Odpoved sebi

Misel na 13. nedeljo med letom

Današnji človek živi v precejšnjem udobju, katerega krizno obdobje, ki smo ga nekako sedaj prebrodili, ni kaj preveč načelo. Ameriški eksorcist, Chad Ripperger pravi, ko govori o poženščenih moških, da je poženščen tisti moški, ki se namesto križa raje odloči za udobje. Naš Gospod nas v evangeliju ves čas opozarja, da ga nismo vredni, če se ne v polnosti, torej tudi s križem, odločimo zanj. Prav zato nam mora biti Kristus pomembnejši od vseh na tem svetu. Uporabljena je, če dobesedno pogledamo, besedna zveza »imeti rad« in ne »ljubiti« v odnosu do očeta in matere, kar je zelo zanimivo. S tem v povezavi bi predlagal branje dela C. S. Lewisa »Štiri ljubezni«, a vendarle lahko rečemo, če povežemo še z drugimi evangeljskimi izjavami, da je treba zelo paziti na to, kateri odnos postavljamo na prvo mesto. 

Ne gre za to, da pa naši starši ne bi bili pomembni, ampak gre za to, da je treba gledati tudi na naše

medčloveške odnose skozi večnost. Tu pa velja dejstvo, da bomo na zemlji starše slej ko prej sicer izgubili, vendar pa ni nujno, da jih bomo za večno izgubili, pač odvisno od njihove in naše večne usode. Če pa v tem življenju izgubimo Kristusa, ga izgubimo za večno, s tem pa za večno izgubimo tudi vse naše medčloveške odnose. Tako, da se resnično postavlja vprašanje o tem, koga ali celo kaj imamo rajši. Ne smemo biti do sebe preveč prizanesljivi in moramo kar po pravici povedati, da imamo marsikoga rajši kot našega Gospoda Jezusa Kristusa. 

Pojdimo pa še naprej, ker drži tudi, da imamo pravzaprav marsikaj rajši kot marsikoga. Tu pa ne nastrada samo naš Gospod Jezus, ampak poleg njega še ljudje ob nas. Vrnili smo se k vprašanju udobja, ki je današnjemu človeku izrednega pomena, velikokrat bolj od časa in »energije«, ki bi ju sicer lahko vložil v Boga in bližnjega. Že tako nastopi tu vprašanje križa, torej vprašanja sprejemanja trpljenja v svojem življenju. Da bi slednje zaradi Kristusa radovoljno sprejel na svoje rame, je danes kaj malo verjetno. Sodobni človek bi tako sprejel le eno plat medalje življenja, torej uživanje, ne pa tudi druge, ki pa je trpljenje. Oba hodita z roko v roki in ni enega brez drugega. Tako sodobni človek pogosto ostane razočaran in celo obupan, kar pa je izredno nevarno. Trpljenje je namreč zlo in tega dejstva ni možno spremeniti. Prek Kristusa pa velja, da zlo nima zadnje besede in se lahko še tako veliko zlo spremeni v dobro za nas. A ne brez Kristusa. Brez njega ostanemo, ko se razblini milni mehurček užitka, sami. 

Zato pa je potrebno nositi svoj križ za Kristusom – nihče ne more pred njim, ker je on prvenec tudi v tem, da bi bili obenem z njegovim trpljenjem in smrtjo bili deležni tudi tistega, kar pride za tem. Za tem pa prideta vstajenje in vnebohod, ki je krona vsega. Kakor je Kristus sedel na Očetovo desnico, tako lahko da tudi nam sesti na svojo desnico. Pod pogojem tega, da mu naklonimo prvo mesto, zatem pa damo prostor svojim bližnjim, seveda vselej začenši doma, ne pa v Afriki ali ne vem kje še. Svoje življenje v vseh vidikih moramo namreč izročiti Kristusu, ga položiti popolnoma na njegov oltar, ki je oltar križa. Iz njegovega prebodenega Srca so nam namreč privrele vse milosti. Od tam pridejo tudi vsi potrebni blagoslovi. Najprej za naše bližnje, a smo jih obenem z njimi deležni tudi sami. Gre za darovanje svoje volje, da bi se zgodila Božja volja. Pri tem se zgledujmo po naši nebeški Materi Mariji.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Res je, ker tako pravi TV

Skozi drugačno prizmo (27)

V zadnjih mesecih je trditev iz naslova ponovno prišla prav. Za drugo fazo spopadanja z virusom, za katerega res ne razumem, kako je lahko novi, ko pa že toliko časa o njem poslušamo (tudi sicer naj ne bi šlo za tako novo stvar…), je psihoterapevt Marchesini sicer dejal, da bi morali izklopiti TV. Lahko bi se zaustavili ob poročanju o zadnjih ameriških dogodkih, a bomo sedaj šli malo v drugo smer. 

Psiholog Rolando Tavolieri nam v svojem prispevku že takoj pove, da precej ljudi, v bistvu velika večina, kar sprejema tisto, kar je na televiziji, kot resnično. Na TV je torej vedno realnost, najbrž posebej v raznih resničnostnih šovih, če smo malo zajedljivi, premalokrat pa se gre v kritično preverjanje tega, kar tam zasledimo. Dejansko smo, kot pravi psiholog, preveč pasivni gledalci, ki sprejemamo marsikaj od tega, kar nam je ponujeno, če že ne skoraj vsega. Tako vidimo strokovnjaka na ekranu in takoj verjamemo, ali pa hitimo v lekarno po zdravilo, ki ga propagira. To, kar zadeva zadnje čase. Ostalo pa vemo, kako gre naprej, ko se oglašuje marsikaj, seveda zlasti neko »agendo«, torej smer, v katero je potrebno ne samo razmišljati, temveč v njej tudi živeti. Kakor opozarja nemško-ameriški politolog, Eric Voegelin, se družba, ki se naslanja na neke trdne vrednote še nekaj časa uspešno spopada in upira tem rečem – sam je govoril bolj o liberalizmu, a potem vendarle slej ko prej podleže. Vsekakor je televizija postala, sicer zmotno, a vendarle, nosilec resnice. 

Zelo pogosto gre za čisto nezavedno dejstvo takšnega sprejemanja tistega, kar nam ponuja kot resničnega. Dovolj je recimo, da gre za znano osebnost, ki jo preiskujejo, pa je takoj kriva, četudi se zadeve samo preiskuje, pa še nič ni iz tega. Odvisno pač, kako nam stvar predstavijo, kjer je pomembno tudi, ali z osebnostjo simpatizirajo ali ne. Četudi pa gre velikokrat za neke vrste nezavedni proces, pa se slednji vendarle odvije v nas, potem pa je izredno težko karkoli narediti, da bi vse to kontrolirali – potreben je trud in napor. Tega pa se sodobni človek v veliki večini ne gre, morda se mu zdi odveč, potem pa v njegovi glavi »preiskovan« postane eno in isto s »kriv«. Tisto sporočilo za nas postane resnica in resničnost. Tisto, kar bi morali delati že splošno v življenju, toliko bolj velja v primeru medijev – kam gredo naše misli? To bi morali še kako ozavestiti, potem pa presoditi in ovrednotiti. Toliko bolj, ko preidemo k tisti neskončni poplavi informacij, ki je internet, a pravzaprav velja ta trud in napor prav za vse medije. 

Vprašati se moramo torej najprej, kaj razmišljamo, ker je nekaj, da se nam nekaj o nečem ali nekom zdi, drugo pa je, če se vrnemo k našemu primeru, biti prepričani o nedolžnosti ali krivdi nekoga. Zato se velja, ko se bolj osredotočimo na neko zadevo, informirati čim bolj celostno. Potrebno je preveriti več različnih vidikov, nasprotnih ali celo nasprotujočih si mnenj, preveriti še pri drugih, na medmrežju… Šele po tem napornem delu in s pridobitvijo sposobnosti »presojanja« med resničnimi in lažnimi novicami, se lahko približamo resnici – v našem primeru, da lahko z večjo gotovostjo trdimo, da je nekdo kriv ali nedolžen, še vedno pa se moramo zavedati, da se lahko še vedno motimo, kakor je pač lastno človeku, vsakemu človeku. 

Stvari potujejo dandanes z res neverjetno hitrostjo, poglejmo pa si nekaj dejavnikov, ki vplivajo na javno mnenje. Televizijo spremljajo milijoni ljudi, pa je tako, kot da bi nas vse nekaj povezovalo po vsem svetu – McLuhanova globalna vas. Drugi dejavnik je v tem, da postanemo, brž ko so »reflektorji« usmerjeni v nekoga, vsi neke vrste kritiki, sodniki, razsodniki teh ljudi ali dogodkov, o katerih se govori. Tretji dejavnik je ojačitev ali amplifikacija – koliko ljudi vidi, koliko prostora se daje neki novici, kolikokrat se ponovi… Kakor je dejal Goebbels, da stokrat ponovljena laž postane resnica. Še en dejavnik je v tem, da televizija lahko usmerja pozornost pasivnega gledalca proti temu ali onemu dogodku, tej ali oni osebnosti, prav tako pa ga lahko usmeri v to, da se bolj osredotoči na nekaj, povsem pa spregleda nekaj drugega, slednje pa je navadno pomembnejše. Tu je odvisno, kaj pač vodstvo programa želi doseči, kaj poudariti, kaj skriti, kako želi voditi miselnost ljudi itd. Televizija tako lahko poljubno monopolizira pozornost gledalcev, potem pa jih vodi in z njimi manipulira. Če se seveda pustimo – bolj ko smo pasivni, slabše je. Še en dejavnik je ponavljanje neke novice, kar ji daje moč, ki je morda sama po sebi niti ne bi imela. Samo poglejmo, kako se širi in ponavlja slabe novice, dobrih pa ne. Nazadnje še sindrom grešnega kozla – ko postanemo kritiki in sodniki po televiziji, smo vse manj pozorni na svoje lastne grehe in napake. To deluje kar nekako očiščevalno ali katarzično, rečeno s tujko. Svoje blato pravzaprav zmečemo na tisto osebnost na televiziji, žal pa je to samo simbolno dejanje, v resnici se tega ne osvobodimo, kot se pa to zgodi pri sveti pokori oz. spovedi. 

A kaj, ko je sodobni človek že zdavnaj resnično zamenjal z virtualnim. Vedno pa je še čas, da se spet od virtualnega usmerimo k resničnemu, da se, po Thibonu, vrnemo k resničnemu.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Gospod poskrbi

Nedeljska misel na 12. nedeljo med letom

Temeljna resnica evangeljskega odlomka je ta, da je Bog tisti, ki vodi zgodovino. Z vsakim od nas ima načrt, nihče pa se ne sme bati ničesar od tistega, kar prihaja od ljudi. Že psalmist je rad opozarjal na vse to (npr. Ps 23 (22) in Ps 27 (26)), kakor nam je znano, psalmi pa so povzetek celotnega svetopisemskega sporočila. Tudi Jezus se je v molitvi obračal na Očeta s psalmi, pa tudi poučeval je z uporabo navedkov iz njih. Zato velja povabilo, da bi tudi mi z veseljem molili s pomočjo psalmov. 

Po Kristusu smo preko zakramentov namreč postali Božji posinovljenci in smemo reči Bogu Oče. Ko

se torej nanj obračamo s takšnimi molitvami, ki že vključujejo vse potrebne prošnje, zahvale, skesanost in podobno, je kakor bi se obračal sam naš Gospod na Očeta, on pa tako tudi vzame, ker smo v Jezusovem Srcu. Apostol Pavel nam pravi, da nas torej nič ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni, ki je v Jezusu Kristusu, našem Gospodu (Rim 8,39). Tam tudi Apostol opeva to Božjo previdnost in seveda že omenjeno ljubezen, apostol Janez pa pravi, da v ljubezni ni strahu. Naša največja skrb mora torej biti v tem, da ljubimo Boga nad vse, zaradi njega pa tudi svojega bližnjega, pa naj nam bo prijateljski ali sovražen, kakor nas opozarjajo katekizmi. 

Bog v svoji previdnosti skrbi za nas, četudi se nam v človeški omejenosti večkrat tako ne zdi. Zato v tistem psalmu o Gospodu kot pastirju (Ps 23 (22)) psalmist vzklika, da Gospod vselej pripravlja svojemu izvoljencu nekaj precej večjega, kar si še misliti ne more. Seveda to ne velja samo za neko daljno prihodnost, ampak se ta Božja dobrota vseskozi izkazuje (Ps 104 (103)). Brez Božje ljubezni sploh nič ne bi bilo od tega, kar je. Ona vse vzdržuje. Težava je velikokrat v tem, da mi zaradi neke plasti prahu ali pepela hitro obupamo in ne zaupamo v to, da Gospod ve, kaj dela in da bo ob pravem času poskrbel. Narobe je to, če zaradi takšnih zadev v svoji vnemi popuščamo. 

Tako moramo dati Gospodu vsak dan v molitvi tisto, kar smo mu dolžni. Moramo se mu zahvaliti, ga prositi, mu priznavati svojo grešnost in popustljivost, pa tudi Gospoda za vse neprenehoma hvaliti in častiti. S tistim, ki ga ljubimo, se namreč pogovarjamo, ker bi sicer bilo z nami nekaj hudo narobe. Seveda ga tudi ob ustreznem času obiščemo, zato pa se z veseljem in redno udeležujemo svete maše, kjer obenem z njim mi darujemo svoje življenje. Z njim umiramo sebi, da bi z njim tudi vstali in bi nas povzdignil na svojo desnico. Damo se mu voditi in pustimo se mu očistiti, in sicer dovolj redno. Gospod torej za nas poskrbi,mi pa moram to priznavati in izpovedovati. Če skrbi celo za vrabčka, ki je tako malo vreden, kako ne bi poskrbel za nas? Poznamo nekoga, ki je sicer, kakor je lepo dejal p. Serafino Tognetti, zelo veren, a ne prakticira svoje vere. To je seveda hudič, mi smo pa Božji otroci, ki vemo, od koga vse dobivamo, kakor tudi to, kdo nam je vse to omogočil – Gospod Jezus Kristus. Priznavajmo ga torej s svojim življenjem, da bo nekoč tudi on nas priznal, ne pa dejal, da nas ne pozna.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Božja ljubezen

Nedeljska misel na Sveto Trojico

Na praznik Presvete Trojice premišljujemo tri vrstice iz Jezusovega nočnega pogovora s »skrivnim« učencem Nikodemom. Prva vrstica nam govori, o neizmerni Božji ljubezni do nas ljudi, iz katere se je zgodilo vse dobro, kar je, od stvarjenja dalje. Nazadnje je seveda prihod Sina in njegova smrt na križu, potem pa vstajenje, iz ljubezni pa je še dar Sv. Duha. Ko torej sv. Janez uporabi besedo svet, misli na nas ljudi, kakor izpovedujemo v veroizpovedi: »Ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes…«. Četudi smo torej grešniki, pa nas Oče vseeno ljubi, ampak po Sinu, ker smo v njegovem presvetem Srcu, katerega mesec je junij. 

Oče nas torej ljubi v Jezusovem Srcu, in to že od vedno, ker vedno ljubi po in v svojem Sinu, po

katerem je tudi vse ustvaril in nam dal, tudi Sv. Duha. Četudi pa nas Bog ljubi v svojem Sinu in našem Gospodu Jezusu Kristusu, mi žal pogosto menimo drugače in se mu stalno skrivamo in izmikamo. Napačno namreč mislimo, da če bomo svojo grešnost in krhkost spoznali ter priznali, da nas bo Bog uničil. A temu seveda ni tako, saj nam Gospod v evangeliju lepo pravi, da če znamo mi dajati svojim otrokom dobre reči, bo toliko bolj dal naš dobri nebeški Oče Sv. Duha tistim, ki ga prosijo. No, Sv. Duha in torej posvečujočo milost ali Božje življenje dobimo ravno po zakramentu svete pokore oz. spovedi. Že res, da se tam na neki način ponižamo, a nas Gospod zaradi tega vedno znova poviša, kakor nam pričuje sv. Pavel. 

Bog torej vselej deluje kot Sv. Trojica, kot Oče, Sin in Sv. Duh, ne deluje kot posameznik, temveč kot skupnost, podoba te skupnosti pa je družina, ki jo sestavljajo mož, žena in otroci. Če zakon ni sklenjen pred Bogom, to ni družina, kakor tudi razne druge izmišljotine moderne dobe. Bog se odslikava kot Trojica, hudi duh pa seveda želi njegovo podobo popačiti, zato pa hoče tudi uničiti družino. Če se resnično želi znebiti Boga, se je potrebno znebiti tudi podob, v katerih se odslikava. Ker se najbolj odslikava v družini, jo je potrebno uničiti. Še ena zabloda človeka je torej ta, da mu bo Bog nekaj vzel, če se poroči in ima otroke, resnica pa je seveda ravno obratna, saj po družini človeku daje neizmerno več od tistega, čemur se je moral zaradi nje odpovedati. Je pa res, da je za to potrebna tista ljubezen, kakršna je v Bogu – žrtvena. 

Žrtvovanje samega sebe in svoje volje je seveda težko, a je edina prava in zveličavna žrtev, ki prinaša vse blagoslove in darove, ki jih potrebujemo. Vprašanje je torej tudi za današnjega človeka, kakor je bilo tedaj za Jude – si želiš biti odrešen ali ne? Bog namreč ne prihaja, da bi z neko strelo pokončal krivične, temveč podaja grešnemu človeku roko rešitve iz blata, da bi ga dvignil k sebi. Človek v svojem napuhu pa tega noče. Bog pošilja ogenj svojega Duha za troje – za očiščenje, razsvetljenje in preoblikovanje človeka. To so tri obdobja duhovnega življenja, zadnja stopnja pa je človekova bogopodobnost, ko se oblikuje po Božjem Sinu. Brez očiščenja torej ne more biti drugih dveh stopenj, a brez odpovedi sebi, da bi Bog poslal v nas očiščujoči ogenj, ne more biti niti prve stopnje. Zato pa ne more biti niti duhovnega življenja.  

Objavljeno v tedniku Novi glas 

Kakor feniks iz pepela?

Skozi drugačno prizmo (26)

Pred nekaj tedni smo lahko brali pismo bergamskega duhovnika, nekdanjega semeniškega vzgojitelja, ki je izpostavil nekaj zelo pomembnih vidikov. Četudi ste ga zagotovo nekateri bralci že prebrali na spletu, pa velja neke vsebinske poudarke podati in jih komentirati, da bi lahko še drugi dobili malo vpogleda v vsebino tega kvalitetnega pisma našega sobrata. 

Ta naš župnik se je še z drugimi pogovarjal in dogovarjal glede tega, kaj napraviti z otroki, ker bodo poleti starši delali, oratorijev in skavtskih ter drugih možnosti pa ne bo. Potem je omenil, kako je Cerkev na družbenem področju pomagala, kakor je le lahko, pa kako je ubogala in močno omejila bogoslužno življenje, kakor je znano. Škofje so na vse možne načine sodelovali s politiki in strokovnjaki, tako da so bili duhovniki prepričani, da bo končno mogoče na neki, četudi še vedno omejeni način, obhajati zakramente, najbolj seveda sveto mašo. Vemo, kaj se je potem zgodilo in kaj se dogaja, bolj pa je pomembno sporočilo italijanske vlade italijanski Cerkvi, ki je zelo poučno za vso katoliško Cerkev. Takole pravi naš sobrat: »Za italijanske politike je potrebno biti hvaležni italijanski škofovski konferenci (CEI) samo za pomoč na socialnem področju. Možnost bogoslužja za vse milijone katolikov (ki se jim pridružujejo še druge veroizpovedi in verstva) … ni prioriteta«. Govori o vseh drugih zadevah, ki so pomembnejše. Kakor katoliški pravnik, ki je imel velike težave, da je šel molit v cerkev, mu pa orožniki ne bi rekli nič, če bi šel po zavojček cigaret, zato je sklepal, da je Bog pač manj pomemben od ene cigarete. 

Naš sobrat pa pravi, da katoliki v družbi – sedaj bom dal zraven tudi tiste katolike, ki nismo v Italiji – nismo pozabljeni, ampak se nam zahvaljujejo, nekaterim smo simpatični, nismo pa relevantni! Pomeni, da nimamo nobene vloge. On sicer pravi, da smo relevantni za pogrebe v družbi, ki nima več kaj reči, ko se sooči s smrtjo, kakor tudi za to, da poskrbimo poleti za otroke in za to, da nahranimo tiste, za katere ne poskrbi država. No, rekel bi, da smo samo koristni, ne pa relevantni, če presojam, kako se na nas gleda tu v Sloveniji. Država, vsaka, privarčuje precej denarja tako, da Cerkvi daje drobtinice, saj v Italiji dobi petkratnik tega, kar daje, pri nas v Sloveniji naj povedo drugi, a je srčika problema ista. Država ima manj organizacijskih težav in veliko privarčuje. 

Sobratje našega župnika so še pred nekaj leti govorili, ko so se pričele zadeve spreminjati in so pričele občine vse bolj »parcelirati« socialna sredstva takole: »Občine bodo razumele, da mi dajemo srce v to, kar delamo!«. Naš župnik pravi, da ne bodo razumeli, ker jih ne zanima, ampak jih zanima samo, ali naredimo neki »servis« ali ne. In tako nas razume velika večina – smo servisna služba. Pravi, da smo vselej mislili, da oznanjamo evangelij in zanj pričujemo tako, da se ukvarjamo s socialo, da to delamo s stilom in z željo, da bi iz tega sijal evangelij. Tako so padli duhovni poklici na minimalne številke, saj 25-letnika ne vleče, da bi se odpovedal vsemu, da bi postal socialni delavec na trgu številnih ponudb. Cerkev namreč sedaj ima vse manj monopola na socialnem področju, sedaj pa je ponudba med mnogimi, sploh če govorimo o ukvarjanju z otroki in mladino. Četudi postanemo še takšni strokovnjaki in profesionalci, smo le eni od mnogih na trgu socialne pomoči. Sam bi tu dodal tudi razne svetovalne in terapevtske službe. 

Naš sobrat spregovori tudi o »metanju na trepalnice« za to, da bi po birmi še kdo ostal v Cerkvi, a je bilo vselej bolj važno vse drugo, ne pa molitev, zakramenti in katoliški nauk, ker je treba paziti, da nismo preveč vsiljivi. Ker smo bili tako »fajn«, čakamo, da se bo kdo nekega dne spomnil, kako »zakon« smo bili, a tisti dan ne pride nikoli. Ti otroci in mladi se ne poročijo,ne pridejo v cerkev, ne dajejo krstiti otrok… Duhovnik navadno ni sovražnik, ampak imajo do njega neko simpatijo in si naš sobrat želi, da bi bili le neke vrste sovražnika, da bi vsaj gojili neka čustva do nas, a vlada neka apatičnost. No, če si malo bolj zahteven, jim niti to veliko ne spremeni, če smo pošteni. Pravi naš sobrat, da si tisti, ki si jim v poletju, ko so šli s šolo tri tedne v London, v Grčijo z družino in v Berlin s prijatelji, omogočil, da so šli še na Svetovni dan mladih. En od mnogih na trgu, zato pa hitro pozabljen. Tisti manj premožni se te spomnijo, ker si jim omogočil, da so šli enkrat toliko na letalo in daleč stran, ker sicer ne bi mogli nikamor, a potem niti tega ni v cerkvi. Naredil je statistično primerjavo in ugotovil, da nas mladi sicer posnemajo, vendar se odločijo za »laično« različico socialne pomoči, tudi zato, ker nas vidijo tja vložiti največ časa in moči. 

Ministrski predsednik Conte je tako v dveh minutah pred nekaj tedni povedal italijanski Cerkvi, pravzaprav pa vsej zahodni, da je njena pastorala v veliki meri pravzaprav pogubna. Da smo pridni in simpatični, smo slišali tudi v Sloveniji, kjer so pravzaprav že v samem začetku dejali, da se v naše delo ne vtikajo, za razliko od Italije, kjer so prekinjali bogoslužja in delili globe duhovnikom, vendar smo mi poskrbeli, da smo še naprej ostali pridni in simpatični. A pustimo. Naš sobrat iz Bergama pravi, da so kljub vsemu gnevu, ki ga na nas izlivajo mediji, premnogi ljudje imeli še nekega očeta v župnišču ali drugod in da smo imeli te ljudi resnično radi, brez nekih pričakovanj, pa da bomo s tem nadaljevali. Vendar pa še naprej govorimo o pastoralnem načrtovanju, kar so omenili tudi italijanski politiki, nihče pa nas več ne povezuje z evangelijem, evharistijo in Bogom. Prva beseda je »pastorala«, zato se ne gre čuditi. Tisto, kar je najvažnejše, je to, da je Conte v par minutah pokazal, da je konec Cerkve, ki bi imela kakršno koli družbeno vlogo. Smo ustanova, polna neke ponudbe in servisov, ki pa je povsem brez pomena v družbi in v absolutni manjšini glede osnovnih načel. Tudi v Sloveniji velja, da si zaslužimo manjše vlaganje časa in moči od denimo rekreativcev in podobnih. Naš sobrat pravi, da ni jezen na predsednika italijanske vlade, ki je Cerkvi nalil čistega vina, da pa misli, da se lahko iz pepela tudi vstane. Pravi, da je morda sporočil, da je čas, da bi se posvetili drugemu. Italijanski ministrski predsednik je vsej zahodni Cerkvi sporočil, da smo postali katoliki majhna in ne relevantna manjšina, ki pa za sabo vleče ogromno zgodovinskih ostankov. Pravi pa, na koncu, da je morda nastopil čas, da dobro izkoristimo karte naše manjšinske vloge.

Objavljeno v tedniku Novi glas