Angeli in pričevalci

Misel na 3. adventno nedeljo

Tudi to nedeljo se letos zaustavljamo pri Janezu Krstniku, in sicer je zanimiva povezava med evangelistoma Janezom in Matejem, ki sta sicer bila tudi apostola. Pri obeh je, čeprav malo drugače, razloženo, da Janez seveda ni pričakovani odrešenik, ampak je to Jezus iz Nazareta. Janez je označen v izvirniku in latinščini kot »angel«, torej res glasnik, vendar posebne sorte, pri Janezu pa je v Prologu označen še kot »pričevalec luči«, ker ni on luč: »Ni (bil) on luč - pričeval naj bi o luči«. V obeh primerih se lahko z njim poistovetimo in smo celo k temu poklicani v svojem poklicu k svetosti, ki ga je poudaril lepo zadnji vesoljni cerkveni zbor, pa tudi sv. Janez Pavel II. je to še kako rad ponavljal. 

Najprej smo poklicani k temu, da smo »angeli«. Dal sem v narekovaje, ker seveda nikdar ne bomozelo inteligentna duhovna bitja, pametnejša od človeka, kakršna so angeli, žal pa tudi padli angeli, ki so demoni. Smo pa lahko tisti, ki svetu prinašajo evangelij, ki svetu oznanjajo Boga, ki je k nam prišel kot Odrešenik Jezus Kristus. Angel je tudi tisti, ki počne vse tisto, kar je zaobseženo v prvih treh duhovnih delih usmiljenja oz. bratske ljubezni: svariti grešnike, učiti nevedne, dvomljivcem prav svetovati. 

Potem pa imamo tu še zgled pričevalca, ki se sicer najbolj zrcali v voljnem prenašanju krivic in preganjanja, vendar pa to seveda še ni vse, čeprav vemo, da je tudi tu sv. Janez Krstnik šel do konca in bil ne samo zadnji starozavezni prerok, temveč tudi nekako že novozavezni mučenec, četudi se ta Nova zaveza kronološko še ni izvršila. Vendar pa Bog nima človeške ure, je nad človeško zgodovino, zato je Janezovo trpljenje in mučeniška smrt v Božjem času za Kristusovima. Pričevalci pa smo tudi še drugače, saj pričujemo za Kristusa še kako, če žaljivcem od srca odpustimo, prav tako pa pričujemo s svojimi tolažilnimi besedami, kar pa ne pomeni, da slednje prirejamo iz neke korektnosti. Samo prava in resnična beseda zdravi in tolaži, četudi morda na daljši rok. 

Seveda pa nihče ni pričevalec, ki ne bi bil človek molitve, posta in zadoščevanja, kar je bil primarni cilj Janezovega bivanja v puščavi. Iz tega je črpal vse svoje gorivo, da je lahko ljudi spreobračal in jih vodil k Božjemu Jagnjetu, začenši z mojim prvo-poklicanim zavetnikom Andrejem in s samim apostolom Janezom. To je torej tisto prvo, kar moramo v adventu, pa tudi sicer, poglobiti, da bi bili pravi pričevalci in »angeli« po zgledu sv. Janeza Krstnika.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Kratek čas življenja

Misel na 2. adventno nedeljo

Zelo prav nam pridejo besede apostola Petra v tem prvem delu adventnega časa, ko nas opozarja, sklicujoč se na psalmistove besede (Ps 90 (89),4), kako drugačen je Božji oz. milostni čas od človeškega. Tudi evangelist Marko pričenja Gospodovo delovanje, o čemer bomo imeli priložnost spregovoriti, sklicujoč se na ta drugačni čas. Pri času namreč ne gre za to, da ga merimo, ampak ravno za njegovo polnost, ker je to dobri čas. Človeški čas je relativen, saj je kaj lahko lažen, v smislu, da se tista vrednost, ki jo izmerimo, ne izraža tudi v času, ki ga preživljamo. Lahko se namreč neka stvar odvija le par minut, pa se nam zdi, da se neizmerno vleče, ker je, kakor pravimo, dolgočasno. Po drugi strani pa smo lahko v dobri družbi po več ur, pa čas zelo hitro mine, kot da bi bili le nekaj minut tam. 

Zanimivo, kako nas še vedno želijo prepričati, kako moramo svojo pozornost posvečati samo fizični razsežnosti vsega tudi, ko govorimo o znanosti. V resnici pa sodobna znanost temelji na čisto drugačnih predpostavkah, ki kažejo onkraj tega fizičnega in materialnega sveta, kakor lepo pravi italijanski vrhunski znanstvenik in nekdanji dolgoletni predsednik Svetovne zveze znanstvenikov, Antonino Zichichi, sicer verni katolik. V glavnem, toliko se ukvarjamo s tem zemeljskim, materialnim in še čem, da se pa ne ukvarjamo z nekim dejstvom, ki nam ga prvak apostolov ponovno stavi pred oči – da bomo namreč umrli. S tem svojim pisanjem nam govori, da četudi Gospodovega prihoda v slavi še ni bilo, da to ne pomeni, da ga tudi ne bo. Kot smo pa zadnjič dejali, ta prihod v slavi ni nekje tam daleč v prihodnosti, ampak se bo to srečanje s Kristusom kot sodnikom zgodilo takoj po naši smrti, da vsakdo prejme svoje plačilo (2 Kor 5,10). 

Ljudem je namreč določeno enkrat umreti, nato pa biti sojeni (Heb 9,27), takrat pa ne bomo vprašani po kronološkem času, ampak, kako smo izkoristili milostni čas, ki nam ga je v svoji ljubezni podaril Gospod. Najbrž nam je že jasno, da pravzaprav nima nobenega pomena, koliko let nekdo preživi v tem kronološkem smislu oz. bo to imelo zelo relativni pomen. Kakor nam je dejal sv. Janez od Križa, ki smo ga pred kratkim slavili, pa bo vsak od nas ob smrti sojen po ljubezni – ljubezni do Boga in bližnjega. Dela, o katerih pogosto govori Sveto pismo, pa so ravno v vršenju Božje volje, ne pa svoje volje, ki pelje v samoljubje. Mi ljudje zapravimo ogromno tega podarjenega časa, misleč pri sebi, da je življenje tako ali tako dolgo, pa v resnici temu niti ni tako. Apostoli nas radi opozarjajo, lepo pa v ušesih odzvanjajo tudi Prešernove besede: »Dolgost življenja našega je kratka…«. Spreobrnimo se torej in stopimo na pot luči za Gospodom.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Kaj se sme povedati in kaj ne

Skozi drugačno prizmo (32)

Zadnje čase smo najbrž vsi še posebej dobro opazili, kako zanimivo deluje cenzorska služba na družabnih omrežjih. Če pa se danes temu še smejemo, tudi s pomočjo določenih »memov«, ki se posmehujejo sporočilom omrežja tistega, ki se piše po sladkem hribu, češ da manjka ozadje, polna slika, dejstva itd., se bomo kaj lahko jutri že jokali nad izgubljeno svobodo govora in izražanja. Že tako ali tako je zadeva kar precej omejena v medijih, pa da ne bo pomote, na eni in na drugi strani, vse pa gre v smeri tega, da bomo izgubili še tiste malo svobode izražanja, ki je je ostalo. Tu seveda ne govorimo o izražanju, ki vsekakor ne spada v javnost, če se upošteva tradicionalne norme za presojo tega, ampak govorimo o tistem, kar naj ne bi več spadalo v javnost, ker ne upošteva in spoštuje novih norm, ki pa so nam bile bodisi vsiljene bodisi vcepljene v glavo. Kar je bilo včeraj normalno, danes torej ni več, ker so se pač norme spremenile. 

Tako se o določenih temah, argumentih in podobnem ne sme več na glas govoriti, treba je biti tako ali drugače korektni, nazadnje pa to ne koristi nam, ker še vedno uživamo strup oz. strupe, le da je vse tako ali drugače zapakirano, da se nam ne bi zdelo, da uživamo v resnici »škodljive snovi«, čeprav to počnemo. Iz ZDA že desetletja vse skupaj prihaja k nam, tako da cenzura še kako lepo deluje, kakor pa smo večkrat že rekli, obstaja tudi določena religiozna korektnost, ne samo politična. 

Za to, kako deluje cenzura v ZDA, je simptomatičen primer knjige Abigail Shrier, 'Irreversible Damage: The Transgender Craze Seducing Our Daughters' ('Nepovratna škoda: transgenderistična norost, ki osvaja naše hčere'). Knjiga je namreč postala žrtev bojkota in poskusov umika iz prodaje genderističnih aktivistov v ZDA. Iz prodaje so bile npr. umaknjene s strani največjega knjižnega prodajalca npr. vse elektronske različice knjig dr. E. Michaela Jonesa, če podamo en konkreten primer, to se je zgodilo po njegovi kritiki neke serije iste firme, zanimivo pa, da se lahko recimo kupi elektronsko verzijo Hitlerjevega 'Mein Kampf'. Papirnate različice dr. Jonesa pa na isti strani dosegajo vrtoglave cene. Tudi to je cenzura. 

Skratka, omenjena Abigail Shrier je dejala, kako njena knjiga sploh ne želi biti polemična, ampak želi samo raziskati nenaden dvig pojava samoidentificiranja med mladostnicami kot »transgender«. »Kar želim kot novinarka doseči, je raziskati kulturne fenomene, v tem primeru pa sem našla enega, ki ga velja raziskati – med letoma 2016 in 2017 se je število žensk, ki so zaprosile za operacijo za menjavo spola v ZDA, početverilo. Na tisoče mladostnic po vsem zahodnem svetu si samodiagnosticira disforično stanje, ki ga po vsej verjetnosti sploh nimajo, v mnogih primerih pa pridejo do hormonov in kirurških posegov na podlagi zelo površnih diagnoz,« pravi naša avtorica. Ki nato pove, kako obstaja neki mrežni dogovor in tovrstno sodelovanje učiteljev, terapevtov, zdravnikov, kirurgov in zdravstvenih organizacij, da pridejo ti mladostniki karseda hitro do hormonov in/ali operacij za spremembo spola. Kdor se pritožuje, je »transfob«, četudi je vse več dokazov, da bi velika večina teh mladostnikov kasneje namero opustila. 

Dejansko je vse bolj prepovedano povzdigniti glas, da bi povedali eno zelo preprosto dejstvo, da premnogi mladostniki danes niso sposobni marsikatere trezne presoje in odločitve zaradi okoliščin in travm, v katerih živijo. Skratka, raziskovalno delo Shrierjeve je doletela ista usoda del dr. Jonesa in še drugih. Tudi naša avtorica se je poslužila alternativnih kanalov. Nastopila je v tako v podcastu z Joeom Roganom, kjer sta ugotavljala, kako vse večje število traziskovalcev skuša razumeti, kako je lahko prišlo do tako velike družbene okužbe, kjer cele skupine mladostnic v en glas vpije, da so v resnici fantje… Avtorica je dobila ogromno spodbudnih in zahvalnih sporočil staršev, pa tudi »transseksualnih« odraslih, kar sploh dokazuje, da nekaj tu ne štima. Najbrž je odveč dodajati, da so bili ogromni pritiski, da bi bil podcast umaknjen, a platforma ni popustila pristiskom. 

Abigail Shrier pa takole zaključuje: »Tako deluje cenzura v ZDA v 21. Stoletju. Ni več vlade, ki bi ti poslala domov policijo. Danes so to oligarhični mogotci iz Silicijeve doline (Silicon Valley), ki odstranujejo zadeve (dobesedno pravi, da naredijo »blackout«, op. a.) in pomirijo viharje družbene pravičnosti … Sile cenzure pa zmagujejo. Ne samo zato, ker skorajda ne puščajo sledi svojih naporov cenzuriranja, ampak zato, ker se je, vse do zdaj, velika večina Američanov prilagodila temu, da so se praktično odpovedali vsem svoboščinam zato, da bi uživali luksuz, da so jim vsi produkti dostavljeni na dom. Večina se bo veselo podredila vladi Velike Tehnologije vedno in kadar bo lahko še naprej gledala Netflix«.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Budnost in pripravljenost

Misel na 1. adventno nedeljo

Novo cerkveno ali bogoslužno leto vselej začenjamo z adventnim časom, tisti prvi del adventa pa je vselej usmerjen k poslednjim človekovim rečem in poslednjim časom. Gre pravzaprav, če se ozremo na cerkvene očete in učitelje, za tri prihode, zato pa je tudi ta Gospodov prihod ob koncu časov tretji prihod, če imamo pred tem tisti prihod v človeškem času oz., s sv. Bernardom, »v mesu«, potem pa še drugi prihod, ki je duhovni Gospodov prihod v življenju vsakega človeka. Novoimenovani kardinal in papeški pridigar Cantalamessa lepo pravi v delu 'Marija, ogledalo Cerkve', da je vsakdo poklican k temu, da v duhovnem smislu spočne in rodi Gospoda, s tem pa se upodobi po Božji Materi Mariji. 

Tretji Gospodov prihod seveda ni tam nekje daleč, ampak konci časov za vsakogar pomenijo njegovo

ločitev s tega sveta in ločitev njegove duše od telesa, torej smrt. Nihče od nas seveda ni mogel vplivati na prvi Gospodov prihod, tisti v mesu, lahko pa vsak od nas marsikaj stori za ta drugi Gospodov prihod, da bi tako bil pripravljen na tretjega, ki hkrati pomeni tudi prehod v novo stvarnost, kakor nas lepo opozarja mašni hvalospev pri mašah za rajne, da se namreč s smrtjo naše življenje spremeni, ne pa uniči. Ta hvalospev pa nam ob resnih tonih in barvah tovrstne maše tudi sicer kaže tisto še kako potrebno luč na koncu predora, nam vliva prepotrebno upanje. Evangelij namreč govori ravno o tej naši dolžnosti, saj gospodar predstavlja prav našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, ki je šel k Očetu, a nam zapustil to nalogo stalne priprave, hkrati pa nam dal tudi potrebna sredstva, da jo uspešno izvršimo. 

Vsak Gospodov prihod je seveda Božji milostni dar, pa vendarle dar ostane nekje v zraku, če ga nekdo ne sprejme, bodisi ker ga noče sprejeti bodisi ker se za to ni pripravil. To drugo je tisti greh opustitve, na katerega je na t. i. »svetovni dan revežev« opozoril tudi sveti oče. Teh opustitev je v našem krščanskem duhovnem življenju zares ogromno. Dejal sem v duhovnem življenju, saj ni nujno, da bi na telesni in materialni ravni stali križem rok – kaj lahko po tisti plati storimo marsikaj, pozabimo pa na tisto eno, ki je edino potrebno, kakor opozarja Gospod kasnejšo svetnico Marto v Betaniji. Tako zanemarjamo svojo molitev, branje in premišljevanje Svetega pisma, duhovno branje in poglabljanje, šepa naše versko znanje, za izobraževanje v katoliškem nauku pa ne storimo kaj dosti, verniki in posvečeni, nazadnje pa šepa še naše zakramentalno življenje, kjer naj ne bi bilo tako nujno, če je seveda mogoče, biti redno in dobro pri nedeljski in praznični sveti maši, za spoved pa tako ali tako velja, da naj bi bila že preživeta. Žalostno je, da tudi iz posvečenih ust slišimo, kako naj oboje ne bi bilo tako nujno… 

Tako torej lahko zelo dobro razumemo, kako budnost in čuječnost ni tista newagevsko propagirana zadeva, ki je v svojem bistvu še vedno zelo zemeljska in materialistična, ker govori o človeškem času. Ko Sveto pismo govori o tem, govori v navezavi na Božji, milostni čas. Že znanost sama, če je resna, kaže, kako relativno lahko človek spoznava vso resničnost, saj se, ko že misli, da je prišel do dna čisto vsemu, odpre pravo morje novih vprašanj. Nekdanji dolgoletni predsednik mednarodnega združenja znanstvenikov, prof. Antonino Zichichi je lepo povedal, kako nenavezane na čas, maso in prostor so merske enote recimo subatomske znanosti, s katero se tudi sam ukvarja, pa kažejo simbolno na to, da obstajata še drugačna čas in prostor od naših. To je le še ena spodbuda za vse nas, da ves duhovni napor nikdar ni zaman in ni stran vržen, tisti, ki pa trdijo, da naj Bog ne bi odgovarjal na njihove prošnje in molitve, naj pogleda na primer sv. Monike, brez katere ne bi bilo sv. Avguština.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Slavni Kralj sodi žive in mrtve

Misel na 34. nedeljo med letom

Tema zadnje nedelje v cerkvenem letu je poslednja sodba, še zlasti tista skupna, ki se bo zgodila ob koncu časov. Potem ko smo bili posvarjeni k budnosti, nas Gospod opominja o tem, da bomo sojeni, ker je tako prav in pravično. Če se človeška sodišča še tako trudijo, pa se ne morejo izogniti pristranskosti. Te nima edinole pravi Sodnik, tisti, ki bo prišel v vsej svoji kraljevski slavi in v spremstvu angelov (2 Tes 1,7) ter bo razsodil med samo dvema kategorijama ljudi – med dobrimi in slabimi. Nekdanji ameriški policist, sedaj pa veliki katoliški evangelizator, Jesse Romero sicer lepo pravi, da razlikujemo v tem času med tremi kategorijami ljudi – med dobrimi, grešnimi in zlimi. Razlika med grešnikom in zlim človekom je po njegovem v tem, da zli človek hoče v svoja grešna dejanja povleči še druge. Po eni strani se tako dobi opravičevanje, normalizacijo in celo poveličevanje pregrehe v družbi, bolj pa je problematično to, če nekateri ljudje zavestno druge vlečejo v prepad s seboj. 

Grešnik, pa naj bo še tako velik, se lahko spreobrne, sv. Avguštin nam pričuje, da lahko celo postane eden od velikih cerkvenih očetov Cerkve, kar je pa izredno težko ponosnemu in napuhnjenemu človeku, ki je raje ubral pot zla. Tako bo ob koncu časov med dobrimi precej spreobrnjenih grešnikov, med slabimi pa vsi tisti, ki se v življenju ne spokorijo od svoje krive poti in ne zadostijo ne samo za svoje grehe, ampak tudi za to, da so po krivi poti vodili druge. 

Kristus je predstavljen v tem Matejevem odlomku kot Vsevladar ali Pantokrator, nič manj pomembno pa ni niti njegovo družbeno kraljevanje, za katerega bi si morali vselej prizadevati. Kaj lahko se izgubimo v tej misli, da je vse skupaj nekje daleč, krajevno in časovno, nima pa nič opraviti z mojim in družbenim vsakdanom. Lepo se reče, da je sodni proces, proces pa nujno traja nekaj časa, za človeka vse življenje. Gospod sam nam pravi, da smo »že sojeni«, ne pravi pa, da smo obsojeni. Obsojeni bomo po koncu posebne sodbe, kar bo potem potrjeno še ob koncu časov, ko se bo tudi pred vsemi ljudmi vseh časov izkazalo prev navedeno dejstvo, da je Kristus Kralj vsega, tudi naše družbe, čeprav slednja tega noče priznati ali priznavati. Ne gre pa za to, da bi nas moralo biti strah živeti, ker je Bog pač sodnik, Kristus pa je pravi Bog, torej tudi pravični sodnik, ampak gre za to, da živimo življenje v vsej njegovi polnosti in odgovornosti. 

Neki grški menih je, ko govorimo o razdelitvi ljudi, napravil razdelitev na podlagi dveh žuželk – dejal je, da imamo ljudi-čebele in ljudi-muhe. Govorimo o menihu Paiziosu Atoškem. Dejal je, kako je glavna lastnost muhe ta, da jo privlači umazanija, medtem ko je glavna lastnost čebele v iskanju lepote, dišečega in dobrega. Kako dobro primerjavo lahko izpeljemo tu za naše duhovno življenje! Menih je sicer šel bolj v medčloveške odnose, nam pa je, ko govorimo o poslednjih rečeh, še bolj važen naš odnos do našega Gospoda, edinega pravega Kralja. Dal nam je, kakor smo ugotovili zadnjič, vse potrebno, da bi iskali tisto, kar je dobro, lepo, da bi bili delavni, vztrajni in tudi podjetni, seveda v pravem in dobrem smislu besede. Seveda je potreben trud in garanje, vztrajnost, tudi trpljenje in kaj lahko smo deležni zasmehovanja in preganjanja, vendar pa je nagrada nadvse sladka in ta sladkost je trajna. Ker pa je lažje in nezahtevno, gremo raje po poti muhe in hlepimo po vsej umazaniji sveta, ki pa nam je predstavljena kot nekaj najlepšega in najboljšega. Smrad nam diši. Kot rečeno, nihče ne zanika, da lahko iz še tako smrdečega gnoja nekega zraste izredno lepo dišeča cvetlica, ampak le pod pogojem, da ostane se odvečno količino odstrani, saj mora velika večina vseeno biti dobre zemlje. Ne gre pa brez moči in pomoči našega Kralja, ki daje tej cvetlici rast, da bi, pravilno oprašena po Sv. Duhu z Božjo milostjo, ob koncu našega življenja dala ustrezen sad.

Objavljeno v tedniku Novi glas