Ž kot ŽUPNIJA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (25c)

S tem zapisom zaokrožamo naše razmišljanje o župniji, istočasno pa tudi sklepamo prvi krog rubrike po malo več kot enem letu. Nadaljujemo z Andreo Brugnolijem iz Verone, ki se po eni strani prav tako zgleduje pri dobrih praksah, tudi protestantskih skupnosti, skuša pa v praksi obdržati določeno kontinuiteto, spomin in istovetnost ter izročilo, vse značilno za katoliško Cerkev in župnijo kot njeno ozemeljsko osnovno enoto, ker je sicer njena osnovna enota, isto kot za družbo družina. 

Vsekakor je njegovo mnenje, s katerim se, poučeni iz prakse, močno strinjamo, da je treba ohraniti,

zlasti v bogoslužju, moč simbolne govorice. Vzhodni krščanski bratje nam upravičeno očitajo prevelik racionalizem, ki lahko nazadnje vodi v utilitarizem, zlasti na liturgičnem področju, a ne samo tam. Simbol namreč ne predstavlja le neko resničnost, ampak je njen nosilec, je sredstvo oz. pot do neke globlje resničnosti. Lahko imamo seveda samo in zgolj tisto, kar je neobhodno potrebno za veljavno obhajanje zakramentov, a s tem prej zgubljamo, kot pridobivamo. Čeprav se bo zdelo banalno, recimo, poudarjanje števila oltarnih sveč, da bi povedali, ali gre za obvezni god, praznik ali slovesen praznik (dve sveči, štiri sveče, šest sveč), pa je to za udeležence takojšnje vizualno sporočilo. Če se ne gremo pauperizma v liturgičnih oblačilih, ampak imamo lepa in dostojna ter kakovostna, kakor naj velja tudi za vse ostalo, kar zadeva bogoslužje, od svetega posodja naprej pa do zadnje reči, ki jo uporabljamo v cerkvi, se bo še kako poznalo na dolgi rok. 

Nihče ne pravi, da je treba biti čez mero razsipni, a niti skopi, ker gre vendarle za Božjo čast in skupno dobro župljanov. Lahko seveda imamo namesto dostojnih plaščev “šumeče trenirke” iz poliestra za nekaj evrov, lahko mašujemo s posodjem, ki že vsaj dve desetletji kliče po novi pozlati, pa je ne dočaka, lahko to in lahko ono, a kaj na ta način sporočamo? Kot vidim, si namreč vsi kupujemo vsakdanja oblačila iz umetnih mas, mar ne? Za Gospoda se velja potruditi v vseh ozirih, tudi v teh, ki se zdijo banalni. V isti smeri gre prikrajanje mašnih besedil in neuporaba določenih oblačil, obredov, simbolov, pripomočkov. Zakaj ne bi, recimo, uporabljali, kot pravi Brugnoli in tudi dela, veluma v liturgičnih barvah na kelihu, ki ga potem snamemo pri prinašanju darov? Saj to vendar pomeni, kako so Jezusa slekli, preden so ga pribili na križ. Še mnogo je podobnega, pa smo se vsega precej v naglici, ihti in še čem znebili, podrli, razrezali, skurili, pa v koncilskih odlokih ali kasnejših dokumentih ne piše, da je bilo treba tako storiti, marsikdo pa pridno nadaljuje v tej smeri, ki bi jo na neki način lahko celo označili kot ikonoklastično. Katoliška mentaliteta nikdar ni bila mentaliteta preloma. 

Podobno se je treba potruditi za župnijske prostore, in sicer tiste, v katerih se zadržujejo župljani, ne pa toliko za tiste, kjer bivamo duhovniki. Na prvem mestu cerkev, potem pa tudi ostali župnijski prostori. Minimalizem, pauperizem in podobno naj velja zlasti za duhovnikove bivalne prostore. Ti naj bodo vabljivi in gostoljubni, topli, obenem pa naj sporočajo tisto, kar želimo uresničiti in povedati, kar je naša vizija. Le-ta je tudi osrednjega pomena, kar pa že pomeni, da je veliko pomembneje delati z ljudmi kot pa z zidovi. Graditi je treba Gospodove učence pred stavbami. Pri uresničevanju si postavljajmo kratkoročne cilje in delajmo po etapah. Za eno leto si, recimo, izberimo samo nekaj stvari, ki pa naj bodo realne in uresničljive. Seveda naj se naši sodelavci, ki se jih trudimo pridobivati čim več, z vizijo in cilji strinjajo, obenem pa naj bodo pripravljeni v tej smeri delati, če ne si z njimi nimamo kaj pomagati. Tako velja delati v smeri oblikovanja ekipe in se truditi čim več delati skupaj, pa seveda subsidiarno - o tem zadnjem smo že tudi pisali. Pri aktivnostih se je treba vselej vprašati, kaj je potrebno za oblikovanje učencev in kaj ne. Tudi tu pa velja, da ne bomo vsega spremenili kar na lepem, zato ne smemo biti buldožerski. Brugnoli pravi tudi, da je treba napraviti naše versko poučevanje bolj katekizemsko, saj ljudje ne poznajo več vsebin vere. Metodologija cerkvenih očetov je še vedno nadvse primerna. Končujemo s tem, ker bomo o bogoslužju še gotovo imeli priložnost kaj reči.

objavljeno v tedniku Novi glas

O molitvi

Zadnjič smo govorili o veri, danes pa o molitvi, ki je za vero hrana. O njej posebej spregovorita današnja prvo berilo in evangelij. Med bitko z Amalečani je bil Mojzes na vrhu hriba in držal roke v rotilni drži proti nebu. Ko so bile roke dvignjene, so Izraelci zmagovali, sicer pa je bilo obratno. Podobno velja tudi za nas. Naše zemeljsko življenje je namreč stalna bitka, žal pa mnogi danes tega ne priznavajo, tudi taki, ki se prištevajo h kristjanom, pa položijo orožje, še preden bi se boj sploh dodobra razplamtel. Žal to danes zelo pogosto velja za može in fante, kar se močno pozna v družbi nasploh, da o domovih samih niti ne govorimo. Pravi moški je vselej bojevnik, hkrati pa »gentlemen«. Danes se raje beži in išče zavetja v drugih svetovih, vendar daleč stran od resničnega sveta.

Prav je torej, da stopimo pogumno v boj in se borimo. Ker pa je podlaga za vse življenje najprej duhovno življenje – vse krize začnejo najprej na duhovnem področju -, se je treba bojevati z orožjem molitve. Po definiciji je sicer molitev: »Pobožno se pogovarjati z Bogom ali njegovimi svetniki.« Dokler molimo, uspemo premagovati skušnjave, če pa osnovno dolžnost molitve opuščamo, zlo hitro in brez težav prevlada v našem življenju. Saj vidimo, kako se medčloveški odnosi prekinejo, ko se ljudje nehajo med seboj pogovarjati. V glavnem, premalo molitve ali prenehanje le-te, se zelo hitro pozna v našem vsakdanjem življenju, zlasti v odnosih z najbližjimi, a tudi širše. Začenjamo biti črnogledi, brezvoljni, zadirčni, prepirljivi in še marsikaj, kar krasi našo padlo človeško naravo, pa to našteje tudi Apostol: »Nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti,pijančevanja, žretja in kar je še takega«(Gal 5,19-21). 

Zato je Jezus apostole v Getsemaniju rotil: »Molite, da ne pridete v skušnjavo« (Lk 22,40). S tem je povedal, kako molitev ni vedno nekaj lepega in prijetnega, temveč je krvav boj oz. celo smrtni boj, kakršnega je bil sam, in kakor je kasneje to tudi označil apostol Pavel. To je seveda nekaj težkega, a kakor govorimo že nekaj časa, to v nas dela prostor za Gospoda in za bližnjega. V ta prostor lahko Gospod potem položi duhovne darove: »Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23). To so darovi, po katerih vsi hrepenimo in si jih želimo.

V berilu, če nadaljujemo, vidimo podrobnost, da sta Aron in Hur pomagala Mojzesu, da je imel roke lahko dvignjene, da bi Izrael zmagoval. Slednje so mu namreč zaradi utrujenosti padale. To lepo pokaže, kako pomembna je molitev naših bratov in sester, molitev celotne Cerkve. Zato se ne bojmo prositi za molitev, zlasti pa za spomin pri sveti maši, ki je najvišja oblika molitve. Ob jutrih in večerih pa prosimo pomoči in varstva tudi tiste brate in sestre, ki so vedno z nami, pa jih ne vidimo – verne duše v vicah, pa seveda angele in svetnike (očiščujoča se in zmagoslavna Cerkev). 

Prva med svetniki je sveta Božja Mati Marija. Posebej močna njena molitev je rožni venec, ki je posebej priporočljiva kot skupna molitev družine ali skupnosti, ki ji pripadamo. Najprej gre namreč za to, da sami ne bomo nikdar zmogli, a to navadno spoznamo šele takrat, ko smo se že pošteno opekli. Skupna molitev je posebej močna. Pa tudi, kot jih je dejalo že več svetih mož in žena, družina, ki skupaj moli, skupaj tudi ostane. Molitev posebej povezuje in utrjuje vezi med nami. 

Kaj nam tudi sicer daje molitev? »Krepi nas v dobrem; tolaži nas v trpljenju in nam pomaga v naših potrebah; pridobiva nam milost stanovitnosti, trdnosti, vztrajnosti.« Kot rečeno, je najmočnejša skupna molitev, pri kateri je Gospod Jezus duhovno navzoč, saj pravi: “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi” (Mt 18,20). Seveda pa ne smemo duhovne navzočnosti mešati z resnično navzočnostjo, ki je samo pri zakramentih, zlasti pri sveti maši, kjer je Gospod sam, ki govori po duhovniku, zlasti pa je med nami resnično navzoč pod podobo kruha in vina. Iz tega razloga ni vseeno, kje molimo, saj je najboljši prostor cerkev, kjer je Jezus vedno navzoč pod podobo kruha v tabernaklju. Najučinkovitejša in najmočnejša molitev pa je sveta maša.

Mojzesove roke so ostale dvignjene vse do sončnega zahoda, podobno vztrajna pa je bila tudi vdova. Tudi moliti je treba pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. POBOŽNO molimo, če se trudimo misliti le na Boga, Jezusa, Marijo, svetnike in se varujemo raztresenosti. Če se trudimo, da ne bi bili raztreseni, potem je ta molitev zelo dobra. PONIŽNO molimo, če imamo v mislih našo majhnost, krhkost, končnost in minljivost ter grešnost pred Bogom. To je zavedanje tega, kdo smo v resnici, v primerjavi z Bogom. Sirah pravi, da molitev ponižnega človeka predere oblake (35,21). ZAUPNO molimo, če trdno pričakujemo, da nas Bog usliši, četudi materialno tega ne vidimo. Posebej lahko to upamo, če molimo v Jezusovem imenu, zato pa Cerkev navadno svoje molitve sklepa v Jezusovem imenu, posebno pri maši. VDANO V BOŽJO VOLJO molimo, kadar se prepuščamo najsvetejši Božji volji, zaupamo v Božjo previdnost, kakor nas uči moliti tudi Jezus. STANOVITNOST je zelo pomembna pri molitvi – treba je “nenehno moliti in se ne naveličati”, kakor smo slišali v evangeliju, četudi nas Bog ne hitro usliši oz. se nam bolj zdi tako, saj nam v molitvi daje zlasti duhovne darove, ki smo jih s sv. Pavlom našteli. 

Vedno moliti, pomeni na Boga pogosto misliti, mu darovati svoje misli, besede, dejanja, veselje in trpljenje, se mu zahvaliti ob lepi stvari, se mu potožiti ob težki zadevi… Posebej so prikladni ZDIHLJAJI, ki so kratki molitveni vzkliki – Pridi, Sveti Duh!, Oče naš!... Pomeni tudi, da REDNO molimo in še posebej, da se redno udeležujemo najpomembnejše skupne molitve Cerkve, ki je nedeljska sveta maša. Moliti je potrebno zlasti zjutraj, zvečer in kadar zvoni k molitvi; pri bogoslužju, zlasti pri sveti maši; pred jedjo in po jedi oz. se vsaj pokrižati; v skušnjavah, preizkušnjah, potrebah in nadlogah. Ne smemo moliti le zase, temveč zlasti za druge, posebej za starše, sorodnike, prijatelje, dobrotnike, tudi za svoje duhovnike in svetne predstojnike (ja, tudi za zoprnega šefa ali profesorja!) ter sodelavce. Učimo se torej vse bolje in bolje moliti, saj sv. Avguštin pravi: “Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti!”

Ž kot ŽUPNIJA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (25b)

V drugem delu se najprej ozrimo na nekaj napotkov, ki se nam zdijo v knjigi 'Prenovitev' na mestu. Najprej je tam zelo dobra analiza stanja župnije, kakor tudi začetek spoznavanja samega mesta, kjer je župnija. To je vedno potrebno, kakor tudi kritična presoja dela v župniji. Dobro je tudi ugotavljanje, kako imamo danes “trgovinsko religijo”, kako gre za tržno logiko tudi na verskem področju. Postali smo, vsi, “zahtevni potrošniki”, vera pa ima v življenju ljudi, zelo mogoče, da tudi v našem, precej obrobno mesto, kaj šele, da bi imela odločilno mesto. Dobro je tudi ugotavljanje lastnega klerikalizma in kako to nikamor ne pelje. Pod ta pojem se da spraviti marsikaj, mi smo ga podrobno opredelili, zato tu ne bomo šli v podrobnosti. Dobro je tudi prizadevanje za iskanje ljudi, misijonarska naravnanost, vendar pa vse to ne sme biti neuravnovešeno, v smislu, da bomo vse prilagodili tem ljudem. Marsikdaj se v knjigi zdi, da gre prav za to. Vsak izgubljeni mora namreč tudi sam napraviti odločitev, saj se je treba tudi za sveto odločiti, sveto pa je različno od posvetnega. Imamo pač katoliško drugačnost, slej ko prej se je treba opredeliti. 

Vsekakor je nadvse dobrodošlo in edino pametno, da smo zahtevni do “cerkvenih ljudi” in odprti do

“izgubljenih”, toda... Vedno je neki “toda”, kot pravijo Italijani. Evangelij nas uči, da se ni spremenil Gospod, ki je šel iskat izgubljeno. Se je ponižal, postal je služabnik, vendar pa je vselej zahteval od grešnika, da se spremeni, da se spreobrne in sledi njemu. Strinjamo se seveda, da je treba postati Gospodovi učenci, a spet ne na račun izgubljanja istovetnosti in spomina. Naj torej povemo, da na tem mestu ne pravimo, da knjige ne gre brati, je pa treba to storiti zelo kritično, morda pa prebrati še kaj drugega. Morda kaj, kar je nastalo v Evropi in blizu nas. 

Sam sem zato prebral knjigo veronskega župnika Andree Brugnolija 'Parrocchie da incubo', kar bi, recimo, poslovenili kot 'Župnije groze'. Seveda sem tudi tu bral kritično, a tu je duhovnik, ki živi in dela v okolju, ki je precej podobno našemu. Tudi on seveda govori iz lastnih izkušenj, sicer pa gre za pomembnega italijanskega pastoralista, ki ga ceni tudi Sveti sedež, kjer je svetovalec. Ukvarja se z oznanjevalno dejavnostjo zelo aktivno, saj je tudi glavni voditelj “Tečaja Alfa” v Italiji, ustanovil je gibanje “Sentinelle del mattino” (Jutranji stražarji)... V nasprotju z avtorji knjige Prenovitev je on za to, da so naše cerkve zelo lepe in urejene, da ima značilna katoliška sakralna umetnost svoje odlično mesto v njih, da pa je treba poskrbeti tudi za zunanjo urejenost, kakor tudi za notranjo, prav tako pa za jasno vidno katoliško istovetnost. 

Tudi on se strinja, kako pomembno je, da je zunaj lepa tabla, da je dovolj parkirišča za vse, in podobno, a ne ostaja le pri tem. Močno poudarja vidnost Najsvetejšega v notranjosti župnijske cerkve kakor tudi središčno mesto. Prav tako pa tudi to, da bi ljudje videli svojega duhovnika moliti v cerkvi, po možnosti na kolenih. Poudarja, kako je treba z zgledom učiti, kako pokleknemo, se lepo pokrižamo... To ne nagovarja le otroke, temveč tudi oddaljene. Obregne se tudi ob druge zadeve, ki so bile prehitro odstranjene ali uničene, naj se vrnejo na svoje mesto, kot, recimo, 'balaustra' ali obhajilna miza in podobne reči, a se tu ne bomo preveč ustavljali, sploh ne zato, ker bodo sicer mnogi dejali, da se spet ustavljamo ob nepomembnih rečeh za pastoralo, čeprav temu v resnici ni tako. V neki zelo znani baziliki so popolnoma preuredili, po ne le mojem mnenju neokusno, prezbiterij, za to porabili precej denarja, ker je vse v marmorju, preostala stavba pa je v precej klavrnem stanju, pa je očitno ni treba restavrirati. Kaj bolj pritegne človeka in je potemtakem bolj pastoralno? Še vedno smo mnenja, očitno pa tudi Brugnoli, da prelom, torej izguba spomina in istovetnosti, ni nekaj dobrega za naše župnije. Zdi se, da je res nekaj na tem, ali gre, po besedah papeža Benedikta XVI., za hermenevtiko preloma ali kontinuitete, ne le v zvezi z zadnjim vesoljnim cerkvenim zborom.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Od zaspane do polne vere

Desetero gobavcev sprašuje vest današnjemu kristjanu, vseh deset, ne le hvaležni Samarijan. Slednji je zgled polne vere, ki je ne zasledimo oz. ne še zasledimo pri ostalih devetih ozdravljenih. Ostaja namreč vselej skušnjava, da bi se poistovetili samo z enim nastopajočim v evangeljskem odlomku, medtem ko po drugi strani morda nismo niti na ravni ostalih, navzočih v pripovedi. Kot smo najbrž že večkrat dejali, Jezus očita svojim učencem malovernost, ne nevernost, je pa vprašanje najprej, če smo najprej mi najprej sploh Jezusovi učenci, drugo vprašanje pa je potem, če smo vsaj maloverni, ali smo raje bliže nevernosti, ko pač sledimo sodobnemu času, v katerem smo, pa je tudi vera nekaj tržnega, porabniškega, mi pa smo, tudi na tem področju, zahtevni porabniki ali potrošniki. S pomočjo ozdravljenih gobavcev si torej pobliže poglejmo zadeve. 

Gobavci so gotovo bili obupani, ko pa so slišali za velika dejanja, ki jih je Jezus delal naokrog, tudi ozdravljenja, so začutili svojo priložnost, da bi jim morda le bilo bolje v njihovi težki bolezni. Ne pozabimo, da so bili takšni bolniki vselej izločeni iz skupnosti, morebitna ozdravitev pa je pomenila ponovno vključitev v skupnost. Tu se lahko najdejo številni, ki se zatečejo k molitvi in k zakramentom, zlasti k sveti maši, precej redkeje k sveti spovedi, šele tedaj, ko so v veliki stiski, ko so zadeve resne. Danes je veliko tega. Sedanji papež je dejal, da gre za kristjane "a la carte", torej "po potrebi". To pomeni, da se živi zakramentalno in moli le takrat, kadar se nam zdi, kadar nam "paše". V skladu s tem, kar živimo tudi v medsebojnih odnosih, ko velja isto. Vsi mogoči izgovori so prisotni, kakor tudi tisto, da sedaj nekaj časa ne gremo, ker "ne čutimo Boga" in podobne zanimive rečenice. Tu se postavlja vprašanje, če Boga sploh potrebujemo, ali pa se nam morda zdi res obratno, da morda raje on ne potrebuje nas? Številni sodobni kristjani tako niso niti na prvi stopnji teh gobavcev, ki so se na Gospoda obrnili z dejanjem zaupljivosti, ki seveda še ni polna vera, ker so vsaj vedeli, da je močan. Skratka, zavedali so se, da Boga potrebujejo, pa čeprav morda šele tedaj, ko so bili v stiski. Vernikov, ki so se na Boga obrnili šele v stiski in potrebi, je torej vedno bilo lepo število, današnja težava pa je, da se pogosto ne doseže niti te stopnje, ki je pa lahko dobra začetna stopnja. 

Jezus nato gobavcem naroči, naj se gredo pokazat duhovnikom. Tu je pa že druga stopnja. Samo polnejša vera je dovolila gobavcem, da so sledili temu ukazu, saj,  ne pozabimo, še niso bili ozdravljeni, ampak se je to zgodilo šele med potjo proti Jeruzalemu. Čeprav je tako morda njihova vera še bila majhna kot plamenček, pa je bila živa, taka vera pa pozna tudi ubogljivost. Prvi nauk za nas je tu ta, da moramo v molitvi in pri udeležbi pri zakramentih vselej biti verni, torej prepričani, da bo naša molitev, naša prošnja uslišana, da bo naša zahvala Bogu všeč. Druga stvar je tu ubogljivost. Če je, potem kaže, da je tudi določena ponižnost. V prvem berilu imamo Naamana, ki se je moral ponižati, da se je okopal v Jordanu, ki je v Stari zavezi, dokler ga Jezus ni očistil, predstavljal nečisto reko, saj je izviral v "poganski Galileji". Ubogljivi moramo biti tudi mi oz. se vsaj truditi za to. Pomeni, da smo redni v molitvi in zakramentih. Postavimo si red in bomo videli, kako nam to pomaga. Redna jutranja in večerna molitev, redna vsaj kratka molitev pri obrokih, ali da se vsaj pokrižamo, morda pobožni vzdihi čez dan, pa seveda redna udeležba pri nedeljski sveti maši in redna spoved, da smo pri sveti maši lahko v polnosti, da torej tudi vredno prejmemo sveto obhajilo. To seveda ne velja le individualno, temveč za celotno skupnost, torej za družino. 

Predlagam, da se zberemo k molitvi vsak večer (če smo sami, pa sami), pa tam pregledamo skozi svoj dan. Podobno pa je prav, da bi v soboto zvečer bila zadeva še malo bolj temeljita in slovesna, ker je to priprava za nedeljo, ki se v soboto zvečer pravzaprav že začne. Naredimo takole: najprej preglejmo, kaj je bilo čez dan dobrega in lepega, kateri dobri ljudje so bili del našega dne, pa si to podelimo, potem pa se zahvalimo; nato pomislimo, kaj je bilo čez dan težkega ali bolečega, ob čem smo bili morda ranjeni ali prizadeti, pa si to podelimo; zatem pomislimo, kaj smo naredili narobe, kaj smo zagrešili, kaj nismo dovolj dobro naredili, kaj smo opustili - tu velja, da povemo družini tisto, kar mislimo, da je prav, zlasti pa tisto, kar smo zagrešili članom svoje družine, pa se določenemu članu tudi opravičimo za storjeno, slabo storjeno oz. nestorjeno in opuščeno. Nazadnje izrazimo še svoje prošnje in naredimo en trden sklep za prihodnji dan. Ob sobotah zvečer velja seveda prvo trojno za teden nazaj, prošnje in trden sklep pa za teden, ki je pred nami. Vsak dan je nov začetek, še zlasti pa nedelja, dan vstajenja. Vse skupaj zaokrožimo z znanimi večernimi molitvami, zelo priporočljivo pa je moliti rožni venec, vsaj kako desetko. Tako bomo tudi otrokom dali zgled in jih naučili nečesa dobrega, pa tudi nadvse potrebnega za življenje. 

To je namreč naš dar, ki ga polagamo na oltar. Kristus na križu pri maši daruje svoje življenje, mi pa mu damo svoje. Ker pa imamo spremenjenje, se naši darovi tudi spremenijo, se poveličajo, dobimo potem takšne nazaj. Zelo dobro je, če jih dobimo dejansko, ko lahko prejmemo Gospoda v svetem obhajilu, ne le duhovno, čeprav tudi slednjega ne gre kar tako stran metati. Kdor dela tak reden pregled, si dejansko redno tudi sprašuje vest, zato je tudi vselej pripravljen pristopiti k zakramentu svete pokore, Božjega usmiljenja in odpuščanja, ki je spoved, na ta način pa v sebi zares napravi prostor za Gospoda. O tem smo več govorili zadnjič. "Pojdite k duhovnikom" za nas torej pomeni imeti red v duhovnem življenju, nekak "institucionalizirati" molitev in zakramente, narediti neko redno prakso in navado. To je zato, da ne bomo samo šli k maši, skoraj kot bi to bila neka prisila, ampak bo to precej več od tega. Konec koncev je maša štirivrstna žrtevin daritev, je namreč zahvalna, hvalna in slavilna, prosilna, pa seveda spravna žrtev in daritev.

Na ta način bomo lahko prišli do stopnje vere Samarijana. On je namreč tisti, ki živi v Božji navzočnosti, ki se popolnoma prepušča Bogu, ki se popolnoma zaveda, kako vsak dober dar, vse, kar je dobrega in lepega, vsak človek, prihaja od Gospoda. Vse je zanj čudež, ker je, ko lahko tudi ne bi bilo, tudi zdravje. V evangeliju sicer ne piše, a lahko predvidevamo, da je tudi svojo bolezen pravilno pojmoval, da jo je torej sprejel in jo vzel kot priložnost večje bližine z Bogom, ne le kot nekaj zlega. Takšna vera je seveda velik dar, a vendar lahko tudi sami veliko pripomoremo k temu, da bi ta dar dejansko dobili. Če je namreč Gospod dober in nas ljubi, zakaj nam ne bi naklonil tega, če bo videl v nas pripravljen teren, rodovitno zemljo? Takšna zemlja lahko postane vsak izmed nas, seveda pa to ne pride kar tako, ampak je treba pridno delati. Naj nam pri tem sveti zgled vernega samarijanskega gobavca in nas spremlja Božji blagoslov ter Marijino varstvo in priprošnja.

Da bi bila naša vera pomnožena

Kot že kar nekajkrat, imamo tudi tokrat Božjo besedo, v kateri premišljujemo povezavo med vero in ponižnostjo. Ponovno lahko ugotavljamo zlasti, kako brez druge ne more biti prve, saj za vero v srcu človeka ni prostora, če ta ni vsaj malo ponižen. Zlasti pri evangeljskem odlomku namreč lahko ugotovimo, s kakšnim srcem so apostoli izrazili Jezusu sicer lepo prožnjo, da naj jim pomnoži vero. Sobesedilo je namreč obračunavanje s farizeji, apostoli pa bi radi očitno imeli neko vero, "da bi gore prestavljali" (1 Kor 13,2), in sicer zato, da se pokažejo zlasti pred farizeji, pa tudi pred drugimi. V takem primeru tako sicer lepa prošnja ni več tako lepa, predvsem pa kaže na to, kako ljudje vero napačno razumemo od vedno. Ne gre namreč za zadevo, s katero bi se ponašali in ne gre za to, da je nekdo, ki živi po veri ali iz vere ali na podlagi vere, kakor pač že prevajamo tisti izrek preroka, ki smo ga slišali v prvem berilu, pravičen tako, da ga drugi zaradi tega hvalijo, češ: "Ta pa je nekdo!" Gre za to, da tisti, ki je veren, pravzaprav živi v pravičnosti, ki pa ni njegova, temveč Gospodova, da v končni meri živi v Bogu in je del velike družine, ki je občestvo svetih.

To so sicer zadeve, ki jih ne razumemo zlahka, a recimo takole, da mora biti z vsakim od nas tako,

kakor je s posodo za hrano, ki mora imeti dva pogoja za to, da opravlja funkcijo, za katero je bila narejena in za katero je bila postavljena - biti mora v svoji notranjosti čista in biti mora prazna, da lahko vanjo nekaj damo, pa naj bo to hrana ali pijača. Ko tako začenjamo mesec rožnega venca, ki je mesec oktober, bi rad priklical lepi vzklik iz litanij Božje Matere: "Posoda duhovna". Sveta Marija je zelo lepo označena kot duhovna posoda, za kristjana torej nekdo, ki ga občuduje in slavi, kakor tudi posnema, ker je to nekdo, ki je sebe v duhovnem smislu popolnoma izpraznil, da bi vanj prišel prebivat sam Bog. Zato, kadar apostoli prosijo in kadar mi prosimo, da bi bila pomnožena naša vera, prosimo, da bi bili resnično čim bolj duhovne posode, ki bi bile kolikor je le mogoče čiste in prazne, da bi lahko v nas prebival Gospod in nas preoblikoval.

Učencem in nam je sicer večkrat povedano prek evangelija, da nismo neverni, temveč zlasti "maloverni", takih mest je nič koliko. Toda, kdo od nas bi se z lepimi kakovostmi in lastnosti zadovoljil, če bi jih imel le malo? Si ne bi nečesa, kar je dobro, lepo, koristno želeli imeti čim več? Tako je tudi prav, da imamo vere več, kot je imamo trenutno, vendar pa je po drugi strani za to kakovost tudi značilno, da je nimaš veliko ravno tedaj, kadar si domišljaš, kako veliko je imaš. Celo tako, da navadno sploh ni nujno, da je človek resnično veren, če drugi tako pravijo. Zato tisto o nevrednih služabnikih. Sveti Hieronim, ki je pred kratkim godoval, je imel čudovit vzklik v tem oziru: "Zahvaljujem se Gospodu, da sem vreden biti od sveta preziran." Bolj ko nas namreč ta svet hvali, bolj je to znamenje, da smo sprejeli logiko tega sveta. Kdor pa sprejme logiko tega sveta, v njem ni prostora za Božjo logiko, da bi torej na svet in ljudi ter življenje gledal z Jezusovimi očmi, kar naj bi vendarle bil naš cilj.

Biti moramo zato nevredni služabniki, da bi imeli pravo vero v sebi, ki je v resnici Božje življenje, ki prihaja iz studenca večnosti. Ni namreč važno toliko, kaj smo po svojih človeških kakovostih, niti koliko imamo in veljamo, ker gre vse to nekoč z nami v grob. Prav tako nič ne velja pravzaprav, če imamo še tako super družino in morje prijateljev, ker smrt tudi to izbriše. Bolj kot vse to je važen dar vere, dar Božjega življenja, tudi zato, ker smo s tem darom bolj vse tisto, kar na zemlji smo - bolj ljudje, bolj kristjani, bolj očetje in matere, možje in žene, učenci, športniki... Zato pa vprašanje, če smo izpraznili in očistili svojo notranjost oz. če za to skrbimo. Ali smo torej nevredni služabniki storili svojo dolžnost, da nam gospodar kaj da ali ne? Kaj pričakuješ in prosiš, če nisi napravil tistega, kar bi moral? Zato se je včasih zahtevalo pri izpraševanju vesti, da pogledamo, če smo izpolnili svoje stanovske dolžnosti. Težava pa je, da mi vse druge stanovske dolžnosti postavljamo pred tisto, ki je najpomembnejša, da smo namreč kristjani. Ker pa slabo naredimo svoje krščanske dolžnosti, smo slabši tudi v drugih stanovskih dolžnostih, smo pa tudi šibki v veri. 

Prostor za Gospoda v nas namreč zagotavljamo z zakramenti in molitvijo, kakor tudi z duhovnim branjem in premišljevanjem. Ne pozabimo niti na intelektualno delo, ki ga naj bi vsak kristjan napravil tako, da prebira, se uči, poglablja verske resnice, katoliški nauk. Velikokrat pravimo, kako ni časa, zanimivo je pa to, da slednjega zmanjka prav za Gospoda, torej za vse tisto, kar smo pravkar malo našteli. Vendar pa je treba poudariti, da je čas za Boga najboljši čas zase, pa tudi, da kdor ne pripravlja prostora Gospodu, se v njem izgublja tudi prostor za bližnjega. V času, ko se toliko poudarja pomen odnosov, paradoksalno pozabljamo na osebo, z veliko in malo začetnico. Napravimo si red in dajmo najprej na urnik najpomembnejše stvari, ki so tiste duhovne. Če pa kdo pravi, da nam vera ne da jesti, da ne skuha obrokov za našo družino, potem o krščanski veri ni razumel nič. Če take zadeve držijo, potem je zanimivo, kako so naši siromašni predniki sploh preživeli, ko jim je praktično v življenju ostala le vera, drugega praktično ni bilo. Razmišljajmo o tem in napravimo, najbolje že kar v tem tednu, en korak k izboljšanju.