Zamajane gotovosti

Misel na 33. nedeljo med letom

Ob premišljevanju tega, kako se bodo zamajali čisto fizični temelji sveta, smo povabljeni k premišljevanju tega, na čem gradimo mi svoje življenje. Sodobni človek se v svojem napuhu in ponosu čuti izredno gotovega in prepričanega vase in v svoje sposobnosti – tako telesne, kot tudi miselne. Tako se nam zdi oz. smo prepričani v to, da je resničnost našega življenja pravzaprav blagostanje, kjer spet mislimo, da gre še najbolj za materialno in fizično blagostanje. 

Tako mislimo, da imamo dovolj trdne temelje, kadar imamo dovolj na računu, imamo ob sebi neko ljubljeno osebo, otroke, službo, avto… V Svetem pismu je že nekdo, ki mu je šlo zelo dobro v tem oziru, in sicer Job, vendar pa je v trenutku vse to izgubil. Današnji človek nima v mislih pepelničnega opozorila: »Pomni človek, da si prah, in da se v prah povrneš!«. Človek je »meso«, kar označuje njegovo krhkost, ranljivost in minljivost. Vse, karkoli dobrega je in ima, karkoli dobrega je sposoben, ni njegovo delo, ampak je Božji dar. To nam lepo pove tudi sv. Benedikt v svojem pravilu, ko našteva v številnih točkah, kako moremo vršiti dobra dela. Po domače povedano, nam eden glavnih utemeljiteljev naše civilizacije pravi, da karkoli je dobrega, ni zraslo na našem zeljniku, ampak je Božji dar. Sv. Pavel nam to pravi v 5. poglavju pisma Galačanom, kjer nam pove, da je človek sam po sebi sposoben le »del mesa«, torej le grešnih dejanj. Karkoli dobrega namreč mi mislimo, govorimo in delamo, je, kar potem poudari tudi sv. Tomaž Akvinski, dar Božje milosti. 

Osnovno pravilo duhovnega življenja je primat milosti nad naravo. Človeška narava je namreč res v osnovi dobra, vendar pa je tudi padla, zato pa človek sam po sebi ni več sposoben dobrega. Torej še enkrat – Božja milost daje karkoli dobrega naredi katerikoli človek. Evangelij nas zato opozarja na našo odvisnost od Boga in na to, kako smo trdni samo v Bogu, ne pa sami po sebi. Karkoli je človeškega, je v resnici zelo krhko. 

Ko v novembru tako premišljujemo poslednje reči, smo postavljeni na realna tla, da si ne bi v svojem napuhu in ponosu preveč domišljali, kako trdno stojimo. Sv. Pavel opozarja, da kdor misli, da trdno stoji, naj pazi, da ne pade.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Naša dva novčiča

Osrednja oseba današnje Božje besede, zlasti prvega berila in evangelija, omenjena pa je tudi v psalmu, je vdova. To je figura, ki je bila v judovski družbi na samem robu, saj je smrt njenega moža pomenila tudi njeno družbeno smrt. Izgubila je namreč svojo pravno gotovost, pa tudi finančno podlago in se je pogosto zgodilo, da je morala za svoje preživetje in preživetje družine beračiti. Za družbo je taka ženska postala nihče, neki nebodigatreba, družbena smet. Na vdovo seveda iz vseh teh razlogov nihče ni bil pozoren, nihče je ni videl, opazil, od vseh je postala zavržena. Obsojena je bila na propad, na nič. Zlasti, če je prišla v deželo lakota. 

Danes je tudi med nami veliko takšnih "vdov", kamor spadajo vsi tisti ljudje, ki so na robu družbe in nima nihče oči zanje. To ne nujno pomeni, da jih ne vidimo fizično, da jih ne opazimo, kolikor bolj to, da nas ne zanimata njihova stiska in usoda. Na to je sicer tu treba opozoriti, saj se je v naši družbi ta socialni čut skoraj povsem izgubil. Izgubil se je, ker ni več skupnosti. Skupnosti ni več, ker se je izgubil čut za občestvo svetih, ki je izredno pomemben del Cerkve same. Zato pozabljamo tudi na tiste »vdove«, ki so duše v vicah in čakajo na našo pomoč. 

Vdovi iz Božje besede sta izpostavljeni zaradi svoje drže, ker bi kaj lahko ravnali tudi drugače, izpostavljeni pa sta zaradi svojega zaupanja v Boga in njegovo previdnost. Prva vdova bi lahko ne naredila jedače najprej za Božjega moža Elíja, ampak bi ga kaj lahko napodila iz hiše in mu rekla, naj se pobere tja, od koder je prišel, pa tega ni naredila. Prav tako bi druga vdovalahko pogledala na levo in na desno, da bi videla, če je slučajno kdo ne opazuje, potem pa v zakladnico vrgla en sam bakreni novec, namesto obeh, ker se pač nikoli ne ve... 

Tako se pač ljudje obnašamo, ko se ne zaupljivo prepustimo Božji previdnosti. Bolj gre seveda za življenjsko držo, ki pa se še kako izraža v molitvi in pa v našem obisku zakramentov, kjer mislimo na spoved in sveto mašo. Krvavo se oklepamo sebe in svojih sposobnosti, pa čeprav smo majhni in krhki, vedno pa so zadeve v življenju, ki jih more rešiti edinole Bog. Četudi pa bi mogli tudi sami rešiti kaj, pa je z Božjo pomočjo narejeno precej bolje in bolj celostno narejeno. Živimo in molimo precej bolj zaupljivo ter vdano v Božjo voljo. 

Vstopnica za nebesa

Misel na žegnanjsko nedeljo

Pomislimo, kako smo lani ob tem času bili zaprti in nam ni bilo dovoljeno obhajati sveto mašo z verniki, potem pa je bilo število močno omejeno, pa je bilo tako, kot da bi potrebovali za sveto mašo vstopnice. V resnici pa imamo, če pogledamo evangelij, dve vstopnici, ki sta nam potrebni za zveličanje, zato, da pridemo v nebesa – to sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Seveda nista samo tisti, ki nam bi nekaj zagotavljali le ob koncu našega zemeljskega življenja, temveč nam celovitost življenja zagotavljata že sedaj, tu na zemlji. 

Za ponazoritev naših dveh vstopnic, kakor smo ju označili, lahko vzamemo razlago cerkvenih očetov, ki so jo podali ob priliki o usmiljenem Samarijanu, ki jo sicer najdemo pri evangelistu Luku. Tam ta tujec namreč gostilničarju da dva denarija za ubogega potolčenega oropanega, ta dva denarija pa po svetih očetih označujeta ravno ti dve zapovedi ljubezni, do Boga in do bližnjega. 

Kakor Judje v Jezusovem času niso bili enotni glede tega, katera zapoved je največja, tako zagotovo velja tudi danes. Takrat so se prepirali o pomembnosti med 613 zapovedmi, kjer je bilo 248 zapovedi in 365 (za vsak dan ena) prepovedi, kjer je nekdo rekel, da je večja tista o soboti, spet drugi katera druga... Podobno potekajo razprave danes o tem, kar je najpomembneje. Manjka zavedanje o tem, da ima zdravje dve plati, ki se dopolnjujeta, a je vseeno najprej zdravje duše, ki se potem odslikava na zdravje telesa. Ta in ona avtoriteta bi naj imela prav glede tega, kar je za ljudi najpomembneje, ali naj bi bilo. Vseeno pa je Božja avtoriteta tista, ki je nad vsemi drugimi in je tudi edina, ki ob izbiranju ene zapovedi postavi, seveda ne po enakosti, ampak po podobnosti, na prvo mesto dve zapovedi. Tista o bližnjem je namreč tisti o Bogu podobna, ne pa enaka. Kot je dejal stari rek, se pogosto prevajalec izkaže kot izdajalec. 

Vračamo se na pojem »podobe« s prejšnje nedelje. Človek je Božja podoba, zato je potrebna ljubezen do njega, vendar zaradi Boga. Če hočemo pravo ljubezen do bližnjega, le-ta ni mogoča brez najprej ljubezni do Boga, podobno pa lahko izhajamo iz tega, kakor recimo dela apostol Janez, da se razodeva naša ljubezen do Boga iz ljubezni do bližnjega. Mera ljubiti Boga je ljubiti ga brez mere, potrebno pa je nato ta odnos prenašati v naš odnos, v našo ljubezen do bližnjega. Potem pa sicer velja, da je bližnji vsak človek, prijatelj ali sovražnik, vendarle pa velja, lepo pa je to kodificiral sv. Tomaž Akvinski, hierarhija ljubezni. Gremo od najožjega kroga navzven. Tako se izkaže, da mora biti nekaj narobe v obeh odnosih tistega človeka, ki bi bil lahko sicer zelo družbeno aktiven, a zanemarja svoj odnos z domačimi, še posebej z zakoncem in otroki. Kot je jasno, lahko podobno rečemo, da smo zelo aktivni v družbi, recimo v kaki karitativni organizaciji, pa zelo slabo živimo svoje molitveno in/ali zakramentalno življenje, skratka svoj odnos z Bogom. 

Ko se tako izbira pomembnost, je vselej neka hierarhija, saj je sicer anarhija, je pa res, kot smo dejali, da sta obe zapovedi dve plati enega kovanca in gresta z roko v roki. Če smo pa postavljeni pred izbiro med Bogom in bližnjimi, damo prednost slavi in časti Bogu, a le-to mu dajemo skupaj s svojimi bližnjimi.

Luč odrešenja

Misel na misijonsko nedeljo (30. med letom)

Premišljujemo dogodek ozdravitve slepega Bartimaja v Jerihi. Zelo jasno je odlomek povezna z našim duhovnim življenjem in spreobrnjenjem, ki je vsem nam potrebno. 

Najprej Jeriha, ki je najnižje mesto na svetu kot jasen znak, kako se je treba ponižati skupaj s Kristusom. Treba je, kakor pravi v pismu Galačanom (5,24) sv. Pavel, križati »svoje meso, s strastmi in poželenji vred«. Odpovedati se je torej treba svojemu mesenemu mišljenju, svoji le človeški logiki, da bi sprejeli Kristusovo, ki je učlovečeni Logos – vrhovni, Božji um. Konec koncev je krst prav to, da smo pokopani s Kristusom, da bi potem z njim tudi vstali. Ni namreč dovolj, da z njim samo umremo, temveč moramo z njim biti tudi pokopani. Človeško se mora, v duhovnem smislu, razkrojiti, da bi potem iz očitno mrtvega in razpadlega Božja milost naredila svoje, to je novega človeka. To seveda ne pomeni, da naše narave ni več kot osnove, ta seveda ostane, pomeni pa, da se res v polnosti ta narava da na razpolago svojemu Odrešeniku, da naredi tisto delo, za katero je prišel. 

Lepo to ponazarja, kakor so dejali sveti očetje, odvreči plašč s strani Bartimaja. Tisto, kar si mi domišljamo, da nam bo pomagalo, pa je samo naš človeški produkt, nam ne bo pomagalo. Mi se ogromno zanašamo na svoje sposobnosti in domislice, a nam to ne bo prineslo tega, da bi resnično spregledali v duhovnem smislu. To nam uma ne razsvetljuje, ampak ga zatemnjuje, to nam ne daje moči, ampak jo jemlje, to nam ne daje zares videti, ampak nas slepi oz. zaslepljuje. V vsem, kar smo in kar imamo, se moramo izročiti Kristusu, potem pa iti z njim vso pot, kakor lepo v svojem evangeliju poudarja sv. Marko, do najnižje točke. To je potem zagotovilo vstajenja in tega, da zares spregledamo. Da moremo ljudi in stvari gledati in videti v drugačni luči, v luči odrešenja.  

Objavljeno v tedniku Novi glas

Služba ali služenje?

Misel na 29. nedeljo med letom

Če pozorno beremo današnji evangeljski odlomek, potem slednji opisuje naše življenje in razmišljanje. Opisuje, kaj nam je v resnici pomembno v življenju in kako poslušamo in slišimo tistega, ki nam govori stvari, ki so drugačne od našega mišljenja. Kakor učencem, je tudi nam zelo važno, kaj lahko dosežemo v življenju, do kakšnega položaja lahko pridemo, kako lahko služimo, ampak to zadnje se sprašujemo raje, kaj in koliko lahko služimo ali zaslužimo, po možnosti na lahek način. 

V resnici bi tudi nam bilo zelo koristno imeti kakšnega vplivnega prijatelja, ki bi nam »zrihtal« pravo službo, ne delo, temveč službo. Želeli bi prijatelja, ki bi nam lahko zagotovil položaj in vidnost v družbi… Vsi bi seveda, poleg tega, radi bili vselej srečni in veseli, nikdar ne bi radi čutili bolečine, potrtosti, ne bi radi imeli kakšne bolezni, vedno bi nam moralo iti kot po maslu. Skratka, kot normalno stanje praktično vsi pojmujemo ugodje, kar pa ni resničnost, temveč fantazije. Žal krščanska vera, če je prava, ne prinaša ne nikakršnega ugodja niti nobene ugodnosti. Gospod Jezus prav tako nikomur ne zagotavlja materialnih pridobitev, če stopi v prijateljstvo z njim. Nasprotno, bolj ko bomo odmislili te razne posvetne in materialne težnje in si bomo želeli duhovnih darov, bolj bomo slednje tudi zares prejemali, ker bo v nas prostor zanje. Seveda ne bo šlo brez napora in trdega dela, ker duhovno življenje pač ni »službica«, ko lepo človek cel dan sedi na stolčku, ki mu ga je nekdo »zrihtal«, pa mu ni treba nič pametnega delati, temveč je treba trdo garati. 

Treba je gojiti zakramentalno in molitveno življenje, treba si je prizadevati tudi za to, da sledimo krščanskim naukom, kakor je potrebnega tudi veliko intelektualnega napora, ker smo, resnici na ljubo, v naši veri precej slabo podkovani, zato bi se morali veliko izobraževati in se vanjo tudi po tej plati poglabljati. Pa še nekaj je treba vzeti v zakup – življenje na zemlji je trpljenje. Temu se ne da izogniti, če pa je nekdo pravi kristjan, bomo spoznali prav iz tega, kako sprejema trpljenje in preizkušnje. 

Objavljeno v tedniku Novi glas