Koliko mladi zanimajo Cerkev?

Težaven odnos mladih do Cerkve (4) 

Preden sledimo tej nekoliko 'zlobni' hipotezi, je treba pregledati vse dobro, kar je bilo za mlade strojeno v zadnjem času (v zadnjih petindvajsetih letih), sicer lahko hitro zapademo površnosti. Zagotovo je treba omeniti tako velike dogodke kot so svetovni dnevi mladih (SDM), ki jih je leta 1986 začel bl. Janez Pavel II. (že l. 1984 je mladim izročil križ, ki od jeseni roma tudi pri nas, da bi romal po svetu). Televizije vsega sveta so posredovale svetu slike veselih mladih kristjanov, kakor je bilo slišati mnoge intervjuje polne upanja. Več tisoč mladih ljudi se vsako leto zbere na festivalu v Stični (letos bo že trideseti). Tudi tu je veliko dobrega in mediji po Sloveniji o tem poročajo, pa četudi manj kot bi lahko. Pa tudi je treba reči, da ni raziskave o svetu mladih, kjer bi ne bilo jasno, da mlade sveto zanima, mnogi pa tudi nimajo nič proti katoliški veri. Vsega tega na tem mestu nočemo in ne moremo zanikati, kakor tudi ne moremo zanikati vsega drugega dela in truda, ki ga v mlade vložijo razna gibanja, društva in vsi drugi. Teh iniciativ je res veliko. 

Pa se vseeno sprašujemo, če je vse to dovolj, da bi se nam ne postavljalo tisto zgoraj navedeno 'zlobno' vprašanje? Ali ne vendarle drži, da v Cerkvi vendarle vlada določeno nezanimanje do sveta mladih oz. da 'skupnost verujočih' vprašanje sveta mladih potiska vsaj nekoliko na stranski tir?

Če ostajamo pri osnovnem gledišču, ki smo si ga že zadnjič izbrali, župniji, moramo žal v večini primerov na vprašanje odgovoriti pritrdilno. Velika množica mladih dijakov študentov, zaposlenih in drugih žal nima nekih 'rednih' ali normalnih priložnosti za to, da bi 'pri sosednjih vratih', to je v župniji, dobili tisto gostoljubnost, tisto 'družbo' evangelija, ki bi jo tako potrebovali, da bi svojo podedovano 'nevernost' lahko postavili pod vprašaj. 

V vsakdanji rutini žal še vedno prevladuje peščica 'starejših občanov' (cerkveni skupnosti se je v antiki tudi reklo 'občina'), ki se nikakor ne misli odpovedati ustaljeni 'verski praksi', kjer je vse določeno – od urnikov maš, pa do malih 'verskih tradicij', devetdnevnic, 'roženkrancov'. Kjer sta nedeljska Slava in Vera zrecitirana 'alla Schumacher' (poklon velikemu nemškemu dirkaču). Ta skupina je tudi tista, ki 'dušnemu pastirju' zagotavljajo darove za drage starše, ki so umrli pred sto leti, za pokojnega moža/ženo ali za pobožno teto Pepco, ki v nebesih moli za vse – tudi za mlade, da ne bo pomote! 'Tako je bilo in tako bo!' govorijo. 

Poleg tega pa se cerkve bolj kot ne zdijo neka 'otroška dežela', medtem ko za mlade ni prostora in priložnosti, za neko 'versko lepljivost', tisto torej, kar bi nekoga privabilo, da bi se odločil za hojo za Kristusom. Kar govorim je seveda nekaj 'politično nekorektnega', pa vendar ostaja občutek, da Cerkev še vedno ni resno navdušena za to, da bi evangelij prinesla novim generacijam. 

Na takšnem terenu potem raste tista 'prenovitvena mrzlica'. Tovrstna nepremičnost, statičnost v vsakdanjem življenju župnij je, če tako rečemo, pripomogla in skoraj upravičila razno razne načine krščanskega življenja, ki bi jih lahko v nekaterih primerih označili najmanj za čudne. Najbrž ni kraja na svetu, kjer se ne bi rodilo kako 'posebno' gibanje, ki bi prinašalo zadnji nezmotljiv recept, kako 'rešiti' Cerkev pred praznjenjem župnij, predvsem pa, kako pripeljati nazaj tiste izgubljene mlade ovce, 'da ne poginejo od uboštva in lakote.' 

V resnici lahko vsak pozorni opazovalec vidi, da je to le udejanjene neke zmedene strategije, ki bi naj prinesla spremembe, v resnici pa to deluje le kratkoročno, odpove pa na dolgi rok. Ali ne bi morda bil čas, da menjamo strategijo? Kje dobiti pogum za tak korak, če ne v povečanem zanimanju za svet mladih, kakršen danes dejansko je, ne kakršen naj bi bil. Treba je začeti pri tem, kako se ta 'svet mladih' navezuje na 'svet vere', kako je v njem vse bolj razširjeno nezanimanje za molitev in Božjo besedo. Če torej v Cerkvi govorimo o mladih, o katerih mladih sploh govorimo? O tem bomo spregovorili prihodnjič. 

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas).

Temelj naše zgradbe

Danes se gremo v Božji besedi malo arkitekture, če vzamemo nekako rdečo nit treh odlomkov. Gre za hišo Cerkve, katere temelj je Kristus, 'živi kamen'. Tudi apostol Pavel je govoril o tej zgradbi, kjer je 'kot moder gradbenik položil temelj, drug pa zida naprej. Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus' (1 Kor 3,10-11). Na takšnem temelju se potem dvigajo zidovi Cerkve, ki so prav tako zgrajeni iz mnogih 'živih kamnov' - kristjanov širom sveta, ki s svojim življenjem gradijo stavko, ki je mogočnejša in dragocenejša od katere koli druge, še tako bogate in mogočne zidane cerkve.

Znotraj te zgradbe se odvijajo daritve, vendar ne z darovanimi živalmi, temveč so to 'duhovne daritve', ki so jih napovedovali že preroki, isto pa pravi apostol Pavel tudi v pismu Rimljanom: 'darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje' (Rim 12,1). Vidimo, kako osrednjega pomena je človekovo telo, saj se v njem odvija vsakdanje življenje in po njem se gradijo medčloveški odnosi. Vidimo, kako po nepotrebnem je bilo človekovo telo dolgo časa zapostavljeno, pa čeprav se prav prek njega dviga k Bogu tudi 'duhovna' daritev.

Niso torej oz. vsaj ne bi smeli biti osrednjega pomena v cerkveni skupnosti tisti zidani zidovi, temveč bi moral osrednje mesto vedno in povsod zasedati človek. Cerkev ni neka brezoblična gmota, ampak je vedno skupnost posameznikov, ki je vsak poklican po imenu in vsak ima svoje pomembno in edinstveno mesto,  svojo življenjsko nalogo - vsaj tako naj bi bilo. Pa to ne velja samo v Cerkvi, ampak tudi v tisti osnovni človeški skupnosti, ki je družina, nenazadnje je vsaka župnijska družina sestavljena iz več posameznih krščanskih družin.

Da pa vse te velike besede, ki smo jih o naši zgradbi iz 'živih kamnov' izrekli ne veljajo se vedno zgodi, kadar pozabimo na tisto, kar smo dejali v začetku - kdo je vedno in povsod temelj naše zgradbe. Če ta temelj ni Kristus, ampak mi sami, potem je jasno, da naša zgradba ne more imeti trdnih temeljev, ampak je zidana na trhlih, peščenih temeljih. Človek je, če vzamemo Pascalove besede, misleči trs. Je sicer nekaj zelo plemenitega, ampak tudi nekaj izredno krhkega. 'Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji' (127,1). Brez njega nobena naša zgradba, noben naš odnos ni trden in obstojen, če pa gradimo našo zgradbo na živem in zaupljivem odnosu z Jezusom Kristusom, potem lahko 'previharimo viharje' (Matej Bor). Zaupajmo mu, pa bo za nas veljalo, kar je dejal Simon Gregorčič v pesmi 'Na bregu': 'a stena skalna ostane stalna, in jaz se na robu ne ganem, viharju kljubujem, ostanem!'

 

Biti duhovnik ni lahko 17

Je bilo v semenišču prepovedano zastavljati (si) vprašanja? »Tisti, ki niso nič spraševali, so bili najbolj sivi ali pa morda najbolj premeteni. Moja slabost, ki je za hierarhijo ne le predrzna, temveč nedopustna, je v tem, da si zastavljam vprašanja, zlasti, kadar nisem prepričan v tradicionalne odgovore in obrazložitve.« Urednik tednika videmske nadškofije pre Toniju ni želel objaviti članka o izvirnem grehu, kjer je le-ta odkrito priznal, da ne prav dobro razume, za kaj pri zadevi gre in si je nekako skušal stvar razložiti (niti ni bilo tako strašno narobe, saj je govoril o nagnjenosti k zlu, o 'grešljivosti', s katero se vsakdo rodi in živi, proti kateri pa se je treba boriti v življenju, sploh pa o tovrstnih zadevah potrebujemo kakovostnih in enostavnih obrazložitev, op. prev.). Ko mu urednik ni želel objaviti članka, je dejal: »Zdaj smo res na konju! Če si bodo še duhovniki začeli zastavljali vprašanja, potem je konec!« 

Pre Toni takole nadaljuje z razmišljanjem: »Zakaj si mi duhovniki, kakor tudi funkcionarji ali drugi člani strank, ne bi smeli zastavljati vprašanj, temveč samo dajati odgovore? Na dan, ko začne funkcionar kake stranke, zlasti katere od absolutističnih in totalitarnih, postavljati vprašanja, je konec – bodisi zanj bodisi za stranko. Bil bi že čas, da si začne Cerkev zastavljati osnovna vprašanja, ne da samo sprašuje in odgovarja drugim. Oscar Wilde je zapisal: 'Lepota življenja ni v dajanju odgovorov, temveč v postavljanju pametnih vprašanj.' Zato bi morala Cerkev, namesto ponavljanja ene in iste lajne na pasiven in otročji način, imeti modrost in ponižnost, da bi se naučila zastavljati si vélika vprašanja. V nasprotnem primeru bo ustvarjala samo papagaje, medtem ko je nasprotno naša naloga ravno v tem, da napravimo samostojne, odrasle, zrele in odgovorne ljudi. To pa je mogoče le tako, da ljudi naučimo tega, da si bodo zastavljali vprašanja.

Vprašanje na vprašanje pa počasi in v ponižnosti lahko hodimo proti resnici, ki je 'transcendentna' (nadnaravna, presegajoča, op. prev.) in nas vedno presega. Vedno gre preko obzorja naših glav. Če sam iščem sonce, se podam proti vzhodu. Tako je z resnico. Jo grem iskat v Vatikan? Treba je iti še naprej. Grem v Meko? Treba je iti bolj naprej od vsega zavedajoč se, da v tem življenju dospem le do delnih resnic. Če je resnica Bog in Bog je resnica, jo bom v celoti našel le v onostranstvu. Kdor zatrjuje, da tukaj in sedaj 'ima' resnico, je lažnivec in napuhnjenec.«

Če se še nekoliko vrnemo k neuspelemu razmisleku o semenišču. Marsikateri od duhovnikov je vplival, da so knjigo o semenišču odstranili iz knjigarn. Zakaj niso želeli odpreti oči in pogledati resnici v obraz? »Vračam se k zgledu komunizma. Koliko je bilo v komunizmu takih, ki bi si zastavljali vprašanja? Kdo se je vprašal: 'Je mogoče, da je vse res?' Žeto, da so si zastavljali vprašanja je znak, da niso bili gotovi. Če pa niso bili gotovi, niso mogli nanje računati in je bilo bolje, da so se jih znebili. Za kariero je treba izbrati nekoga, ki nikoli ne bo dejal: 'Je res? Ni res?' Že dejstvo, da si zastavlja vprašanja glede verodostojnosti, naredi nekoga za nezanesljivega, ker je negotov. Biti mora nekdo, ki ponavlja vse, karkoli mu rečeš, ne da bi se spraševal, če je prav ali ne. Zato moram dobiti povprečnega človeka, ki sicer zna še kar dobro govoriti, ki pa zvesto in nekritično ponavlja, kar mu reče nadrejeni. Tako nastane vse do zadnjega člena uspešna veriga prenosa sporočila, ki je vedno isto in prav tisto. V takšnih sistemih potrebujejo neke vrste papagajev, ki ponavljajo tisto, kar je pač treba ponavljati.

Nekega dne sem dejal škofu: 'Gospod škof, prišli smo do take točke okoljskega uničenja, da mnogim živalim grozi izumrtje. Težko živijo, ker smo ljudje pokvarjeni in povzročamo samo škodo. Z vsem spoštovanjem in z dolžnim ter možnim razlikovanjem pa se mi zdi, da so edine živali, ki v Cerkvi uspevajo papagaji in opice.' 

V Cerkvi je vojska opic in papagajev, ki stalno ponavlja: 'Kakor je rekel Sveti oče' … 'Kakor je pravilno dejal Janez Pavel II.' V Karniji sem poznal nekoga, ki je znal reči samo: 'Tako je rekla mama; tako je rekla babica….' To je bil vaški norček, vaški ubožec. Če odrasel človek ponavlja, kar reče mama, je neumen. Povedati mora, kar sam misli. Otroci so tisti, ki ponavljajo: 'Babica mi je rekla, naj ti povem…' Mnogi šestdeset ali sedemdesetletni duhovniki pogosto ponavljajo: 'Kakor je rekel Sveti oče,' ker ne vejo, kaj bi sami povedali! So papagaji! Papagaji niso ravno simboli svobode in vse, dokler bomo ponavljali, dokler si ne bomo postavljali vprašanj, bomo ali najbolj neumni ali najbolj revni. Nekaj, za kar mi je v Cerkvi žal je to, da tja gredo samo takšni in drugačni reveži, ker ne vejo, kam iti, medtem ko so jo najbolj inteligentni zapustili.«    

Do Emavsa in nazaj

Znamenita emavška zgodba, ki je nudila navdih tolikim likovnim in literarnim umetnikom, nagovarja tudi nas kristjane, ker se nam v življenju pripeti - enim večkrat, drugim manjkrat, doleti pa vsakogar (izjeme potrjujejo pravilo). 

Za Jude Jeruzalem, od katerega sta bežala učenca ni samo neko mesto, ampak je samo središče družbenega in verskega življenja. Če bi v tistem času komu v Palestini rekli: 'Jeruzalem,' bi vam najbrž brž odgovoril: 'Tempelj.' Svetišče torej, kot tisto središče vernega Izraelca, enako pa velja tudi danes za vsakega vernega kristjana. In ker sta bila učenca razočarana, saj njuna pričakovanja v zvezi z Bogom, zlasti pa s tistim, ki bi naj bil sam njegov sin, niso bila izpolnjena, ker iz boga-avtomata za pol evra nista dobila tako željene kave, sta se oddaljila od tistih zidov, ki Boga predstavljajo. Boga sta tudi sama razglasila za mrtvega, kakor sta pojasnila tudi v svojih besedah, ko sta dejala, da je bil Jezus 'prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom.' Skupaj z njegovo besedo in dejanjem je na križu umrla tudi njuna vera... Ali, če sem bolj natančen, umrla je njuna religija, njuno omejeno, samo človeško obravnavanje Boga. 

Bila sta podobna tistim, ki so želeli Boga doseči s takšnimi in drugačnimi 'babilonskimi stolpi', ki pa so se končno podrli kot hiše iz kart. 'In podrtija te hiše je bila velika' (Lk 6,49). In prav je tako. 'Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel?' (Lk 24,26). Mar ni bilo potrebno, da so se zrušili vsi ti zidovi, vsi ti človeški upi in pričakovanja, ki nas tako omejujejo v vseh naših odnosih in ki pravzaprav tako uničujejo te odnose, ker jih tlačijo v naše kalupe? 

Potrebno je, še več kot to - nujno je. Samo na tak način se lahko osvobodimo, samo na tak način lahko preusmerimo svoj pogled iz sebe. Morajo se podreti vsi tisti zidovi, ki vklepajo našega duha in ki vklepajo našega Boga. Pa niso najhujši tisti kamniti zidovi, če vemo, da je Vstali prišel iz skalnega groba in pri zaprtih vratih, najhujši je skalni oklep okrog našega srca.

Pa pojdimo naprej proti Emavsu, da se ne preveč zakvačkamo (malo smo se že). Z učencema smo na poti in iščemo svoj cilj in smisel. Čeprav si tudi mi, podobno kot onadva za cilj postavljamo nek natančno določen kraj, če samo želimo, kot radi rečemo, 'spremeniti okolje', pa iščemo v resnici globlje in tisti naš Emavs ni samo neka točka na zemljevidu, ampak tista tako željena izpolnitev, notranji mir, red v življenju. Kakor učenca, imamo tudi mi prazne pogovore, kadar so naši odnosi (tudi vera je odnos), na 'nizki točki.' Govorimo, ker je nekaj pač treba govoriti, da prekinemo tisto mučno tišino.

Vsakdo, ki se takrat, v naši krizi (ki ni nič slabega, ker pomeni neko izbiro, odločitev v svetopisemskem pomenu) zanima za naše težave je dobrodošel kot voda za zemljo v sušnem obdobju. Že to je nekaj, vendar ne dovolj. Človek nam lahko kot človek le delno pomaga, mi pa potrebujemo Ljubezen - tistega, ki je to po definiciji. Potrebujemo ne samo tistega, ki je z nami sočuten, ampak potrebujemo tistega, ki ga bolečina in smrt ne moreta uničiti, ampak ravno obratno. Potrebujemo vstalega Kristusa.

Njegove neskončne ljubezni in usmiljenja ne morejo zadržati ne zidovi iz kamna, ne tisti, ki so zrasli okrog našega srca. In ni ga treba iskati tam, kjer ga ni, ker on nas sam poišče tam, kjer smo, ne glede na to, kje smo. Njegova beseda je nežna, hkrati pa v sebi nosi nekaj eksplozivnega. Jezus s svojimi besedami počasi zvrta luknjo v tisti skalni oklep okrog srca. Vendar pa se moramo še mi malo potruditi, tudi mi moramo prositi Gospoda, naj ostane z nami, da ne spet zaidemo v temo noči - prositi ga moramo, naj v tisto zvrtano luknjo položi eksploziv svoje ljubezni. To je tista, ki se daje, ki se razmlamlja in deli, s tem pa je je vedno več, to je tista, ki nikoli ne mine. Ko pa enkrat pride do eksplozije, se vse spremeni. Noč postane dan, ki nikoli ne mine Tudi nam goriva, življenjskega soka več ne zmanjka in naša srca žarijo. 

Nimamo več kaj tavati naokrog sklonjenih glav v temi, ker svetimo, Jezus nam je dal svojega in Očetovega Duha. To luč potrebujejo tudi drugi, zlasti tisti mračni zidovi, ki smo jih žalostni in razočarani nekoč zapustili. Pojdimo tja, kamor nas je Bog postavil, pojdimo v naš Jeruzalem, v središče našega življenja in povejmo, da Bog ni mrtev, ampak živi - mi smo ga vendar srečali (Frossarrd).  

O svetnikih

Zakaj Cerkev nekatere ljudi proglasi za svetnike? Nam lahko na kratek način razložite, kaj vse je potrebno, da nekdo postane svetnik?

Cerkev nekatere - to je majhen del vseh svetnikov - razglasi za svetnike nekako iz dveh razlogov: da bi se jim ljudje priporočali v molitev in da bi ljudem služili kot zgled ali spodbuda, da bi tudi sami postali sveti. Svetniki so vsi tisti, ki jim je uspelo priti med 'prebivalce' nebes. Čeprav sveti nismo po smrti, ampak se svetost začne že tukaj in zdaj. To nam jasno sporoča apostol Janez v svojem prvem pismu, ko pravi: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo … Ljubi, ZDAJ smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo« (1 Jn 3,1-2). Svetost mora postati življenjska odločitev vsakega vernika. Naše misli, dejanja, izbire in načrti morajo biti prežeti z obzorjem večnosti, kamor se steka naše sedanje življenje.

Če hočemo biti sveti, moramo biti drugačni, živeti drugače. Treba je imeti rad človeštvo, istočasno pa biti tudi božji prijatelji, tisti, ki jih je prevzelo hrepenenje po nebesih, hkrati pa varujejo življenje na zemlji. Gre za ljudi, ki jih vse prežema Bog, pa vseeno ljubijo ta težak in zmeden čas. Zgodovina se poslužuje svetnikov, da se ne bi več ponavljala, svet potrebuje blaženosti. Pomeni, da svetnik ni nekdo, ki bi bežal od sveta in življenja, ampak tisti, ki svet še bolj ljubi in živi še bolj polno. Lahko si nekoliko pomagamo z lastnostmi iz Jezusovih 'blagrov' (Mt 5,3-12): kdor je ponižen, ima v srcu mir in ga prinaša svetu. Kdor je v življenju veliko trpel, vleče ostale naprej in navzgor, v življenje. Kdor je veliko jokal, vidi dlje od ostalih.

Svetniki so eden izmed dokazov božje lepote, delovanja Boga v človeški zgodovini. Bog namreč deluje preko svojih prijateljev, svojih zaupnikov. Pravzaprav ne delajo nič posebnega v očeh tega sveta - svetost je v prenašanju in premagovanju težav, naporov, v solzah. To je pravzaprav naš vsakdanji kruh, ki je marsikdaj še kako grenak, pa vendar prinaša s seboj blaženost.

Vsak od nas je poklican, da naredi svojo pot svetosti. Začeti moramo pri sebi, a ne zase, temveč za svet, ki potrebuje pravih zgledov, zgodb o dobrem, ki naj se postavijo po robu vsem zgodbam o slabem. Svet potrebuje čistih in svobodnih src, ki želijo delati za dobro drugih.

Cerkev je torej iz teh Božjih in človeških prijateljev izbrala določeno število tistih, ki lahko človeštvu služijo za zgled in so posebni naslovniki za naše molitve.

Da pa so uvrščeni na cerkveni seznam, je kar dolga pot, razen pri določenih kristjanih, kjer je njihovo življenje tako očitno, da jih 'glas ljudstva' nekako potisne naprej. To se je zgodilo npr. pri Materi Tereziji, kakor tudi sedaj pri Janezu Pavlu II. Sicer pa je treba najprej začeti postopek na škofijski ravni, kjer se določi voditelja postopka in njegovega pomočnika (postulatorja in vicepostulatorja). Tadva pregledata spise določene osebe, ki je v postopku in naredita vse potrebne poizvedbe (tudi znanstvene, ko gre za potrditev čudeža). Ko je na tej ravni postopek zaključen, se ves material pošlje v Vatikan na kongregacijo za svetnike. Za to, da je nekdo razglašen za blaženega, je potreben čudež, ki se zgodi na njegovo priprošnjo - da torej Bog usliši njegovo molitev (na priprošnjo bl. Janeza Pavla II. je francoska redovnica ozdravela od parkinsonove bolezni). V primeru mučeniške smrti za Kristusa, se za razglasitev za blaženega čudeža ne zahteva. V poteku procesa kanonizacije (ki privede do razglasitve za svetega), se zvrstijo naslednji nazivi: božji služabnik, častitljivi božji služabnik, blaženi in sveti.

Objavljeno v rubriki 'Vi sprašujete, duhovnik odgovarja' v Novem glasu.