F kot FEMINIZEM

Cerkveni in družbeni antislovar (7)

Ko beseda nanese na feminizem, imamo navadno v mislih neke jezne in kljubovalne protestnice, borke za pravice žensk in še kaj, ampak po besedah sociologa Gianfranca Morre je to vse že zdavnaj za nami. Če smo v enem od preteklih zapisov omenjali borke proti poroki, družini in moškim, je danes drugače, saj mnoge ženske svojo svobodo živijo ob moškem in ne proti njemu, kakor tudi živijo v družini in ne proti njej, prav tako pa se njihovo seksualno življenje ne izključuje z materinstvom. Rečemo torej lahko, da imamo danes neko tretjo obliko ženske, žensko tretje generacije. Prvega modela, ženske kot pohlevne gospodinje, danes ni mogoče več ponuditi, če je ta mit o pohlevni kmečki gospodinji sploh resničen. Če bi malo povprašali, kakšne so bile v resnici te ženske, bi dobili drugačno sliko, je pa res, da tega kmečkega modela ni več, tudi zato, ker ni več tistega sveta, v katerem so bile doma, danes se pa ne bi znašle in se tudi ne znajdejo. 

Ni pa več niti ženske 2.0, če tako rečemo. Ni tega drugega tipa ženske, ženske druge generacije,

Obglavljeno grška boginja zmage - Niké

uporne in nasprotovalne, ki se je upirala moškim samo zato, da bi jih posnemala oz. prevzemala njihove vloge. Danes imamo tretji tip ženske, ki je hkrati enaka in različna v primerjavi z moškim. Svobodna, a ne svobodnjaška. Delavka in mati obenem, ki ji torej uspe združevati enakost in različnost. Sociologi tako ugotavljajo, da je prvo žensko odpihnila feministična revolucija, da pa je tudi druga, torej feministična, imela le kratko življenjsko dobo. Njena reakcija je sicer razumljiva, a je bila v bistvu sterilna. V najbolj razvitih deželah, tistih torej, ki so najbolj podvržene t. i. emancipaciji ženske, je tu že tretja ženska, ženska 3.0, ki postane svobodna ne tako, da je proti moškemu ali da ga posnema, ampak ugotavlja ter uveljavlja svojo žensko vlogo in posebnost v dopolnjevanju z moškim. 

Ne bomo se preveč ustavljali pri zgodovini, a nekaj stvari je treba povedati, ker je preveč potvorb. V kmečki družbi se tako ženska kot moški nista oddaljevala od hiše, kjer sta imela naloge lepo porazdeljene – moški je bil lovec, živinorejec, obdelovalec, ženska mati in gospodinja. Tako je bilo na svetu vse od neolitika, pa potem kakih deset tisoč let, s to razliko, da na krščanskem zahodu ženska družbena podrejenost moškemu nikdar ni postavljala pod vprašaj enakega dostojanstva ženske. Kar nekaj zgodovinarjev, izpostaviti pa velja Regine Pernoud, je dokazalo, kako so imele ženske v srednjem veku v bistvu več prostora kot pa v sodobnih časih. 

S t. i. industrijsko revolucijo se je začel uveljavljati drugačen model ženske. Ženska mora kot prvo uresničiti samo sebe, samo kot drugo lahko, če seveda želi, prevzame tudi vlogo žene in matere. Posebej v 20. stoletju vse bolj raste vpletenost žensk v sistem proizvodnje, ob tem pa pridejo še nove ekonomske in družbene (socialne) pravice. Zlasti med letoma 1960 in 1980 je na popolno zavrnitev prvega tipa ženske, ki je vendarle veljal tistih deset tisoč let, vplivalo feministično gibanje, ki je predlagalo tisti model ženske, ki smo ga označili kot drugi tip ženske ali drugo žensko. Ta je v popolnem konfliktu z ideali prve ženske kakor tudi z moškim, ki je bil prej njen “varuh” – spomnimo se na sv. Jožefa, ki je tudi varuh Sv. Družine. Tu so “pridobitve” tega obdobja, ki so znane – ločitev, kontracepcija, splav, enake možnosti… Vse to izraža ideale te druge ženske, ki je emancipirana, avtonomna, avtoreferenčna, uporniška. Ni bilo potrebno veliko časa, da so ugotovili, kako ta druga ženska v bistvu ni bila kaj dosti ženska, temveč bolj neke vrste “preoblečena” ženska. 

Tako je skrajni feminizem, ki je zahteval popolno osvoboditev ženske prepustil mesto manj radikalnim oblikam, ki se zavzemajo za emancipacijo ženske. Ta gibanja se danes seveda ne želijo odreči tistim prej omenjenim “pridobitvam”, jih pa ne uporabljajo več kot orožje proti družini in otrokom. Ni čudno, da razne “femen” izpadejo danes čudno in popolnoma “out”, ker spadajo k tipu ženske 2.0. Danes vsi vemo, ne le socialni psihologi, da praktično ni zaposlitve, ki je ne bi mogle opravljati tudi ženske, drži pa tudi, recimo, da so najboljši krojači, kuharji in frizerji moški, kakor so se tudi moški naučili najstarejše obrti na svetu, ki je bila nekdaj rezervirana le ženskam. Res pa je tudi, da razlika med moškim in žensko vendarle ni tako prepadno velika, vendarle razlika je, obstaja in je tako tudi prav. Že res, da so nekatere razlike tudi kulturno pogojene, imamo pa tudi določene stvari, ki so stvar narave. 

Med enakostjo in istostjo je seveda razlika, saj ženska ni in ne more biti isto kot moški, lahko pa je seveda enaka, enakovredna moškemu. Treba je priznati, da sta moški in ženska hkrati enaka in različna, pa tega ne trdi le Sveto pismo, ampak tudi znanost, tista resna in prava. Četudi nosi hlače, je torej ženska ženska. Razne politične in jezikovne potvorbe, ki zahtevajo par condicio, s tem ne upoštevajo narave stvari, naravnega zakona, ki je impar condicio. Politična korektnost s svojim besednjakom je do žensk krivična in žaljiva, saj praktično nimamo več možnosti, da bi strokovnjakinjo označili z žensko obliko poimenovanja – uporabljati je treba striktno moško. Tako imamo samo zdravnike in arhitekte, čeprav je veliko zdravnic in arhitektinj. Glede na to, da pa se prav v tistih deželah, v katerih se je najbolj razbesnela “ženska revolucija”, vračajo k prvemu modelu ženske, vendar prilagojenemu našemu času. Tu je torej tretja ženska, tretji tip ženske, ki upošteva posebnosti, specifičnost ženske. Še je upanje, da ni šlo vse k vragu.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Gospodovati ali streči?

Evangeljski odlomek govori o Zebedejevih sinovih, ki želita postati pomembna, a pomembna v zemeljskem smislu. Jezusovo bodoče veličastvo namreč pojmujeta in razumeta kot to, da bo Gospod imel neko zemeljsko kraljestvo, da bo vladar v zemeljskem, torej političnem smislu, da bo imel moč in oblast, lep delež pri tem pa bi rada imela tudi sama. Seveda nista razumela, da bo kraljestvo Gospoda Jezusa povsem drugačno, še bolj pomembno pa je, da bo povsem drugačne vrste njegova oblast oz. izvrševanje te oblasti. Očitno sta dobro razumela lekcijo, zlasti imamo za to dokaz pri apostolu Janezu, ki je avtor evangelija, pisem in knjige Razodetja, še prej pa je zelo pomembno pričevanje njegove vere pod križem in ob praznem grobu.

Odlomek ni tako nepomemben, kot bi si kdo mislil, saj govori o našem krščanskem življenju, ki ga lahko razumemo prav ali napačno. Najprej se tudi nam zastavlja vprašanje, kaj v resnici iščemo v življenju, kaj nas pravzaprav resnično zanima? Zemeljske ugodnosti vsem nam prijajo, prijajo nam razne tehnološke pridobitve, prijajo nam medčloveški odnosi in čustva, prijajo nam užitki. Tu še ni nič narobe, ker to velja za vse ljudi, žal pa se mnogi pri tem ustavijo in ne gredo preko. Vse našteto je lahko zelo koristno, a ne sme postati človekov cilj, temveč sredstvo. Kaj se zgodi, če je človeku vse skupaj odvzeto. Lahko je bil na še tako dobrem položaju, imel oblast, moč denar, pa to izgubi. Lahko izgubimo vse svoje imetje. Konec koncev lahko izgubimo tudi čustva in medčloveške odnose, potem pa v tem oziru ostanemo sami. To se lahko zgodi zelo hitro, saj za vogalom prežijo mnoge nesreče, zagotovo pa se za vsakega od nas to zgodi s smrtjo. Potem se pa postavi vprašanje, kaj smo imeli in za kaj smo se trudili, če nič od tega ne bomo mogli nesti s seboj?

Mnogih ne zanima tisto “nekaj več”, duhovnost oz., kot je bilo rečeno Mariji v evangeliju, “boljši del, ki nam ne bo odvzet”. Veliko lahko slišimo, kako pomembni, da so odnosi, vendar so v resnici medčloveški odnosi pomembni le do neke mere. Če že govorimo, potem je en drugi odnos, če mu lahko tako rečemo, veliko pomembnejši, ker je to vera v Jezusa Kristusa. Z njim živimo lahko že zemeljsko življenje na drugačni, duhovni ravni, slednja pa potem oplaja tudi vse naše življenje, tudi naše odnose. Če se imenujemo kristjani, potem bi nas prav to moralo še zlasti zanimati. Ker sicer vselej iščemo priložnost, kako bi v ospredje postavili samega sebe, ostale pa pahnili navzdol. Ostale in ostalo je treba nadvladati. Pride do gospodovanja. Če bi pogledali, potem dobesedno uporabljena grška beseda pomeni “biti popolni gospodar” – nad nečim in nad nekom.

Gospodovanje, ki je lahko v tem, da si želimo zagotoviti denar, moč, oblast in nadzor v materialnem smislu, a seveda je treba iti še naprej. Človek lahko namreč želi gospodovati nad marsičim in nad marsikom. Gre za razumevanje, da tisto, kar imam, kakor tudi tisti, ki jih imam, niso dar, temveč moja last, moj fevd. Družina, žena, otroci… Če pa govorimo o posvečenih – škofija, župnija… Gospodovanje je tudi obvladovanje oz. domišljanje, kako vse obvladam in ne potrebujem nikogar. Ni težava samo v tem, da se bojim, da mi bo drugi solil pamet, temveč to, da se v moj fevd pač nima kaj vtikati. Ne govorimo seveda, spet, le v gmotnem smislu, temveč širše. Nazadnje je še tisto prepričanje, da sem popolni gospodar svojega življenja. To ni nevarno le v tem oziru, da mi potem nihče in nič ne more preprečiti, da bi lahko z njim delal, kar pač hočem, temveč tudi zato, ker lahko želim postati gospodar tudi življenj drugih, tistih pač, ki jih imam ob sebi ali, kot sem v takšnih primerih zmotno prepričan, pod sabo.

Zato je pravilna drža v življenju drža tistega, ki se zaveda, kako so vse stvari v življenju dar in ni vseeno, kako se z njimi ravna. Vedno imamo nekoga nad seboj in vedno nekomu odgovarjamo, nikdar nismo izključni gospodarji. Da pa bi to razumeli, je potrebno spreobrnjenje in neprestani trud za duhovne dobrine ter za dober odnos z Gospodom Jezusom. Tako bodo uravnovešeni in dobri tudi naši medčloveški odnosi, tako ne bomo navezani na zemeljske dobrine, nam bodo slednje sredstvo in ne cilj.

E kot EKOLOGIZEM

Cerkveni in družbeni antislovar (6)

Velja se ustaviti pri eni od sodobnih ideologij, zlasti je najbrž to primerno ob tem, ko je sveti oče Frančišek izdal okrožnico, ki se ukvarja s podobno temo, saj o okolju govori prav “Laudato si’”. Kot smo že ugotavljali, so papeža mnogi neupravičeno označili za ekologista, kot da bi pripadal okoljski ideologiji, saj sveti oče ne govori tako kot najglasnejši ekologistični aktivisti. Zanimivo je bilo pred časom, ko smo prebirali besede enega od ustanoviteljev organizacije “Greenpeace”, Patricka Moora, ki je kasneje organizacijo zapustil. Ker se je, kot še druge, spremenila “v protiznanstveno, protitehnološko, protiglobalizacijsko in protikapitalistično organizacijo”. Pravzaprav je postal protičloveški, proti temu pa tudi papež opozarja. 

Ekologizem je močno prisoten v medijih, zato je prav, da skušamo vsaj razmišljati in se kaj vprašati

ob tovrstnih zahtevah. Moore, ki je zrasel v gozdu, ki obdaja Vancouver, je velik ljubitelj dreves, ki jih ima za “največji obnovljivi energijski vir in odgovor na mnoge potrebe človeštva, od energetskih, pa do gradbenih”, ne prenaša ekologizma, ki je postal praznoverje, brez nikakršne znanstvene podlage, ki v mnogih primerih celo goji sovraštvo do človeštva. Opozarja pred tveganjem, da bi nas “zeleni” lahko pahnili v “mračna stoletja z intelektualnega vidika.” Govori celo o “zločinu proti človeštvu”, ko je govor o genetsko spremenjenih organizmih v kmetijstvu: “Vsako leto pol milijona otrok v svetu izgubi vid zaradi pomanjkanja vitamina A, 70% od teh umre. To je pokol, ki bi ga lahko tudi preprečili s plantažami genetsko spremenjenih rastlin, ki pa jih zavirajo.” 

Glede energije in razvoja opozarja Moore na nevarnost, da bi o vsem odločala klimatska politika. V tem tisti protičloveški pristop ekologističnih gibanj pride do svojega vrhunca: “Ljudje so del narave, lep in pozitiven del narave. To, da rast prebivalstva pomeni smrt narave, je daleč od resničnosti. Kakor je tudi popolnoma zgrešeno prepričanje, da rast porabe energije na posameznika škoduje okolju. Nasprotno, revščina je tista, ki ima velik vpliv na onesnaženost okolja. Zato je zelo pomembno, da omogočimo razvoj revnih dežel s tehnološkimi izboljšavami.” Začeti bi bilo treba prav v kmetijstvu, kjer je mehanizacija ključna za razvoj: “V nerazvitih družbah se kar 80% ljudi ukvarja s poljedelstvom, saj si morajo zagotoviti potrebno za preživetje dan za dnem, ne morejo pa se ukvarjati zaradi tega še s čim drugim, njihov standard pa ostaja vedno isti. Samo mehanizacija omogoča povečanje produktivnosti in sprostitve moči za druge zadeve. Tako ljudstva lahko izboljšajo svoje razmere. Ekologisti pa želijo vsiliti samo biološko pridelavo, na ta način pa zavirajo razvoj.” 

Zelo vprašljiva je tudi obsedenost z globalnim segrevanjem, zlasti zato, ker se, kot smo lahko videli, v zadevo ne gre znanstveno, temveč politično, ideološko, celo tako, da se potvarjajo grafi in podatki. Jasno je, znanstveno dokazano, da je bilo precej vroče obdobje nekje do leta 1250 ali še malo, potem pa je prišlo do prave male ledene dobe, kakor lahko beremo v zadnjem delu Rodneyja Starka. Tudi Moore tako pravi: “Drži, v zadnjih 130 letih se je temperatura povečala, a zgolj zato, ker smo izšli iz zelo mrzlih stoletij. V vsakem primeru smo v obdobju med dvema ledenima dobama, tako da bo zemlja v prihodnosti šla neustavljivo proti novi poledenitvi – čez tisoč ali dva tisoč let, tega ne vemo natančno. Vsekakor ni nobenega znanstvenega dokaza, da je za to segrevanje kriv človek. Poleg tega pa, odkrito povedano, ne razumem te bojazni pred povišanjem temperatur, saj je človek tropska in ne polarna vrsta. Saj vendar nismo pingvini, ampak so naši predniki izšli iz ekvatorialnih krajev, narejeni smo za toploto. Dokazano je, da bi, če ne bi bili oblečeni, ne mogli preživeti pri temperaturi v senci okrog 20°C. Zakaj bi se torej bali segrevanja?”

V bistvu pa se lahko ekologističnim gibanjem zahvalimo tudi za to, da še vedno tako pridno vztrajamo pri fosilnih gorivih, saj se po robu postavljajo vsakršni alternativi – od jedrske pa do geotermičnih črpalk in tistih zares obnovljivih virov, ki sta les in voda. Ta dva elementa predstavljata kar 90% obnovljivih virov. Najboljši obnovljivi viri so namreč tisti, ki jih je moč skladiščiti in so na voljo povpraševalcem. Hidroelektrarne so npr. izrednega pomena, a okoljevarstveniki ne dovoljujejo postavitve jezov. To je absurdno. Pravijo, kako uničujejo ekosistem, res pa je ravno obratno – postanejo pravi raj biotske raznovrstnosti, poleg tega, da zadoščajo človekovim potrebam.” Kaj pa sonce in veter? “Teh virov ni mogoče skladiščiti, poleg tega pa sta neverjetno draga v primerjavi z drugimi energetskimi viri. Zato je tisti, ki pritiska na vetrno in sončno energijo, v resnici za uporabo fosilnih goriv.”

Objavljeno v tedniku Novi glas.

D kot DE SADE

Cerkveni in družbeni antislovar (5)

Pri iskanju gesla za črko “d” sem naletel na razmišljanja italijanskega katoliškega psihoterapevta in pisca Roberta Marchesinija. V enem od teh razmišljanj omenja tudi markiza De Sada; a pojdimo lepo postopoma. Kakor v Italiji, se tudi pri nas spopadamo z “ideologijo gender” oz., kot jo ponesrečeno poimenujejo uradno v slovenščini, s “teorijo spola”. Ponesrečeno zato, ker je ravno v tem težava, da ta teorija spol zanika oz. ga obravnava kot neko kulturno-družbeno danost, ne pa kot naravno danost in zato determiniranost – da se torej ljudje rodimo moški kot moški in ženske kot ženske. “Gender” je slovnični spol v angleščini, “genere” v italijanščini, kar jasno nakaže, kam pes taco moli – prej sta se namreč uporabljali besedi “sex” in “sesso”, ki pa sta šli iz mode. Pri nas je težava v tem, da tudi v slovnici uporabljamo isto besedo, namreč “spol”, toda “gender” je v bistvu precej bolj ohlapna beseda, ker nekako označuje samo “vrsto” ali “sorto” človeka, njegove lastnosti pravzaprav. Tako socialno omrežje Facebook v ZDA ponuja uporabniku kar 58 različnih možnosti, da si izbereš, kakšne “sorte” človek si, v Avstraliji in Kanadi pa imajo tudi prebivalci skoraj trideset različnih možnosti uradne izbire. Zato mi ne bomo govorili o “teoriji spola”, temveč o “gender ideologiji”, ker je po našem mnenju temu tako – če se kdo ne strinja, tudi prav. 

Mnogi aktivisti tako ali tako pravijo, da “gender teorija” sploh ne obstaja, temveč je treba govoriti o “gender študijah” (gender studies). Kako pa pridemo do markiza De Sada? Prek trditev prenekaterih. Eni trdijo, da so se te, če se izrazimo korektno, “gender študije” razvile zato, da bi zaščitile pravice žensk, drugi, lahko pa celo isti, trdijo, da je to vlogo odigralo razsvetljenstvo, in sicer zlasti v Franciji in Angliji. Kako bi lahko pozabili na “Deklaracijo pravic ženske in državljanke”, ki jo je napisala leta 1791 Olympe de Gauges (Marie Gouze), ali dokument “Zahteva po pravicah žensk”, ki ga je leta 1792 napisala Mary Wallstonecraft? Mnogi pa omenjajo prav izrek razsvetljenega Markiza De Sada: “Ekskluzivno posedovati žensko je prav toliko krivično kot posedovati sužnje”. Zanimiva izjava, seveda, če jo iztržemo iz konteksta, videli pa bomo, kako zadeva zveni v kontekstu, in ne vem, če nam bo kontekst všeč. Všeč pa nam ljudem ni niti kruta resničnost, ki ne le da teorije in sheme postavi pod vprašaj, temveč jih kdaj pa kdaj prav grdo, celo nasilno, zavrne. 

Tako je Olympe de Gauges lepo končala pod giljotino v času francoske revolucije z naslednjo utemeljitvijo: “Pozabila je na kreposti, ki se podajo njenemu spolu”. Očitno se republikanci niso strinjali z njeno deklaracijo. Torej vidimo, kako je tako opevana francoska revolucija ščitila in zaščitila pravice žensk, če so bili v redu samo moški revolucionarji in njihove ideje. Pa naj še kdo reče, da evropska civilizacija temelji na načelih in pridobitvah francoske revolucije. Prav blizu podobnemu koncu je bila tudi Mary Wallstonecraft, ki je tridesetletna prišla v Pariz, da bi lahko Britancem dokumentirala vse lepote in pridobitve francoske revolucije. Francoske revolucionarje je prav malo zanimalo, da je bila tujka, saj bi jo kot Britanko še lažje usmrtili. Morala se je odpovedati svojim načelom, saj je strupeno nasprotovala poroki, in se poročiti z ameriškim avanturistom Gilbertom Imlayjem. Mary je ostala noseča, Imlay pa jo je pustil samo v Parizu, sam pa se zatekel v London. Wallstonecraftova se je hitro odpovedala še drugim svojim načelom, kot je, recimo, načelo “svobodne ljubezni”, in je Imlayja klicala k očetovski odgovornosti. Da bi bila še bolj jasna, je dvakrat poskusila storiti samomor, da bi bil potem Američan prisiljen poskrbeti za hčer – enkrat v Parizu, enkrat pa v Londonu, potem ko je v britanski prestolnici ugotovila, da se je mož spečal z drugo žensko. Da bi zagotovila nekaj trdnosti in zaščite za hčer, se je spet poslužila tako osovražene poroke, in sicer se je poročila z revolucionarjem Williamom Godwinom, ki je tudi sam zlil vso možno gnojnico in strup na institucijo družine in poroko. Mary Godwin, ki se je rodila iz tega zakona, je šla po materinih stopinjah in tudi sama postala revolucionarka, medtem ko je bil porod za Mary Wallstonecraft usoden. Tudi življenje te ženske kaže, kako so ji revolucionarna načela prinesla samo izkoriščanje s strani moških, tudi, če ne predvsem, spolno, prinesla pa so ji tudi veliko bolečine, trpljenja in celo smrt. 

Tako pridemo do najbolj revolucionarnega med revolucionarji, do “božanskega markiza”, ki je seveda res napisal omenjeni stavek o nepravičnosti ekskluzivne posesti nad žensko, kot je nepravično posedovati sužnje, vendar je treba pogledati kontekst, kot smo dejali. Takole pravi: “Vsi moški imajo torej enako pravico do užitka nad vsemi ženskami; ni potemtakem nobenega moškega, ki bi si, po zakonih narave, lahko privzel izključno in osebno pravico do ene ženske. Zakon, ki bo ženske prisilil k temu, da se bodo prostituirale, vse dokler bomo mi to želeli v hišah užitka, o katerih smo govorili, in ki jih bo v to prisilil, če se bodo uprle, ki jih bo kaznoval, če bodo umanjkale dolžnosti, je zatorej eden od najbolj pravičnih zakonov, proti kateremu ni mogoče uveljaviti nobenega legitimnega ali pravičnega motiva”. To seveda ni nobena osvoboditev ženske, temveč spolno suženjstvo, ki bi bilo celo zakonsko predpisano, kršiteljice pa bi bile ne le zakonsko, ampak tudi celo nasilno preganjane in prisiljene v izpolnjevanje državljanske dolžnosti, da se pač meseno nudijo na milost in nemilost moškim, brez vsakršnih omejitev – spet seveda za moške. Za tiste, ki so De Sada brali, ne govorimo seveda nič novega pod soncem. 

Tako je pisal naš Donatien Alphonse François de Sade v Filozofiji v budoarju, še povednejši pa je v delu Juliette Justine, kjer se zadeva začne z: “Na delo, sužnja, na delo”! V sočnem jeziku potem nadaljuje, kako ne obstajajo ne naravni ne verski zakoni, ki bi lahko rešili ženske, temveč obstajajo le moč, bogastvo, kakor tudi nadvlada močnejšega nad šibkejšim, v tem primeru moških nad ženskami, a tudi v drugih primerih bi seveda bilo tako. De Sade pravi bralcem, da so moralni in religiozni zakoni le krivični družbeni konstrukt, obstajajo samo strasti oz., rečeno drugače, nagoni. To je pravzaprav bistvo razsvetljenstva, da torej moralni in religiozni zakoni ne obstajajo, temveč obstajajo le zakoni materije, torej tistega, kar narekujejo naši čuti. 

Podobno so v bistvu trdili angleški empiristi, po tej filozofiji pa se je v Anglijo vrnilo oderuštvo, čeprav je Cerkev temu nasprotovala. To je filozofija, ki je izkoristila človeško slabost vladarja, da se je znebila v korenini problema in odstranila katoliško Cerkev z britanskih tal, obenem pa so se seveda polastili vseh njenih posesti, ki seveda niso šle v korist navadnim podanikom. Kakor je pravil Francis Bacon: “Obstajajo le zakoni materije, ostalo so maliki”, to načelo pa dovoljuje, na podlagi tega pa so se tudi uzakonili oderuštvo, prešuštvo, ločitev, kolonializem, podivjani kapitalizem, ki s pravim nima nič skupnega, kakor tudi malthuzijanska evgenetika ter seveda darvinizem, tudi socialni, ta ima spet malo skupnega s samim Darwinom. Ko je ta filozofija prišla v Francijo, je ob uveljavitvi prinesla logične posledice vsesplošnega terorja in razvrata z Voltairom in tovariši. 

Zanimivo, da je ista filozofija temelj tudi “gender ideologije”, saj naravni spol ni dovolj. Naravni spol, “sex”, je stvar materije, torej je nekaj naravnega, vendar pa imamo potem še vse ostalo - “gender”, kar pa je družbeno-religiozni konstrukt, korak naprej (ali nazaj, odvisno od gledišča) od tega, da sta tja spadali le družina in poroka. Družba je tako do sedaj ali, marsikje, do nedavnega vsiljevala krivične in diskriminatorne zakone, saj je imel vsak spol svoje vloge in službe, heteroseksualnost pa predpisana. Temu se je treba seveda upreti, prav in pravično je tako. Tako so govorili razsvetljenci, podobno slišimo vse naokrog danes. Gender ideologija, pardon - študije spola (če ohranimo slovensko besedo) pa seveda zagotavljajo svobodo in pravice žensk ter to spodbujajo prav tako, kot je to delalo razsvetljenstvo: “Na delo, sužnja, na delo! Ženske se poslužujem iz potrebe, prav kakor se poslužujem nočne posode za neko drugo potrebo”. No, prosim, kar lepo v vrsto, sužnje, ali pa tudi kar vse hkrati!

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Drugačna raven skupnosti

V evangeliju Gospod Jezus, Božja beseda sama, navaja tisto, kar je zapisano o zakonu v začetku Svetega pisma. V 1. Mojzesovi knjigi je zapisano, kako je bilo z zakonom v Božjem načrtu, kakšno mesto ima, vidimo, kot kakšen je zakon med moškim in žensko izšel iz misli in srca Boga Očeta, če povemo z dvema simboloma. Kako si je torej Bog to sveto vez zamislil že od samega začetka. Zelo pomembno je poudariti ta začetek, ker si Cerkev ni nič izmislila glede zakona in poroke ter družine - vse to oblikuje tisto, kar označujemo za najstarejšo institucijo, namreč družino, ki je tudi sicer v mednarodnih listinah označena za osnovno celico družbe, torej za osnovni gradnik. Do Kristusovega nastopa je imela družina neko svoje pomembno in zelo cenjeno mesto, tu pa se je zadeva tudi ustavila. S Kristusom šele nastopi enakost moškega in ženske, ampak s tem, da se upošteva njune različnosti, ki jih imata po naravi stvari, prej nikakor ni bilo tako. Zanimivo je npr. opazovati, kako pri Rimljanih ženske sploh niso imele svojega lastnega imena, temveč so imele le rodovno ime: Kornelija, Lukrecija, Flavija, Klavdija... Zato govorim o enakosti, ker sta po Jezusovem nastopu moški in ženska enaka pred Bogom, imata enako dostojanstvo - prej temu ni bilo tako.

Tako torej razumemo, berila nam pa pri tem pomagajo, da zakon ni neka človeška institucija, ki bi se

potemtakem lahko spreminjala in bi jo lahko spreminjali po mili volji, temveč ima Božje temelje. S stvaritvijo prvega para je Bog postavil tudi zakon, kar dobro pove prvo berilo: »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno« (1 Mz 2,18). Poleg tega pa še: "Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso" (1 Mz 2,24). To pomeni, da ženin in nevesta postaneta ena sama stvar, nerazdružna enota, poleg tega pa se med seboj dopolnjujeta. Raven tega pa je seveda globlja in je ni mogoče razumeti drugače, kakor le z duhovnimi očmi. Za razumevanje je potrebna vera. Zato je lepo kardinal Ravasi še kot profesor Svetega pisma dejal, da je zakon preizkušnja kristjanove vere. Brez vere, ki mora seveda biti v takšni ali drugačni obliki navzoča pri obeh zakoncih, ne gre. V takšni in drugačni obliki, ker imamo tudi recimo zakon vernega z nevernim, pa mora tudi slednji imeti določeno vero, saj mora verovati v zakon, v človeka, ki ga vzame...

Farizeji gledajo legalistično na zakon, kot stvar Mojzesove zakonodaje, potemtakem pa je stvar človeška. Tako je Bog sicer dopustil, a "v začetku ni bilo tako", človeška trdosrčnost, torej nesprejemanje Boga, njegove volje, neodprtost za darove Duha, ki jih pošilja pa so tiste zadeve, ki so v resnici pripeljale do takšnega zakona. S prihodom Kristusa se zahteva tudi novo srce, takšno, ki sprejema Boga. Ni čudno, da toliki Judje tistega časa niso sprejeli Jezusa za Gospoda in Odrešenika, saj zanj ni bilo prostora. Če bi imeli srce pripravljeno, kar so zahtevali že preroki, potem bi ga sprejeli, kakor bi sprejeli tudi njegov nauk in zahteve. Podobno velja tudi danes, ko mnogi ne sprejmejo zahtev evangeljskega (tu je mišljena celotna Nova zaveza) in cerkvenega nauka oz. vzamejo samo tisto, kar jim ustreza, drugo pa zavržejo. Vprašanje zakona ter njegove enosti in nerazveznosti tu zavzema eno od temeljnih mest. Tistim, ki mislijo, da pa se je tega domislila Cerkev, Jezus v evangeliju jasno pravi, da to ne velja, ampak je tako od začetka. Kako ne bo tega vedel tisti, ki je Božja beseda sama, ki je postala človek? Seveda pa je nemogoče to sprejeti, kakor tudi avtentičnost besed in dogodkov, če verjamemo tistim, ki pravijo, da Jezus v resnici sploh ni bil tak, temveč so takega naredili šele apostoli in njihovi nasledniki, tako pa tudi zapisali ne le evangelije, temveč tudi vso Novo zavezo.

V začetku vsega mora torej biti vera. Brez te ni ničesar. Povabiti je treba v zakon Gospoda Jezusa in se že v začetku odločiti, da bo ta zakon res krščanski. Pomeni, da bo imelo duhovno življenje v zakonu za kristjana temeljno mesto. Ne bo torej vprašanje, če bo takšna družina molila, hodila k sveti maši in nasploh živela zakramentalno življenje. Takšna družina se bo poglabljala v Božjo besedo, torej ne le v Sveto pismo, temveč tudi v izročilo, zato jo bo zanimal tudi krščanski nauk, nauk Cerkve. Takšna družina bo skušala živeti po Božjih in cerkvenih zakonih. Te stvari je treba jasno postaviti in zastaviti že v začetku, a mnogokrat temu ni tako. Prevečkrat, zlasti v današnjih časih, korak v zakon ni korak vere, upanja in tudi ne ljubezni, če pogledamo pri apostolu Pavlu, kaj je to prava ljubezen (1 Kor 13 ipd.).

Če je družina temeljna celica družbe, potem je jasno, kam je treba najprej pogledati, ko se sprašujemo, zakaj je naša družba v krizi - na družino in na družine. Če je družina bolna, ranjena, razbita, je takšna tudi naša družba.