Res je, ker tako pravi TV

Skozi drugačno prizmo (27)

V zadnjih mesecih je trditev iz naslova ponovno prišla prav. Za drugo fazo spopadanja z virusom, za katerega res ne razumem, kako je lahko novi, ko pa že toliko časa o njem poslušamo (tudi sicer naj ne bi šlo za tako novo stvar…), je psihoterapevt Marchesini sicer dejal, da bi morali izklopiti TV. Lahko bi se zaustavili ob poročanju o zadnjih ameriških dogodkih, a bomo sedaj šli malo v drugo smer. 

Psiholog Rolando Tavolieri nam v svojem prispevku že takoj pove, da precej ljudi, v bistvu velika večina, kar sprejema tisto, kar je na televiziji, kot resnično. Na TV je torej vedno realnost, najbrž posebej v raznih resničnostnih šovih, če smo malo zajedljivi, premalokrat pa se gre v kritično preverjanje tega, kar tam zasledimo. Dejansko smo, kot pravi psiholog, preveč pasivni gledalci, ki sprejemamo marsikaj od tega, kar nam je ponujeno, če že ne skoraj vsega. Tako vidimo strokovnjaka na ekranu in takoj verjamemo, ali pa hitimo v lekarno po zdravilo, ki ga propagira. To, kar zadeva zadnje čase. Ostalo pa vemo, kako gre naprej, ko se oglašuje marsikaj, seveda zlasti neko »agendo«, torej smer, v katero je potrebno ne samo razmišljati, temveč v njej tudi živeti. Kakor opozarja nemško-ameriški politolog, Eric Voegelin, se družba, ki se naslanja na neke trdne vrednote še nekaj časa uspešno spopada in upira tem rečem – sam je govoril bolj o liberalizmu, a potem vendarle slej ko prej podleže. Vsekakor je televizija postala, sicer zmotno, a vendarle, nosilec resnice. 

Zelo pogosto gre za čisto nezavedno dejstvo takšnega sprejemanja tistega, kar nam ponuja kot resničnega. Dovolj je recimo, da gre za znano osebnost, ki jo preiskujejo, pa je takoj kriva, četudi se zadeve samo preiskuje, pa še nič ni iz tega. Odvisno pač, kako nam stvar predstavijo, kjer je pomembno tudi, ali z osebnostjo simpatizirajo ali ne. Četudi pa gre velikokrat za neke vrste nezavedni proces, pa se slednji vendarle odvije v nas, potem pa je izredno težko karkoli narediti, da bi vse to kontrolirali – potreben je trud in napor. Tega pa se sodobni človek v veliki večini ne gre, morda se mu zdi odveč, potem pa v njegovi glavi »preiskovan« postane eno in isto s »kriv«. Tisto sporočilo za nas postane resnica in resničnost. Tisto, kar bi morali delati že splošno v življenju, toliko bolj velja v primeru medijev – kam gredo naše misli? To bi morali še kako ozavestiti, potem pa presoditi in ovrednotiti. Toliko bolj, ko preidemo k tisti neskončni poplavi informacij, ki je internet, a pravzaprav velja ta trud in napor prav za vse medije. 

Vprašati se moramo torej najprej, kaj razmišljamo, ker je nekaj, da se nam nekaj o nečem ali nekom zdi, drugo pa je, če se vrnemo k našemu primeru, biti prepričani o nedolžnosti ali krivdi nekoga. Zato se velja, ko se bolj osredotočimo na neko zadevo, informirati čim bolj celostno. Potrebno je preveriti več različnih vidikov, nasprotnih ali celo nasprotujočih si mnenj, preveriti še pri drugih, na medmrežju… Šele po tem napornem delu in s pridobitvijo sposobnosti »presojanja« med resničnimi in lažnimi novicami, se lahko približamo resnici – v našem primeru, da lahko z večjo gotovostjo trdimo, da je nekdo kriv ali nedolžen, še vedno pa se moramo zavedati, da se lahko še vedno motimo, kakor je pač lastno človeku, vsakemu človeku. 

Stvari potujejo dandanes z res neverjetno hitrostjo, poglejmo pa si nekaj dejavnikov, ki vplivajo na javno mnenje. Televizijo spremljajo milijoni ljudi, pa je tako, kot da bi nas vse nekaj povezovalo po vsem svetu – McLuhanova globalna vas. Drugi dejavnik je v tem, da postanemo, brž ko so »reflektorji« usmerjeni v nekoga, vsi neke vrste kritiki, sodniki, razsodniki teh ljudi ali dogodkov, o katerih se govori. Tretji dejavnik je ojačitev ali amplifikacija – koliko ljudi vidi, koliko prostora se daje neki novici, kolikokrat se ponovi… Kakor je dejal Goebbels, da stokrat ponovljena laž postane resnica. Še en dejavnik je v tem, da televizija lahko usmerja pozornost pasivnega gledalca proti temu ali onemu dogodku, tej ali oni osebnosti, prav tako pa ga lahko usmeri v to, da se bolj osredotoči na nekaj, povsem pa spregleda nekaj drugega, slednje pa je navadno pomembnejše. Tu je odvisno, kaj pač vodstvo programa želi doseči, kaj poudariti, kaj skriti, kako želi voditi miselnost ljudi itd. Televizija tako lahko poljubno monopolizira pozornost gledalcev, potem pa jih vodi in z njimi manipulira. Če se seveda pustimo – bolj ko smo pasivni, slabše je. Še en dejavnik je ponavljanje neke novice, kar ji daje moč, ki je morda sama po sebi niti ne bi imela. Samo poglejmo, kako se širi in ponavlja slabe novice, dobrih pa ne. Nazadnje še sindrom grešnega kozla – ko postanemo kritiki in sodniki po televiziji, smo vse manj pozorni na svoje lastne grehe in napake. To deluje kar nekako očiščevalno ali katarzično, rečeno s tujko. Svoje blato pravzaprav zmečemo na tisto osebnost na televiziji, žal pa je to samo simbolno dejanje, v resnici se tega ne osvobodimo, kot se pa to zgodi pri sveti pokori oz. spovedi. 

A kaj, ko je sodobni človek že zdavnaj resnično zamenjal z virtualnim. Vedno pa je še čas, da se spet od virtualnega usmerimo k resničnemu, da se, po Thibonu, vrnemo k resničnemu.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pandemija izgube razuma in vere

Skozi drugačno prizmo (22)

O tem, kako danes deluje medijska mašinerija, smo že kar nekajkrat spregovorili. Najprej nam želi dati neke informacije, ki so seveda vselej predelane, potem nam nudi zabavo, zato pa angleška skovanka »infotainment« (»information and entertainment«), vendar pa imamo še tretjo zadevo, to pa je strah, tudi o slednjem pa smo že govorili, a »repetita iuvant«, ponavljanje pomaga. 

Ob zadnjih dogodkih je o tem lepo spregovoril katoliški psihoterapevt Roberto Marchesini, ki pravi, da je prišlo do paničnega vala, ki je bil še zlasti medijsko vnesen, kar pa nas bi, ne samo po njegovem mnenju, moralo prisiliti k razmišljanju. Lepo nas je k trezni presoji in razmišljanju ob razno-raznih informacijah pozval tudi naš urednik. Skratka, ta nenadna kriza je v naši družbi, kot lepo pravi v intervjujskih vprašanjih prijateljica Raffaella Frullone, katoliška novinarka, vzbudila strah oziroma celo trepet, kot da bi, če bi tega virusa ne bilo, bilo nemogoče tvegati smrt. Marchesini zato pravi, da se sprožijo naslednji mehanizmi: »Čustva, v tem primeru strah, zamenjajo razum pri izbirah določene osebe. Oseba se torej odreče razumnemu ali racionalnemu delovanju. To pomeni, da slednja lahko deluje: a) povsem nerazumno oz. b) zunanje pogojeno« – v angleščini imamo izraz ameriškega sociologa D. Riesmana (1909-2002) »otherdirected«, ki označuje, kako naše obnašanje oblikujejo predvsem mediji, je medijsko pogojeno. 

»Že več kot sto let nazaj je psihologija ugotovila, da kot posledica določenega šoka, oseba postane podvržena manipulaciji in jo je možno kontrolirati, deluje torej tako, kakor ji je ukazano, tudi v nasprotju s svojimi načeli in z logiko. Ali ni to tisto, kar se dogaja? Kako se s tem spopasti? Mislim, da to ni mogoče. Vse v naši družbi nas vzgaja ke temu, da na čelo našega življenja postavimo čustva, zavračamo pa razum – televizija, časopisi, pesmi... Gre za izid nekega procesa, nekega boja. Težko se je upreti, razen če neka oseba ni bila vzgojena in se ni vzgojila v klasični antropologiji, ki je izražena v Platonovem mitu o kočiji in kočijažu: čustva so koristna, vendar pa jih mora usmerjati razum. Obstaja bližnjevzhodna zgodba, ki pripoveduje o človeku, ki je hotel jesti datlje. Kateri je najustreznejši čas za sajenje datljev, če hočemo jesti datlje? Odgovor: pred sto leti. Živeti glede na razum in ne glede na čustva zahteva leta in leta vzgoje, ne moremo improvizirati. Vrline je treba gojiti vsak dan. Smo zato brez upanja? Ne. Prejšnja zgodba ima namreč nadaljevanje, še eno vprašanje: kateri je drugi najboljši čas za sajenje datljev? Odgovor: zdaj! Pričnimo sedaj živeti glede na razum, to je tisto, kar lahko storimo. Ne moremo spremeniti preteklosti, lahko pa spremenimo sedanjost.« 

Mnogi starši ne znajo stvari razložiti otrokom, kaj lahko storijo? Marchesini pravi, da pozna besedila, ki krožijo po spletu, da bi otrokom nekako dali vero v določene ljudi ali skupine ljudi, a pravi, da jih ne bi govoril otroku: »Ne bi mu rekel, naj svoje življenje in svoje upanje izroči ne v roke političnih oblasti, kakor tudi ne v medicino. Še sam tega ne bi storil. Kaj bi storil jaz? Ugasnil bi televizijo. Poskrbel bi, da otroke obvarujem pred temi stiskami in strahovi. Poskrbel bi, da mislijo na tiste reči, na katere morajo misliti otroci – da se igrajo, gredo v šolo, so s prijatelji. Za vse drugo bodo poskrbeli odrasli, če so tega sposobni«. 

Ali pa ni ta panika znak omahujoče vere? »Vera ne omahuje, temveč je lepo izgubljena. Govori se o pandemiji, pa naj bo resnična ali ne, kaj pa napravijo cerkvene oblasti? Mar pomnožijo svete maše? Organizirajo procesije? Zahtevajo post in pokoro? Nikakor: odvzamejo edini vir rešenja, obhajanje svete maše, odvzamejo edini vir milosti, ki lahko reši ta svet in to državo. Namesto, da bi dali Bogu dolžno čast in hvalo, mu jo odvzamejo. Obstaja strah pred okužbo? Prav, naj se obhajajo maše brez ljudstva! Namesto tega pa je edina misel izogibanje združevanju ljudi (ki molijo), da bi se izognili širitvi virusa. To je precej malo metafizična (presežna, op. A. V.), bi rekel. Mar ni to znak, da je naša družba, začenši pri vrhu, postala povsem materialistična in je izgubila vero?«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Z kot ZABAVA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (51c)

Kako naj torej ubežimo sodobnim prodajalcem nihilizma? Roberto Marchesini nam pravi, da se moramo najprej zavedati, da je življenje narejeno za to, da ga živimo za nekaj, kar je višje od življenja samega, če tu govorimo le o zemeljskem življenju. Evangelij namreč, ko govori o življenju, razen v kakem redkem primeru, vselej govori o celostnem življenju, ki ni le naše zemeljsko bivanje, torej biološki obstoj. Vsekakor nam v tej smeri tudi katoliški psihoterapevt pravi, da je prava sreča, pač kolikor je je možno doseči na tem svetu, v tem, da sami sebe darujemo. Do te paradoksalne sreče pa pridemo tako, da gojimo vrline, kot recimo pogum, previdnost, zmernost in pravičnost. 

 

Pogosto slišimo, kako se je treba uresničiti, se izpolniti, a ravno tu je treba paziti, saj to ni statična zadeva, kot bi mnogi mislili, temveč proces, ki pa zahteva podvig, kar pomeni grški izraz askeza. Človek se uresniči tako, da se spremeni iz moškega v moža in iz ženske v ženo, kot nam pravi Sveto pismo in kot so dejali v antiki. Vrlina se imenuje v latinščini »virtus«, kar lahko prevedemo kot »možatost«, zato dela moškega možatega, podobno pa seveda velja tudi za žensko, da jo vrline delajo »ženstveno«. Skratka, tu ne gre le za biološko dejstvo (četudi se tudi to dandanes hoče postavljati pod vprašaj!). Ko se nekdo rodi kot moški ali ženska, ima to, da postane moža ali žena v možnosti, mora pa seveda stvar še udejanjiti. Podobno velja tudi, ko se rodi otrok, saj imajo njegovi »roditelji« tudi dolžnost vzgojiti tega otroka. Zato je primarni cilj zakona roditev in vzgoja otrok, kjer je roditev podrejena vzgoji. 

 

Vrlina je kot obleka (»habitus« ne pomeni le navada, temveč tudi obleka), ki jo je pa treba nositi, se zanjo truditi, jo živeti. Aristotel je dejal, da postanemo pogumni, če se pogumno obnašamo. Tudi v katoliški veri poznamo vrline ali kreposti, in sicer najprej tri božanske: vero, upanje in ljubezen; nato pa tudi še štiri srčne: pogum (ali moč), previdnost, zmernost in pravičnost. Vendar sveta Cerkev uči, da do tega pridemo kot do sadov, če uporabljamo duhovne darove, darove Svetega Duha, saj kot »habitus« označuje prav slednje. Uči nas torej, da če človek nosi obleko človeških kreposti, na vrh pa dene duhovno obleko, potem zares lahko živi v polnosti.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Z kot ZABAVA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (51b)

Zadnjič smo se spopadli z zabavo in uživanjem, in sicer s pomočjo katoliškega psihoterapevta Roberta Marchesinija (ki ga ne gre zamešati z nekim zelo znanim »etologom« istega imena in priimka!) in srbskega meniha Arsenija Jovanovića. Če nadaljujemo, potem se trpljenja, bolečine in drugih podobnih reči ljudje ne moremo odkrižati z zabavo in anestetiziranjem, temveč mora biti pristop drugačen. Ko govorimo o teh vprašanjih, pridemo do tega, da je danes pravzaprav v družbi prevladala »morala užitka«, ki seveda navadno ni kaj preveč moralna, a dejansko se je na mesto tradicionalne morale postavila neka nova morala. Prepričanje, da ima življenje neki cilj, smoter, da vsebuje neki smisel, pravzaprav predstavlja tej novi morali smrtnega sovražnika, kakor tudi prepričanje, da življenje najde svojo izpolnitev šele z uresničenjem tega smisla. Zabava za vsako ceno ne prinese ničesar drugega, kakor to, da postane človeško življenje žrtev neprestane sedanjosti, v smislu zadnjič omenjenega: »Vse in sedaj«! 

Seveda smo že v antiki imeli dve miselni smeri, dve filozofski šoli, ki sta predlagali popolnoma različni miselnosti – poleg Sokratove šole smo imeli, med drugimi, še šolo Aristipa iz Kirene. Za razliko od prijatelja Sokrata, Aristip nikdar ni razpravljal o končnem smislu življenja, temveč se je zadovoljil z zatrjevanjem, da je sreča v iskanju užitka. Takšna miselnost je seveda imela na moralnem področju svoje posledice, saj ob središčnem pomenu užitka, vrlina, prijateljstvo in druge podobne stvari postanejo le nekaj postranskega in se tega poslužujemo, kolikor nam koristi. Za kirenajško šolo sploh ni obstajal neki naravni red stvari. Kot beremo na enem fragmentu te šole: »Nič ni pravično, lepo ali sramotno po naravi, temveč samo po dogovoru (nomos) in navadi (ethos)«. Zelo podobno torej z dandanašnjim pojmovanjem. 

Še eno podobnost z današnjim časom pa najdemo pri enem od učencev Aristipa, Hegeziju, ki je trdil, da je na zemlji nemogoče doseči srečnost, seveda v smislu trajnega užitka, saj je pravih užitkov, pač zaradi telesnih bolezni in bolečin, le malo. Ker pa, skladno s filozofijo učitelja, ni obstajala nobena druga vrednota, kakor le užitek in korist, je bolje to življenje končati. Hegezijo so zato poimenovali kot »smrtnega prepričevalca« (Peisithanatos), saj so si mnogi vzeli življenje, potem ko so bili poslušali njegove teorije. Iz tega razloga so mu prepovedali učenje po filozofskih šolah. Brez smiselnost tako tudi danes vodi v obup, ki pa je zadnja pred stopnja pred samomorom. Danes imamo druge »smrtne prepričevalce«, ki krhke in šibke vabijo na smrtne počitnice v Švico, kar se seveda drago plača. Par dni v Švici, smrtni koktejl in kremacija, to je odgovor, ki se ga daje ljudem. Kot vztraja Marchesini, strasti človeka usužnjujejo, če jih ne kroti in usmerja z zdravim razumom. Prihodnjič nadaljujemo v tej smeri in zaključimo z odgovorom na vse te miselnosti, ki so tako pogubne za človeka.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Z kot ZABAVA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (51a)

Z vsebino besede iz naslova se je bilo potrebno spopasti, saj nam svet že kar nekaj časa pravi, da je važna ravno zabava, da je potrebno uživati. To je, ne nazadnje, vsebovano tudi v pozdravu ob slovesu, ko navadno rečejo: »Uživaj!« Skratka, potrebno se je zabavati zato, da uživamo, tudi mediji naj nam bi nudili predvsem informacije in zabavo, zato se vsemu skupaj pravi »infotainment«, saj vsebuje besedi »information« in »entertainment«. Pri tem je zanimiva stvar tista, ki jo je izrekel McLuhan in smo jo, ko smo ga obravnavali, tudi podali, da so edine prave novice slabe novice. Pri novicah je torej tako, da nas zlasti želijo prestrašiti, nas pahniti v neko paranojo, potem pa se ponudi nekakšno zdravilo prav z »zabavo«, pa karkoli je že s tem mišljeno, ker je mišljeno marsikaj.
 

Toda, kako se zabavati, kako uživati? Že petdeset let to pomeni, delati, kar hočemo, prav po navodilih

satanista Aleisterja Crowleya (1875-1947). Prav v tem pa je trik vsega skupaj, saj v resnici delati to, kar nam je všeč, nikakor ne sovpada s tem, da delamo, kar hočemo, kakor nam lepo pove v svojem zadnjem delu »Viteški kodeks za moškega tretjega tisočletja« (»Codice cavalleresco dell'uomo del terzo millennio«) Roberto Marchesini. To delo je pravzaprav na neki način nadaljevanje dela »Tisto, česar moški ne povedo« (»Ciò che gli uomini non dicono«). Skratka: »Delam, kar paše mi, kar se mi dob'r zdi,« kakor so v mojih najstniških letih peli Šank Rock, ni prava pot, kar pomeni, da do pravega uživanja ne vodi zabava, vsaj ne tista, kakršno poznamo zdaj že kar nekaj desetletij.

Sploh pa zadeva ne gre po refrenu še ene rockovske pesmi: »Hoče vse in hočem to zdaj!« (»I want it all and I want it now!«), kakor je pela skupina Queen, katere biografski film se pravkar vrti po kinematografih. Potrebno se je potruditi in se žrtvovati, torej je treba biti požrtvovalni, to pa je treba narediti prostovoljno, kot neko jasno odločitev in podvig, ne da bi nas kdorkoli v to prisilil. Kot nam lepo pove srbski menih Arsenije Jovanović, je uživanje lažni raj oz. simulaker raja, saj nam želi priklicati neki podoben občutek, kakršnega nam bi dala prava blaženost, a tega ne naredi. Marchesini pove prav tako, da nas užitek sicer dvigne iz tpljenja, a tako, da nas anestetizira, ne daje pa prave smeri in smisla našemu življenju, prej obratno. Tu pride zabava. Tisti, ki namreč misli samo na to, kako bi se zabaval, pravzaprav zgreši smer, saj latinska beseda »divertere« (od koder pride italijanski »divertimento«) pomeni prav zgrešiti smer ali se oddaljiti. Kdor se zabava, torej že kar nekaj časa skuša bežati od trpljenja, a žal opazi, da se to zgodi morda le za drobec časa. Arsenije pravi, da je to podobno obesku, ki ima dve plati – če je na eni strani užitek, potem je na drugi takoj trpljenje. Nadaljujemo v tej smeri prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas