Romarji, ne nomadi

Nekoliko daljši je nedeljski evangelij, vendar je izredno bogat, kakor je pravi zaklad celoten t.i. "govor na gori", katerega del je tudi ta odlomek. Četudi bi se še tako trudili, nam bo vedno nekaj ušlo od tega bogastva, kar pomeni, da se velja ob Matejevem govoru na gori, kakor tudi posameznih delčkih tega govora, ustaviti večkrat v svojem življenju. Ustaviti in premišljevati je treba, ker nam daje čudovite usmeritve v našem življenju. 

Prvo vprašanje pri današnjem odlomku je to, kdo je tisti, ki govori. Hitro bo kdo rekel, da je to Jezus, a s tem ni povedano še nič. Kdo vendar je ta Jezus, ki govori? Označen je bil za "novega Mojzesa", ker je tudi on na gori in daje ljudstvu Postavo. Treba je pa paziti, da se ne bi ustavili le pri Jezusu kot človeku, ker nam evangelist noče predstaviti Jezusa kot človeka, temveč nam govori, da je Jezus Postavodajalec (ja, z veliko začetnico), torej Bog, saj je rečeno, da ni prišel spreminjati postave. Kaj bo vendarle spreminjal nekaj, kar je on sam, ki je večna Beseda, ki je izšla iz Očeta, nekdaj dal ljudem? Tudi ni prišel kaj dodajati ali odvzemati Postavi, torej Božjim zapovedim, ni prišel ničesar dopolnjevati - tu imamo težavo, kako prevesti izvirnik, ki bi rad povedal, da je prišel Jezus postavo prikazati v njeni polnosti, v vsem sijaju, v njeni polni luči. Če bi namreč moral nekaj Božjega še dopolnjevati, potem Bog ne bi bil popoln, ker ne bi dal nekaj popolnega ljudem. Pa seveda temu ni tako, saj drži tisto, kar pravi psalmist: "Gospodova postava je popolna in daje življenje" (Ps 19,8).

Predstavljamo si lahko, da je imel Mojzes v rokah neki predmet, ki je zlat, a je prevlečen z določeno barvo, tako da ne on ne drugi ne morejo vedeti, kaj se skriva pod to barvo. Priti mora nekdo, ki je sposoben to barvno plast odtraniti, da predmet zasije v svojem popolnem sijaju. Noben človek tega ne more storiti, ampak to lahko stori le nekdo, ki je večji od človeka. Jezus tako zapovedi prikaže v polnem sijaju. Te zapovedi pa zahtevajo tudi precej večjo pravičnost od zgolj človeške, ker je Božja pravičnost. K tej popolnosti in pravičnosti moramo stremeti. Kakor nam mora biti iz prebranih besed jasno, h kakšni ljubezni, zvestobi in resnici moramo stremeti. Nič od naštetega ni zgolj človeško, temveč je večje od človeka. Če bi stremeli samo k človeški pravičnosti, ljubezni, zvestobi in resnici, potem ne bomo nikdar zares živeli ali zaživeli, ampak bomo samo preživeli. Ljudje smo namreč vselej v nevarnosti, da gledamo na zadeve legalistično in "uokvirjeno", "vkalupljeno", ker bi radi vse zreducirali v nek svoj sistem, v neke svoje okvirje, tudi sočloveka. Toda, človeška zakonodaja zagotavlja le moralni minimum, kakor pravi pravilo klasičnega prava ("Lex est minimum morale."), medtem ko seveda ne more za človekovo življenje veljati samo moralni minimum, temveč moramo stremeti k maksimumu, k popolnosti.

Gre za bistveni preobrat ali spreobrnitev od nomadskega k romarskemu načinu življenja. Mojzes in izraelsko ljudstvo so bili v puščavi nomadi, so blodili po puščavi in vemo, da so bili daleč od pravega načina življenja. Težava je nastala, ko so želeli tudi potem, ko so se ustalili, ohraniti nomadski način življenja in mišljenja, pa seveda ne gre tako. Dostikrat smo jim tudi mi podobni, ko smo danes tu in jutri tam, ko danes za nas velja eno, jutri pa drugo. Ko imamo danes radi nekaj ali nekoga, jutri pa nekaj drugega ali nekoga drugega. Ko pred seboj pravzaprav nimamo resničnega cilja, temveč prav po nomadsko tavamo naokrog in se le začasno nekje zaustavimo, potem pa naprej. Kristjan ne more biti nomad, temveč je romar. Slednji ima pred sabo jasen cilj in ve, katera je prava pot do tega cilja. Ker smo ljudje grešni, lahko seveda od te poti tudi skrenemo, toda nikdar ne sme priti do tega, da bi izgubili zavest svojega bistva, svoje identitete, da smo romarji in ne nomadi. Pomagajmo si med seboj, da bomo ohranjali to svojo zavest in identiteto. 

Živeti kot sol

Med tremi podobami, soljo, lučjo in mestom na gori, ki nam jih ponuja današnji evangeljski odlomek lahko rečemo, da bi sami danes ne bili kaj dosti pozorni na prvi dve, tretja pa nam v bistvu ne pove več kaj dosti. Sol in luč sta namreč danes postali nekaj tako samoumevnega, da se nanju kaj dosti niti ne ozremo. Sol je danes samo še začimba, ki je je v hrani še preveč, kar sploh občutimo tisti, ki nas tarejo težave z višjim krvnim pritiskom. Tudi luč je vselej na dosegu roke - samo na stikalo je treba pritisniti, pa je. Pravzaprav se širi danes še t.i. "pametna" elektrika, ko še pritiskati na stikalo ni treba več, saj je vse računalniško vodeno. Tisti, ki nismo živeli v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ne bomo vedeli, da je bila včasih sol prej sredstvo za konzerviranje hrane kot pa začimba, tako jo tudi pojmuje evangelij. Sol in mast so danes nadomestila drugačna sredstva za konzerviranje, kakor imamo danes tudi posebne embalaže, ki ohranjajo živila, poleg tega pa še hladilnike in zamrzovalnike. Podobno bodo še naši starši znali povedati, kako petrolejke in sveče, ki so jih uporabljali za razsvetljavo, še zdaleč niso tako svetile, kot smo danes vajeni in bodo tudi takoj razumeli, zakaj je pomembno, da se da svetilko na pravo mesto, če hočemo, da čim bolje razsvetli prostor. 

Sol so trgovci ponujali tam v Palestini v velikih blokih na trgih. Kar se je odkrušilo, je končalo na tleh, 

kjer je seveda sol izgubila svoj okus, s tem pa tudi smisel in namen. Svetilke so bile lončene posodice, v katere se je natočilo oljčno olje, te svetilke pa so potem postavili na posebne poličke v hišah, ki so bile tam v Jezusovih krajih prej votline. Tam so kolikor toliko razsvetlile osrednji prostor. Pomembno je torej bilo oljčno olje, da je svetilo, sicer ni bilo nič, kakor izvemo v priliki o pametnih in nespametnih dekletih. Mesta so gradili na vzpetinah, da so jih lažje branili - poglejmo recimo Križ na Vipavskem. 

Za nas je zlasti pomembno to, če smo označeni za sol in luč, da ti dve prvini nista nič sami zase, temveč vselej za drugega. Danes preveč tako živimo, da izhajamo sami iz sebe in ima vsakdo od nas preveč samega sebe za merilo presojanja vsega v življenju. Vendar, kakor vidimo iz evangelija, sta sol in luč od nekod dana in sta nekam postavljena - tega ne storita sama od sebe. Za nas ljudi to pomeni, da od nekod izhajamo in nekam gremo. Izhajamo od Boga in se k njemu vračamo, tako pa moramo tudi pojmovati svoje življenje. 

Za zemljo, torej za ta svet smo mi sol, ko pa govorimo o luči, svetimo ne samo ljudem, temveč tudi Bogu. V tistem stavku je lepo povedano, da s svojim lepim svetenjem slavimo Nebeškega Očeta. Sedaj pa spet k soli - kdaj nas "osolijo"? Jasno, pri krstu. Takrat postanemo osoljeni, takrat postanemo sol zemlje. 

Poudaril bi tudi, da smo sol ZEMLJE. Nebesa ne potrebujejo soli, zemlja jo potrebuje. Pomembno je, da se te svoje "slane" identitete zavedamo, kakor se moramo zavedati, da smo luč, da smo Božje svetilke. Dokler smo tu na zemlji, ker potem: "Noči ne bo več in ne bodo potrebovali ne luči svetilke ne sončne luči, kajti razsvetljeval jih bo Gospod Bog in kraljevali bodo na veke vekov" (Raz 22,5). Torej je pomembno, da kot sol in luč tudi živimo, da torej živimo kot kristjani. Če bomo živeli kot ne-sol, bomo tako tudi končali - sol, ki izgubi svojo identiteto je, kot beremo v evangeliju, zavržena.

Kot sta sol in luč postavljena na svoje mesto, tako je tudi vsak od nas od Boga postavljen v življenje in na svoje mesto, Bogu v slavo to življenje živi, mu vrača ljubezen s posvečevanjem samega sebe in se v Božje roke izroča. Kot beremo v knjigi "Oskar in gospa v rožnatem", je naše življenje pravzaprav posojilo, ki ga je vsakemu od nas Bog odkazal. Ko se trudimo posvečevati svoje življenje, pa naj bo v katerem koli stanu, Bogu posojilo vračamo. Ne pozabimo - vsak od nas je nekam postavljen, da soli in sveti. Nihče ni slučajno, kjer je. 

Tako, zaključujemo še z mestom, ki ni le na vzpetini ali hribu, temveč na gori. Rekli smo, da je tako obramba lažja, a ni to glavno sporočilo. Gora namreč pomeni Božjo bližino. Pomeni, da je vsak od nas ustvarjen za to, da je v odnosu z Bogom. Mesto na gori se ne more skriti in kristjan ni kristjan, če ne skrbi za molitveno in zakramentalno življenje. Kdor za to ne skrbi, mu zmanjkuje olja v svetilki in izgublja svojo slanost. Posledično pozabi na Boga in na bližnjega. Potem tudi naša dela niso iz ljubezni, temveč iz koristoljubja ali neke računice, kakršnih imamo ljudje nič koliko. Povabljeni torej tudi pogosto na goro - k zakramentom in molitvi, za to se je treba truditi, potem tudi naša dela zares svetijo in slavijo Boga.

Svečnica - naše darovanje

Marija in Jožef darujeta Bogu Jezusa, ki je po eni strani njun sin – v zemeljskem smislu, po drugi pa je Božji Sin, tudi njun Gospod in Odrešenik. Lep poudarek tudi za nas, da bi naše oči bile sposobne gledati prek tistega, kar je samo zemeljsko dejstvo, da bi torej naš pogled šel še naprej in bi se v vsej polnosti zavedli, da smo sinovi Najvišjega. Tudi starši za svoje otroke bi se morali bolj zavedati tisto, kar je dejal Gibran v Preroku, da njihovi otroci v resnici sploh niso njihovi, temveč otroci Najvišjega. Prepogosto so naše oči priklenjene na zemljo in se nam zdi prava stvarnost samo tista zemeljska, nasprotno pa se nam ne zdi prava stvarnost tudi nebeška. Če smo pošteni, gledamo vse preveč z zemeljskimi očmi, od sebe, do drugih, pa do življenja. Tudi ko beseda nanese na Cerkev, mislimo, da govorimo v tem primeru o duhovščini, ne pa o veliko širši stvarnosti (kjer smo vsi kristjani, verne duše in vsi "Nebeščani"), katere pomemben del je tudi vsak od nas, pa čeprav se v vsej tej množici, ki to stvarnost sestavlja, tako da je pravi ocean, zdi, da kot posameznik nisem pomemben. Pa sem pomemben, a le s pravim pogledom in držo.

Zelo je tako pomembna ta naša drža, ta naš pogled, ki zna “videti čez”, ki priznava to, kar v resnici velja – da je Bog naš Stvarnik, mi pa smo njegova ustvarjena bitja, ta bitja pa so od njega in njegove dobrote in usmiljenja odvisna. Bolj ko to človeku postaja jasno, bolj postaja Bogu hvaležen za vse, kar je in kar ima. Zaveda se, da bi lahko njega in vsega, kar obstaja, tudi ne bilo. Zaveda se čudeža življenja in bivanja na tem svetu. Počasi prihaja tudi do zavesti, da smo ljudje ustvarjeni še za nekaj veliko, veliko večjega od nas samih.

Svečnica tako v nas zbuja hvaležnost in nam pove, kako to hvaležnost tudi na zunaj izražati. Tega zunanjega izražanja hvaležnosti Bogu pa ne potrebuje Bog sam, temveč jo potrebujemo mi. Kaj je zunanje izražanje hvaležnosti? Evangelij nam lepo pove, da je to molitveno in bogoslužno življenje. Ugotovimo, kako je vera celoživljenjski napor, ki zahteva celega človeka. Pove nam pa tudi, da ta napor obrodi nekoč bogate sadove, kakor se je zgodilo starčku Simeonu. Ta nekoč morda niti ne bo v času našega zemeljskega življenja, ni nujno. Vse prepogosto se nam zdijo Božje tolažbe le majhen obliž n arano, spričo tolikega trpljenja, ki je na svetu, vendar pa moramo zaupati. Bog je zvest svojim obljubam. Vera je tesno povezana z zaupanjem in tudi naporom.

Tudi vsak od nas je tako povabljen k darovanju Gospodu. Zato ne smemo pozabiti najprej na jutranjo in večerno molitev. V jutranji molitvi Bogu darujemo svoj dan in vse, kar bomo počeli, kakor tudi prosimo za njegov blagoslov in bližino. Ker pa smo zgoraj dejali, da mislimo širše, ko rečemo Cerkev, kličemo vsako jutro na pomoč tudi vse nebeške prijatelje, angele in svetnike, kakor tudi duše v vicah. Kakor je nekoč dejal Chesterton, so mistiki tisti ljudje, ki se zavedajo, da sta dva svetova boljša od enega samega. Tudi za nas mora veljati ta misel. Prav tako smo povabljeni, da se kdaj čez dan vsaj na kratko spomnimo na Boga in nebeško druščino, potem pa je izrednega pomena večerna molitev. Pri njej pregledamo svoj dan ter Bogu izročimo dobro in slabo. Na koncu se tudi sami izročimo v Božje varstvo in v varstvo celotne nebeške vojske in vernih duš. To je tisti vsakdanji minimum kristjana, kamor spada zraven še nedeljski in praznični obisk svete maše ter redna spoved. Ponavljam, da tega ne delamo zato, ker bi Bog to potreboval, temveč zato, ker mi to potrebujemo in se na ta način Bogu darujemo z vsem, kar smo in kar imamo, hkrati pa se mu tudi za vse zahvaljujemo.

Zato se bomo potrudili, da se bomo na mašo in spoved vselej ustrezno pripravili. Zelo pogosto namreč vse to opravimo zelo na hitro, kot današnji človek dela pravzaprav že vse. Toda, k maši je treba vselej nekaj prinesti, zato da od nje lahko tudi kaj odnesemo, enako pa velja tudi za sveto spoved. Ko pridemo v nedeljo k maši, je to zahvala ne samo za dan, ki je za nami, temveč je to zahvala za cel teden in za vse življenje, ki je za nami. Ni le prošnja za tistih par ur, ki so pred nami, temveč je to prošnja za cel teden in vse življenje, ki nas še čaka. Tega se moramo zavedati in se za to vselej potruditi. Vsak od nas mora prinesti svoj osebni dar v svetišče, prav kakor sta to storila Jožef in Marija. Prinesti mora samega sebe ter svoje življenje, z vsem svetlim in temnim, kar je v tem življenju. Samo tako bo lahko kaj tudi odnesel. Ne pozabimo pa tudi, da je s sveto mašo in pripravo nanjo tudi tesno povezana sveta spoved, kjer se edino lahko primerno očistimo, da bo naša daritev vredna in čista, kakor tudi za to, da bomo lahko vredno pristopili k obhajilu, kjer se nam v hrano daje sam Božji Sin.

Odnos do živali skozi judovsko-krščansko prizmo (1)

Pri razpravljanju o naravi je veliko možnih gledanj, ki so si različna prav v tem, da imajo, če tako rečemo, različna očala. Različna so namreč izhodišča, na katerih določen pogled temelji, različna ozadja in marsikaj drugega. Že v začetku moram seveda povedati, da bo imel moj pogled judovsko-krščansko podlago, kjer pogled na svet in človeka temelji na Svetem pismu, celotnem Svetem pismu, kakor tudi na Izročilu (pisano z véliko začetnico zato, ker po našem verovanju ne gre za prenos le človeških, temveč svetih, Božjih reči).

Kdor piše, je resda kristjan, katoliški kristjan, celo katoliški duhovnik, pa vendar najprej človek, kot

človek pa minljiv, končen in tudi – ker tako verujemo – grešen. To je pomemben poudarek tudi v zadevi, o kateri bomo tu razpravljali, namreč o pogledu na živalski svet in odnosu, ki naj bi ga ljudje do tega sveta gojili. Danes sicer veliko govorimo, praktično na vsakem koraku, o pravicah, kjer pa radi pozabimo na dolžnosti, kar včasih privede do prav tragikomičnih, če ne celo grotesknih položajev v vsakdanjem življenju. A pustimo poglobljeno diskusijo o dolžnostih in pravicah, ker smo dejali, da se bomo ukvarjali z živalmi. 

Krščanski odnos do živali 

Še se spominjam tiste pesmi Nece Falk, katere besedilo je spisal pesnik Boris A. Novak, in ki je šla tako lepo v uho, da mi še danes, po tolikih letih, odzvanja, ki je pela: »Rad imej, rad imej, živali in cvetlice …«. Zgoraj sem dejal, da sem kot kristjan najprej človek, človek pa ima v osnovi rad živali in cvetlice. Vendar pa za kristjana, če naj bo resnično kristjan, njegova vera ne predstavlja neke dodatne opreme, kakor je to pri avtomobilu denimo navigacijska naprava, pa čeprav je res, da z njo neko »navigacijo« v življenju vsekakor imamo. V tej veri imamo tako dolžnost tudi imeti radi živali. Pa boste rekli, zakaj dolžnost? Ker smo do živali neke vrste dolžniki, razlogi pa so pravzaprav čisto teološki, če tako rečemo. Kristjani (tudi Judje in muslimani) namreč verujemo v obstoj greha, kar pomeni, da je človek moral enkrat pasti, za sabo pa je v tisti padec povlekel tudi stvarstvo, torej tudi živali. Človek je torej, kakor verujemo, zaznamovan z grehom. Brez te predpostavke evangeljsko sporočilo izgubi svojo odrešenjsko moč in postane samo priročnik dobrih nasvetov, od katerih seveda potem vsakdo vzame samo tisto, kar mu ustreza, ostalo pa pusti pri miru. Brez izvirnega greha tudi živali ne bi poznale vsega nereda, zla in trpljenja, ki v kar precejšnji meri vladajo svetu. Naša dolžnost do živali tako ni samo v tem, da ne povečujemo zla, ki so ga živali zaradi nas deležne, temveč celo, da to zlo in bolečine zmanjšamo, kolikor moremo, pa čeprav je to morda le majhno dejanje, kakršno je to, da žival pobožamo. 

Tu moramo reči, da je lahko pri mnogih naših bratih po veri vidimo precejšnjo mero nezavedanja te dolžnosti, ki jo imamo, če verujemo v Boga, do živali. V tem oziru smo lahko priče tako indiferentnosti do živali, kakor velikokrat tudi grobosti in trdosti, kar bi resnično lahko bil kazalec tega, da je vera za nekoga le neke vrste okrasek, beseda na ustnicah, vsekakor pa ne neka zadeva, s katero bi resno računal in skozi njo tudi presojal življenje. Sveto pismo nas, če znamo videti, kliče k temu, da se dostojno vedemo tudi do živali. Da je to zapisano v Postavi (prvih petero knjig Svetega pisma), nas apostol Pavel kar dvakrat spomni, in sicer v 1. Pismu Korinčanom ter v Pismu Timoteju (9,9; 5,18). Ne smemo tudi pozabiti, kako je Kristus, »Božje jagnje« (spet živalska podoba!), s svojo žrtvijo pokazal, kako Bog ne želi žrtvovanja živali (porušenje templja v Jeruzalemu leta 70 po Kr. je tudi za Jude pomenilo konec žrtvovanja živali, a bi se zadeva nadaljevala, če bi tempelj še stal), s čimer se gotovo vsaj v tem oziru zmanjša tudi živalsko trpljenje. Po Kristusovem novem nauku pa so tudi vse živali čiste in ni več tovrstnega razlikovanja. Če bi se tako hoteli iti neko »teologijo živali«, potem je v Svetem pismu materiala več kot dovolj. 

Veren človek pa mora vse zadeve nasloniti na prave temelje, ki so evangeljski temelji, sicer se stvari lahko hitro sprevržejo in pridemo do neverjetno protislovnega obnašanja, saj se navadno sprevrže tudi lestvica vrednot, če zadeve niso pravilno vkomponirane. Tako za nas kristjane najprej veljata tisti dve zapovedi, ki od nas zahtevata ljubezen do Boga in do sočloveka, na to se potem nasloni vse ostalo – tudi to, da imamo radi živali. To ne pomeni, da smo zoofili, kakršen je bil npr. Hitler, ki mu je njegova psica Blondie do zadnjega pomenila več kot ljudje, tako da je npr. poskrbel, da je poginila brez muk in bolečin, medtem ko so okrog bunkerja v mukah in bolečinah umirali dečki in starci, ki so se borili zanj. Pri zagovarjanju pravic živali lahko v zadnjih desetletjih vidimo prav zanimive paradokse, saj na ta račun marsikje nazadujejo človekove pravice. Pridemo celo do tega, da si določene skupine želijo, da bi se človeško prebivalstvo na našem planetu občutno skrčilo, da bi bilo več prostora za divjino, za wildlife. Ko govorimo v tej smeri, nikakor ne moremo mimo velikega sv. Frančiška, ki je imel poseben čut tudi za živali, a bi se motil tisti, ki bi dejal, da je pa asiški ubožec ljubil živali. Ni ljubil živali, temveč Boga, posledično pa je imel najprej pravilen odnos do sočloveka, potem pa tudi do živali in celotnega stvarstva.

Objavljeno v reviji Razpotja.

Boj drugačne vrste

Tako prvo berilo kot tudi evangelij nam povesta, da se ljudje nahajajo v temi – pri Izaiju sicer hodijo, pri Mateju pa v temi celo obsedijo. Če vemo, da Matej s tem ljudstvom že misli na vse krščene, potem ni težko ugotoviti, da so besede namenjene tudi nam, ki nas je Kristus v hojo za njim poklical v teh časih. Ta senca, naj hodimo ali sedimo, je dejstvo – v vsakem primeru ljudje sami do rešitve ne moremo, potrebujemo odrešenika. Kot rečeno, ne moremo sami, temveč skupaj. Tudi Kristus ne želi delati sam, temveč od vsakega od nas zahteva, da napravi svoj delež.

Izaijevo vojaško sklicevanje je precej na mestu – na neki način smo kristjani tudi vojaki in bojevniki, a gre za drugačen boj od tistega, ki si ga mi predstavljamo, ko beseda nanese na bojevanje ali vojskovanje. S sklicevanjem na Madiance, prerok Izaija misli na vojskovodjo Gideona, ki je navidez močnejšega nasprotnika premagal z drugačnim načinom, z drugačno taktiko bojevanja. S samo tristo bojevniki je porazil precej številčnejšo vojsko s pomočjo zvijače, zavajanja nasprotnika.

Tudi kristjanov boj je drugačne vrste boj. Le-ta je po eni strani boj “proti”, saj se borimo proti grehu, proti zlu, proti skušnjavam, po drugi strani je tudi boj “za”, saj se borimo za pravo pot, za resnico, za luč, za življenje. Borimo se torej ne samo za neke vrednote, ideje in ideale, temveč za resnično osebo, saj je vse našteto Kristus sam, kakor je tudi dejal.

Ko govorimo o kristjanovem boju, je treba poudariti zakrament svete birme, kjer, kot se je nekdaj lepo dejalo, postanemo Kristusovi vojaki ali bojevniki. Z darovi Svetega Duha, ki jih dobimo, se lahko pogumno spustimo v bojišče življenja, kjer gre v končni fazi vedno za boj med dobrim in zlom. Ko se pa bojimo proti zlu, se je treba poslužiti drugačne taktike. Ko hudič pričakuje, da se bomo odzvali po človeško, se moramo mi odzvati tako, kakor nam naroča naš vojskovodja Kristus in z orožjem, kakršnega nam ta vojskovodja daje. To orožje so sadovi Duha. Seznam bo malo širši od sedmerih klasičnih, saj si ga bomo izposodili pri apostolu Pavlu. Sadovi Duha so tako: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23). In res ne obstaja nobenega protiorožja proti tem zadevam. Pa to ne velja le za naše duhovno področje, ker so ti sadovi Duha zelo učinkoviti tudi sicer v našem življenju. 

Povabljeni smo torej, da pogumno stopimo v boj. Je življenjskega pomena, saj je nagrada večno življenje. Čeprav pa se borimo s pomočjo sadov Duha, vendarle ne gre le za duhovni boj, temveč je zadeva celostna, zadeva človeka v celoti. Taktika je zaobjeta v treh načelih, ki nam počasi že postajajo domača: molitev, verovanje in življenje. Treba se je torej truditi vsak dan na teh treh področjih nositi križ za Gospodom. Z molitvijo mislimo na osebno in skupno molitev, na branje in premišljevanje Svetega pisma, na roži venec, na reden obisk svete maše in na redno spoved. Z verovanjem mislimo predvsem na intelektualni napor, saj se je treba v veri poučiti, potem pa seveda mislimo tudi na pogumno izpovedovanje z usti, kakor tudi na oznanjevanje. Seveda pa je vse skupaj prazno, če ni potrjeno z življenjem.

Vendar pa življenje izhaja iz dobrega molitvenega in intelektualnega udejstvovanja, ne pa obratno. Pascal je v tem oziru podal lepo načelo, da je treba najprej dobro misliti, da lahko potem dobro delujemo. Če se dobro spomnim, sta na začetku pravega pastoralnega načrtovanja vselej molitev in študij. Nekaj podobnega pa naj bi veljalo tudi pred vsako pomembno odločitvijo v kristjanovem življenju. Če smo na te reči malo pozabili ali jih pospravili v kot, potem je čas, da jih lepo spet vzamemo v roke in se skupaj s Kristusom spet podamo v življenjski boj. Odločitev za sedenje v temi je vnaprejšnja odločitev za poraz.