. Saj tudi mi duhovniki govorimo, kako mašo "opravimo", kot da bi to bilo naše delo...

Sveta maša je, če smo do sebe prav pošteni, postala nekaj postranskega, nek privesek. Zagotovo ne moremo reči, da je res "središče našega življenja".

Žal se, dokler sveto mašo imamo, tega premalo zavedamo. Jemljemo jo kot nekaj samoumevnega, kot neko našo pravico. Za pravico jemljemo tudi sveto obhajilo, ki ga pri maši lahko prejmemo.

Pa smo mi na udeležbo pri sveti maši in prejem obhajila sploh pripravljeni? Spominjaj se Gospodovega dne, dragi kristjan, spominjaj se predvsem, kaj nam je v sveti evharistiji Gospod zapustil. Samega sebe nam je zapustil. Smemo jesti njegovo telo in kri. Majhna in krhka stvar, kakršna je človek, lahko uživa neskončnega Boga. Kot pravi tista lepa pesem, 'Panis angelicus', sme Gospoda jesti ubog in ponižen služabnik. 

Koliko smo mi zares ubogi in ponižni, kadar pridemo k sveti maši? Bog vendar čaka prav tega, da prinesemo na oltar svoje življenje, da mu odpremo svoje srce, zato da bi se združil z nami in ozdravil naše rane, pa mi tega nočemo storiti. Pridemo in smo tam fizično prisotni, nepripravljeni, neočiščeni, ker tudi tisti zakrament, ki nas pripravlja za to, da bi bilo "sveto dano svetim", kakor na Vzhodu rečejo pred obhajilom, za nas nima nobenega pomena. Govorim o sveti spovedi, ki je prav tako postala neka "opcija". 

In vendar govorimo, kako je tisto, kar je na oltarju in v tabernaklju, "Najsvetejše". Jezus Kristus se nam daje v hrano. Boga jemo. Nas bo to kdaj vsaj malo zganilo? 

Naše bivanje je ena sama priprava na srečanje z Gospodom. Tisto dokončno se bo zgodilo ob naši smrti, pri vsaki sveti maši pa se nebesa združijo z zemljo in se srečamo z vstalim Gospodom. Imejmo to nekoliko bolj pred očmi. Trudimo se za Bogu všečno življenje. Kakor pripravljamo oltarje za telovsko proscesijo, pripravimo za vsako sveto daritev najprej oltar svojega srca, za katerega je naš sosed Simon Gregorčič dejal, da je najpomembnejši. Živimo za evharistijo in iz nje.

Božji advokat

Slišali smo, katero besedo za Svetega Duha uporabi evangelij – Tolažnik – ki pa je le prevod grške besede Parákletos, ki pomeni tistega, ki ga kličemo k sebi. Če zadevo povemo v latinščini, nam bo že bolj zvenela bolj znano in domače - advocatus. Kot smo se najbrž že navadili, je namreč Jezus podobe jemal iz vsakdanjega življenja, to zadevo, ta izraz je vzel iz takratnega sodnega sveta. V  antičnem pravnem redu pa je obtoženec moral govoriti sam - ni imel nikogar, ki bi govoril namesto njega.

Danes je stvar seveda zelo drugačna, pa ne, da ne bi danes imeli na sodišču poleg sebe advokata, temveč je obtoženec več ali manj tiho, namesto njega pa govori odvetnik, ki ga zastopa. V tistem času se je nekdo moral braniti sam, na svoji desnici pa je lahko imel nekoga, ki ga je poklical k sebi, da mu je pomagal pri obrambi. To je Sveti Duh – ni nekdo, ki dela namesto tebe, temveč je nekdo, ki ti pove, kako je nekaj treba narediti, ki ti pomaga v življenju sprejemati prave odločitve. Je nekdo, ki govori na tvoje uho, zlasti tisto notranje, ki mu pravimo tudi vest, in ti daje nasvete. Seveda se je treba izredno potruditi, da te nasvete slišimo. Ni neko kričanje, temveč rahel šepet, ki pa ga hrup sveta in človekov ponos zlahka lahko preglasita.

Evangelij pravi, da Sveti Duh pričuje – kaj to pomeni? Da trdi nekaj v zvezi z nekom... Pričuje nam o Kristusu... Kolikokrat potrebujemo kak tak glas, ki nam govori o Kristusu. Potrebujemo, da nas Sveti Duh spomni na Kristusovo ljubezen, da nam pred oči prikliče Kalvarijo, kjer se je ta ljubezen izpričala – zame in zate osebno.

Sveti Duh pa tudi nas same spreminja v priče, v pričevalce. Ko smo namreč enkrat potolaženi, postanemo priče. Tolažiti. Pomagajmo si spet z latinščino, kjer se to reče Consolare. To pomeni nekomu, ki je sam pokazati, da je nekdo z njim. V moči Svetega Duha mi doživimo to, da nismo več sami, temveč imamo vedno ob sebi nekoga. Tolažba ni in ne more biti neka moralna zadeva, ampak je nek dogodek, neko doživetje. Gre zato, če sem nekaj izkusil, ali pa tega ne. Ne morem biti priča iz neke obveze, ne iz neke moralne dolžnosti. To sem lahko samo, če sem nekaj videl, če sem nekoga spoznal. Spoznati pa v Svetem pismu vedno poeni vzpostaviti nek zaupljiv odnos. S kom? Z Jezusom Kristusom, z Gospodom, s tistim torej, ki je premagal trpljenje in smrt ter vstal od mrtvih. To spoznanje pa se mora zgoditi v samem človekovem bistvu. Rekli smo že, da to ne more biti zgolj nekaj moralnega, tudi ne more biti nekaj samo razumskega, kakor tudi ne more in ne sme biti samo neka čustvena zadeva. To srečanje mora nekdo doživeti v vsem, kar je.

Pomagajmo si tu z učenci. Jezus jim je dejal: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi« (Jn 16,12). O Kristusu lahko mi slišimo in preberemo v Svetem pismu, po nauku in oznanilu Cerkve, a to še ni dovolj. Sami veste, kako bodo tudi te današnje besede, ki vam jih pravkar govorim, šle mimo vas že čez nekaj trenutkov. Tudi zato, ker je v njih precej mojega, precej človeškega, ostalo pa bo tisto, kar ni moje, kar je prišlo od Svetega Duha – po sv. Tomažu Akvinskem je vse pametno, kar človek reče, od Svetega Duha. Zame in za vas velja, da bomo lahko za Kristusa pričevali šele tedaj, ko ga bomo zares srečali.  Srečati pa ga moramo v svoji krhkosti, v svojih bolečinah, v svoji nezvestobi. Sveti Peter je lahko govoril, kako da življenje za Jezusa, a je to lahko uresničil šele tedaj, kadar se je zares srečal z njegovo ljubeznijo, ko ga je Jezus ob Tiberijskem jezeru ozdravil s trikratnim: »Ali me ljubiš?«

Mi potrebujemo to, da se srečamo s svojo krhkostjo in neboglenostjo zato, da začutimo to željo oz. prav žejo po Kristusu. Moramo videti, kako sami iz sebe, na podlagi svojih krhkih človeških temeljev ne bomo  mogli nositi vseh življenjskih bremen. Svoje temelje moramo graditi v Bogu. Naš odnos z Jezusom Kristusom je za kristjana tisto, kjer njegovo življenje stoji ali pade.

Nazadnje pa je rečeno tudi, kako nam bo Sveti Duh »oznanjal prihodnje reči«. Če temeljimo sami na sebi, nas je prihodnosti strah. Da bi jo spoznali, se zato zatekamo na številne, navadno zgrešene, naslove. Sveti Duh, ki nam ga Kristus pošilja, nam omogoča, da bolj zaupamo v Božjo previdnost, v to, da ima Bog z nami pravi načrt, da se ne smemo bati, kaj bo jutri.

»Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Kdor zmaga, ga druga smrt gotovo ne bo prizadela« (Raz 2,11), pravi knjiga Razodetja. Vsak dan se moramo truditi, da prisluhnemo glasu našega advokata. Že res, da je ta glas vedno tih šepet, da je blag, vendar to še ne pomeni, da njegove zahteve niso stroge. Velikokrat je v nasprotju z našimi mislimi in pojmovanji in nas kliče k spreobrnjenju, k vrnitvi na pravo pot. Očetov Duh je namreč Duh resnice. Naj torej pride Sveti Duh in prenovi naša srca, da bomo hodili po pravi poti. Le tako se namreč lahko res prenovi zares tudi »obličje zemlje«.

Drugačne vrste lakota

Kolikokrat danes slišimo o tem, kako so nekateri pač »drugačni«. Pa, kako je treba to sprejeti oz. jih tolerirati, biti strpni do njih... Vemo, da je v teh primerih govora o določenih skupinah ljudi v naši družbi, ki se ravnajo po drugačnih normah, ki jih ne zavezujejo več tiste tradicionalne vrednote, ki živijo nekoliko bolj moderno. Toda, danes je »živeti drugače« moderno, »in« je imeti neke svoje zakone ali si le-te po svoje razlagati. Nekaj običajnega je ne imeti nad seboj nobene avtoritete, temveč odgovarjati zgolj in samo samemu sebi. 

Če tako pogledamo, smo tisti, ki smo drugačni, kristjani. Vsaj bili naj bi, če smo res zvesti Bogu, Cerkvi in sami sebi. Kristjani naj bi bili prav tisto, kar pravi Jezus – da smo od tega sveta, hkrati pa tudi nismo od tega sveta. Naše obzorje se namreč ne konča le pri tem zemeljskem življenju, temveč naj bi imeli nek pogled »čez«, neko »perspektivo večnosti«, s pomočjo katere bi naj gledali na življenje.

Je biti kristjan danes moderno, spoštovano in še kaj drugega? Ne, temu ni tako. Pa zaradi tega ne bomo jokali, kakor tudi ne bomo igrali neke vloge žrtve, ker smo potem že v štartu izgubili. Ne biti od tega sveta namreč pomeni tudi to, da na vse skupaj gledamo drugače, da veljajo za nas drugačne prioritete, drugačne vrednote. Da so naše moči drugače usmerjene, kakor je drugače usmerjena tudi naša ljubezen.Tako se trudimo živeti, ne glede na nasprotovanje, preganjanje, zasramovanje... To je treba vzeti v zakup, saj mnoge moti in jih vedno bo, da ne trobimo v isti rog s svetom. Smo nek kamen spotike - skándalon, če vzamemo grški izraz, a dokler to smo, imamo svetu kaj povedati.

Za nas velja tista osnovna zapoved, da smo najprej v ljubečem in zaupljivem razmerju z Bogom, saj nas to odpira tudi k ljubezni do bližnjega in pravemu odnosu do sebe. Šele ta pogled »čez« dela nas kristjane res kristjane. Samo s pomočjo takšnega pogleda lahko sprejemamo takšne in tako zahtevne zapovedi, kakršne so nam »naložene«, ker se zavedamo, da smo na tej poti k popolnosti, na poti k svetosti: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Pa to zdaj ne pomeni: »Poglej me, kako sem jaz dober in fajn, ti pa ne.« Ne, to pomeni, da ta svet ni vse, kar obstaja, da ni vse usmerjeno samo v: »Jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli« (Iz 22,13), kakor nam pravi prerok Izaija. To pomeni, da smo kristjani tisti, ki ne živimo le zase, temveč živimo nekomu drugemu in za druge.

Svoje življenje jemljemo kot neke vrste »posojilo«, pa čeprav je danes, ko smo tako grdo zlorabljali razno razna finančna posojila, ta beseda postala že kar malo psovka. Bog nam je življenje poveril, mi pa mu ga moramo skozi celotno zemeljsko življenje na nek način vračati. Seveda, ne tako, da si ga prisvojimo, temveč, da ga res živimo, ga obogatimo, oplemenitimo: »Pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil« (Mt 25,20). 

Usmerjeni smo proti »nebeškemu Jeruzalemu«, proti večnemu veselju, kamor pa ne moremo, če se ta »sol zemlje« izpridi, če izgubimo svojo istovetnost. Jezus je, kakor smo slišali, eno s svojim Očetom. Mi danes zelo radi pozabimo na to bistveno povezavo. Če gradimo življenje le na svojih človeških gotovostih, gradimo na pesku, nasprotno pa gradimo na skali, če ostanemo povezani z Bogom. Lahko pridejo takšne in drugačne preizkušnje, a se bomo nekako rešili, če bomo to vez ohranili, če bomo zaupali v Boga. Vsa materialna in finančna gotovost nam v tej naši perspektivi kaj dosti ne koristi, kvečjemu nam zadeve otežuje, saj človeka tisti zunanji blišč lahko kaj hitro omreži. Vsakdo ima danes doma hladilnik, poln hladilnik, smo pa tudi mi postali nekoliko podobni tem polnim hladilnikom, ki hrepenijo po tem, da bi bili polni teh materialnih dobrot, imajo pa hladno srce. 

Govorim namreč o tem, da danes radi pozabimo na duhovno hrano. Saj veste za tisti slogan: »Lačen si ful drugačen.« Ja, brez duhovne hrane, smo mi kristjani "ful drugačni", nismo več kristjani, ker izgubljamo svoje bistvo. "Ne delajte za jed, ki mine," pravi Jezus. Morali bomo začeti spet kaj več vlagati v duhovno zakladnico. Potrudimo se, da bo po naših družinah več molitve. Raje kot pred televizijo, se usedimo skupaj k molitvi. Le-ta nas združuje, tista škatla nas med sabo odtujuje. Gojimo osebno molitev. Zakonci, molite skupaj in drug za drugega. Starejši, molite za mlajše. Učimo otroke in mlade moliti. Brez vezi z Bogom, se namreč načnejo in skrhajo tudi medčloveške vezi.