Brez križa ni vstajenja...

Tako sem dejal našim veroučencem in dodal, da je treba iti zvečer spat, da lahko zjutraj vstanemo. V zadnjih desetletjih se je vstajenje toliko poudarjalo, da se je kar malo izgubilo tisto, kar je pred njim - Jezusov krvavi pot v Getsemaniju, njegova pot od Pilata do Kalvarije, ki ji pravimo "križev pot", njegova smrt na križu in njegov potop. Z eno besedo to označimo kot "Križ". 

Slednji je postal krščanski simbol postopoma, saj je to strašno mučilno orodje prepovedal šele cesar

Konstantin Véliki, tam po letu 313, ko je krščanstvo postalo v rimskem cesarstvu svobodno. Prej je bila riba tisti simbol, ki je označeval kristjane. Danes se nam smrt na križu, ob vsej bombardiranosti z nasiljem, ne zdi nič posebnega, do takšne oblike smrti smo, tako moramo ugotoviti, ravnodušni.

Ravnodušni pa smo postali tudi do Križa. Krščanstvo samo nas sicer ne že kar moti samo po sebi, a ne želimo si celotnega paketa, marveč samo tisto, kar je "svetlo". Toda takšnemu krščanstvu nekaj manjka, in sicer nekaj bistvenega. Mibi tako radi izpovedovali vero v Kristusa, a ne povsem - malo ja in malo ne. Kristus je v redu kot modrec, a vseh njegovih naukov ni mogoče, človeško gledano, izpolniti. Kristusov nauk, ki mu z eno besedo rečemo evangelij, postane tako relativno veljaven in obvezujoč, po drugi strani pa tudi nekaj, kar velja za vsakogar drugače, saj si ga jaz razlagam po svoje, ti pa si ga razlagaš tudi po svoje, a drugače kot jaz. To je ena nevarnost. 

Druga je v prevelikem poudarjanju samo vstajenjske razsežnosti pri velikonočni skrivnosti. Tudi za slednjo velja, da moramo vzeti celoten paket, sicer zadeva izvodeni. Pridemo do tega - vem, grem v skrajnosti, a tega danes ni tako malo, kot si mislimo -, da si rečemo, kako je Bog tako dober in usmiljen, da gremo po smrti kar vsi v nebesa, četudi smo živeli tako in drugače. Pozabimo tako na pravičnost, ki je zelo pomembna, saj je prav slednja, kakor lepo pove kardinal Ravasi, pokazatelj resničnosti ljubezenskega odnosa. Tudi Bog nas ima resnično rad, če je tudi pravičen, zato za naše prestopke zahteva plačilo. 

Kakor je dejal na začetku svoje poti papež Frančišek: "Ni mogoče zares priznavati Kristusa tako, da pozabimo na Križ". Brez teologije križa krščanstva sploh ni mogoče razumeti, nima smisla. Kako razložiti brez križa, zakaj trpi pravični in živi krivični? Kako razložiti, zakaj mora trpeti neki otrok, o drugi strani pa kak zlobnež uživa? Nič več nima smisla v tej luči. Zato, če bi res radi vsaj malo globlje doumeli življenje, se moramo najprej poglobiti v Kristusov križ. Če bi radi z njim vstali, moramo z njim najprej trpeti in umreti, prav tako, kakor je treba zvečer spat, da bi lahko zjutraj vstali.

Objavljeno v zadnji številki tednika Novi glas.

Z Vstalim prek naših težav

Bl. papež Janez Pavel II. je posvetil 2. Velikonočno nedeljo Božjemu usmiljenju. Navidez bi se lahko zdelo, da to nima nikakršne zveze s klasično “Tomaževo” nedeljo, pa seveda to ne drži, saj je dovolj jasno napisano, kakšno službo Jezus poveri apostolom in njihovim naslednikom, rekoč: “Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani (Jn 20,22b-23)”. Tu je torej služba, ki jo nalaga Jezus apostolom in njihovim naslednikom – odpuščanje grehov z njegovo oblastjo. Duhovniki smo tako v službi Božjega usmiljenja, smo Jezusovo orodje, po katerem so ljudem odpuščeni grehi. Ne gre torej za tisto ločevanje na desno in levo, češ komu bomo pa sedaj odpustili, kdo si zasluži in kdo ne, ker je to tisto značilno človeško predalčkanje. Ne gre za to, ker je Božje usmiljenje neskončno večje od naših človeških mahinacij in ga Jezus lahko nakloni vsakomur, ki se skesan zateče k njemu. In sem spet uporabil tisto pogojno besedo “lahko”. Jezus namreč milostno naklanja sredstva za zveličanje, a Božji milosti je treba odgovoriti in ji odpreti vrata srca.Vsakdo tako lahko prejme Božje usmiljenje, kadar je za to pripravljen.

Jezus apostolom sporoča tisto, kar je potem njihov prvak jasno povedal judovskim poglavarjem, da razen v Jezusu Kristusu: “V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili” (Apd 4,12). Vsem ljudem je torej treba sporočiti, pri kom najdemo odrešenje in odpuščanje grehov.

Sedaj pa pridemo do tiste težave, da se nam zdi, kako tega usmiljenja ne potrebujemo. Mislimo, kako se bomo že sami prebili skozi meandre življenja, kako bomo že kako premagali tiste ovire, ki pridejo. Koliko potem to zares drži, se pokaže, kadar pride do resne življenjske krize. Težava je tudi v tem, da imajo takšno mišljenje, kako bodo sami rešili življenjske težave tudi takšni, ki sicer redno ali dokaj redno zahajajo v cerkev. Pride kriza, ki je denimo materialne narave (lahko je seveda tudi drugačna, da ne bo pomote), kar je danes zelo verjeten scenarij, pa je naša vera v Jezusa Kristusa kot odrešenika takoj na hudi preizkušnji.

Da pa ne boste mislili, da vam govorim v prazno, naj navedem primer iz sosednje Italije. 68-letna žena je prejemala po 500 evrov pokojnine, šest let mlajši mož pa je bil zaradi reform trga dela v popolni socialni negotovosti, saj je v kratkem izginila določena varovalka, ki je prej starejšim delavcem zagotavljala, da ne bodo ostali brez dela ali da bodo v primeru izgube le-tega lahko šli v predčasni pokoj. Ker nista mogla več plačevati najemnine, sta raje storila samomor. Ko je izvedel tragično novico, se je v morje vrgel še ženin brat in utonil. V pokrajini Veneto je bilo iz podobnih razlogov že več kot sto samomorov, a so prosili medije, naj o tem ne govorijo. Teh stisk je čedalje več tudi pri nas. In tu sedaj ni vprašanje, kaj delati, da do tega ne bi prišlo, ker smo premajhne ribe, da bi to lahko preprečili, ampak kaj naredimo, ko nas krizna situacija doleti. Vprašanje je, kakšno odločitev sprejmemo, če pride do tega, ker sta na koncu samo dve možnosti – odločitev za Boga ali za nič, tretje možnosti ni, kakor se izkaže v mejnih primerih. Odločitev za nič je toliko bolj verjetna, kolikor je nekdo prepuščen samemu sebi in zaprt vase, kar življenjske težave praviloma prinašajo s sabo.

Pravilo, da je skupaj lažje nositi križ, še vedno velja, ampak je težava v tem, da pri nas tega “skupaj” ni več. Nobenih skupnosti ni več, tudi naše krščanske skupnosti so pod velikim vprašajem. Učence, o katerih smo brali, je bilo neznansko strah in so bili v veliki življenjski krizi, a so vendarle bili zbrani skupaj in so delili iste težave, torej so se podpirali drug drugega. V grob njihovega strahu je stopil Jezus Kristus. Učenci so se zaprli pred svetom, ki jim vzbuja strah, a naenkrat mednje pride tisti, ki je svet premagal (Jn 16,33) in že so polni njegovega miru in veselja. Jezus jim odpre vrata njihovega srca in so sposobni iti v svet, se spopasti z vsemi težavami, ki jih prinaša, obenem pa jih Jezus spodbudi, naj tudi temu svetu prinesejo njegove darove in novico, da obstaja tisti nekdo, ki je sposoben zdrobiti tiste verige, ki v globinah pravzaprav oklepajo in dušijo vsakega človeka. Jezus Kristus, samo on je zares sposoben ozdraviti človekovo notranjost. Samo z njegovo pomočjo se lahko zares spopademo z življenjem in vsemi težavami, ki jih prinaša.

To je torej tisto, kar pomeni zavezati in razvezati. Tistega, ki razvezuje spone, je treba spoznati in vzljubiti, sicer zadeve ostanejo zavezane. Ustvarjeni namreč nismo bili zato, da bi bili srečni, ampak, kakor na vprašanje, s kakšnim ciljem nas je Bog ustvaril, katekizem sv. Pija X. Lepo odgovarja: “Bog nas je ustvaril, da bi ga spoznali, ljubili in mu služili v tem življenju in da bi ga potem uživali v drugem življenju v nebesih.” Brez vere v Boga in v posmrtno življenje, je naše življenje brez smisla in orientacije, kar se pokaže takrat, kadar se izgubijo vse naše človeške gotovosti. Seveda potrebujemo tudi medicinske in psihološke pomoči včasih, nisem neumen, da bi trdil nasprotno, ker vem iz lastnih izkušenj, da je temu tako. Trdim le, da samo po sebi to ni dovolj, ker je treba poskrbeti tudi za svoje duhovno področje. Življenjske krize kličejo ravno k temu, da poglobimo svoj odnos z Bogom, ker nekatera vprašanja lahko reši samo on.

Mogoče vas v tem oziru zanima, kako se je na prej omenjeno tragično novico odzval župan tistega kraja? Takole je dejal: “Raje sta izginila, kot da bi prosila za pomoč, kar kaže na izjemno dostojanstvo v tragični situaciji.” Lepo, odločitev za nič je danes torej postala nekaj dostojanstvenega. Brez Jezusa Kristusa, ki je strl spone greha, bolečine in smrti, ni nobenega dostojanstva, ni nobenega dostojnega življenja, ni nobene vere v prihodnost. Brez njega je eno samo življenje iz rok v usta, trepetajoč pred tistim, kar nas jutri čaka. Brez njega je življenje en sam beg iz ene omame v drugo.

Zato, bratje in sestre, zaupajmo in verujmo, da z vstalim Gospodom lahko premagamo vse težave in krize, ki jih tako pogosto prinese življenje. Mar naši očetje niso tako verovali? Prinesimo mu svoje življenje, z vsem, kar ga zaznamuje - dobro in slabo, veselje in žalost, lepo in grdo. Padimo predenj na kolena in zavzdihnimo kakor Tomaž: “Moj Gospod in moj Bog.”

V grob je treba vstopiti

v preteklih dneh smo ali pa nismo, smo bolj ali smo manj, spremljali Jezusa v zadnjih dneh njegovega zemeljskega življenja. Povabljeni smo namreč bili, da se čim bolj, kolikor je le mogoče, z vsem svojim bitjem potopimo v Kristusovo trpljenje in smrt, saj je od četrtka, pa do sobote zvečer šlo ravno za to, za trpljenje in smrt ter nazadnje za tišino groba. Povabljeni smo bili in smo še vedno, vsak trenutek svojega življenja, ne da Kristusa damo na svoj križ, ker se je to že zgodilo enkrat za vselej takrat, pred skoraj dva tisoč leti, ko si je Jezus naložil vse naše križe in trpljenje, kakor tudi vse naše grehe, na svoje rame. Ne, svoje trpljenje moramo upodobiti po Kristusovem, kakor smo tudi sicer povabljeni, da svoje življenje upodobimo po Kristusovem življenju. Kaj sedaj to pomeni za nas?

Pomeni, da moramo svoje življenje najprej sprejeti takšno, kakršno je, vključno z vsem, kar je temno in tistim, česar se v življenju sramujemo in bi se tega najraje znebili. Gotovo, veliko je te črne in temne krame, ki bi se je radi znebili, a to ne gre kar tako. Že oni dan smo dejali, da križa ne moremo kar dati z ram in ga odložiti na tla. To ne gre tako.

Najbrž ste mnogi že bili v Ogleju ali v Ravenni, kjer so čudoviti mozaiki, pred katerimi človek resnično

Mathias Grünewald - Kristusovo vstajenje

kar ostrmi. To so res vrhunske in čudovite stvaritve. Toda, poglejmo nekoliko pobliže in bomo videli, kako je treba za lep mozaik uporabiti kamenčke tako temnih kot tudi svetlih barv, drugače ne gre. Tudi človekovo življenje je tako sestavljeno in se ne moremo kar odreči temnim kamenčkom v njem, ki so podoba naših senc, naših temnih, težkih trenutkov. Če se temu želimo odreči, potem se želimo odreči delu našega življenja in torej posledično od določenih reči v življenju bežimo, se z njimi nočemo spopasti. Preveč je tega bežanja in z njim prav nič ne rešimo. Ne moremo bežati od nečesa, kar je del nas, ker je to beg od resničnosti življenja. Vse te zadeve je zato treba najprej sprejeti, vanje vstopiti, jih pojmovati kot del našega življenja. Tu je začetek prave poti. Če pogledamo na Vstalega, potem vidimo, da ima še vedno na sebi posledice tistega, kar je prestal, saj so njegove roke in noge prebodene, kakor tudi njegova stran. Tu je zgled za nas, saj je Jezus prostovoljno šel v trpljenje, prostovoljno sprejel križ in se prostovoljno dal umoriti. Kar je rečeno tudi v drugi evharistični molitvi, zlasti v izvirniku: "Ki je, potem ko se je prostovoljno izročil v trpljenje, vzel kruh..." ("Qui cum passioni voluntarie traderetur, accepit panem..."). Brez tega, da prostovoljno sprejmemo vse tisto, kar se nam je hudega in težkega zgodilo, in to vkomponiramo v mozaik našega življenja, do rešitve ne moremo priti. Tudi Jezus je videl, da je to edini način, s katerim lahko reši ljudi.

Paradoks tega, da v te naše temne zadeve, v te naše grobove pravazaprav, nočemo vstopiti pa je mišljenje in prepričanje, da naše življenje tako ali tako boljše od tega, kakršno je, pač ne more biti, pa čeprav je zadeva neznosna. S tem se sčasoma sprijaznimo in živimo to svojo prozaičnost, to sivino vsakdana lepo naprej. Hodimo naprej s težkimi nogami, se opotekamo, padamo, ne moremo več. Ne vem, kako je z vami, a meni takšne vrste sprijaznjenost ne diši kaj preveč. Pa še nekaj je, vse te svoje težave in sence iz preteklosti si mi razlagamo zelo po svoje, ker nočemo v to vstopiti in pobliže spoznati. Kako lepa podoba vsega tega je to dejanje Marije Magdalene, iz evangeljskega odlomka današnje velikonočne nedelje, ko v Kristusov grob sploh ni vstopila, ampak je tekla povedati svojo najbolj črno različico dogodkov Petru in Janezu: "Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili" (Jn 20,2). Kako tragično. Žena, ki je bila pravzaprav ena od tistih najzvestejših Jezusovih prijateljev, ki veruje le še svoji razlagi dogodkov. Kakor mi verjamemo le še črni razlagi življenja, ki je zato slabo in drugačno ne more biti, kvečjemu je zelo povprečno. 

Nasprotje tega pa je, zanimivo, Peter. Skupaj z Janezom sprva sicer verjame besedam Magdalene, in vendar vstopi v grob, kamor sicer Janez najprej ne vstopi, kjer znamenja govorijo, da so pa morda dogodki vendarle drugačni od tistega, kar so si sprva vsi predstavljali: "Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu."(Jn 20,6b-7). Povabilo tudi za nas, da vstopimo v naše grobove, v sence življenja. Morda pa bomo tudi mi opazili, da je pa kaj drugače, kakor smo si sprva predstavljali, da je pa v vsem kaosu vendarle tudi kaj pozitivnega, kaj urejenega, kakor tisti, na drugem mestu lepo spravljen prtič. To je prvi korak proti rešitvi in odrešitvi.

Potem naslednja zadeva, ki pa nikakor ni lahka, je tisti Janezov korak. To je, če na nas naobrnemo, vera v to, da pa Jezus Kristus vendarle deluje v mojem življenju, pa če si predstavljam, da je slednje še tako slabo in črno. V vsakem trenutku življenja nas Jezus odrešuje, nas vleče iz naših grobov, pošilja žarek Božje luči v naše življenje. Znamenj za to je dovolj, a jih moramo razpoznati in si reči, da držijo, da so resnična, da res kažejo na ta dejstva, o katerih sem pravkar spregovoril. To je težko, ker je v žeivljenju vedno nekaj teh odrešenjskih znamenj, veliko, zelo veliko pa je tudi protiznamenj, nasprotnih dokazov, ki nam govorijo, da temu ni tako. Vstajenjska vera je ravno v razpoznavanju teh odrešenjskih znamenj in pritrjevanju tistemu, kar ta znamenja govorijo. Resnično je to vsakdanja težka bitka, vsakdanji boj med temo in lučjo, med smrtjo in življenjem. Vendar je ta boj odrešilen. 

To je torej, če povzamemo, naša velikonočna vera: svoje trpljenje in svoje grobove upodabljamo po Jezusovem trpljenju in njegovem grobu, da potem v življenju lahko razpoznavamo znamenja za to, da je Jezus resnično vstali Gospod, ki je trpljenje in smrt premagal in tudi nas odrešuje v trpljenju, nas vleče iz grobov. Na ta način smo sposobni sestaviti končno lep mozaik našega življenja, ki je sestavljen iz temnih in svetlih kamenčkov, za obojne pa smo se Gospodu končno sposobni zahvaliti in sposobni smo tudi gledati s hvaležnostjo na svojo preteklost, kakršnakoli že je bila, saj je odrešena.

Ob Veliki noči vam tako želim, da bi vsak dan življenja imeli dovolj te velikonočne vere.   

Simonovo pravilo

Veliki petek Gospodovega trpljenja. Obredom je najbolje in najlepše slediti v tišini, zato pridiga ni predvidena in je tudi ni bilo. Sem pa v preteklih dveh dneh imel priložnost globlje in dlje premišljevati Gospodovo trpljenje, posebej se mi je nekaj odprlo pri tisti znameniti peti postaji križevega pota. K temu so pripomogli dogodki iz vsakdanjega življenja in odločitve, ki jih ljudje sprejemamo. 

Ljudska pobožnost "križev pot". Jezusova pot od rimske sodne palače v Jeruzalemu, pa do kraja, kjer je bil križan, ki se imenuje Lobanja oz. Golgota ali Kalvarija. Pravzaprav je simbolno povzeta v tej poti življenjska pot vsakega človeka - od zibelke, pa do groba. 

Za to, da je človeku naložen na rame križ, ni treba, da je kristjan. Križ je namreč naložen vsakomur. Je pa res, da dobi skozi krščansko vero križ lahko smisel. Pomeni, da dobi lahko smisel tudi vse naše trpljenje, vse slabo, kar se zgodi nam in drugim, kakor dobi lahko smisel v tej veri tudi smrt. Uporabil sem pogojno besedo "lahko", ker še zdaleč ni samo po sebi umevno, da ima za nas vse to smisel, četudi smo bili krščeni, četudi smo prejeli vse druge zakramente, tudi sveti zakon. V končni fazi niti ni nujno, da ima vse to smisel tudi za duhovnika, četudi naj bi se to predpostavljalo. Ne, tudi duhovnik lahko izgubi kompas v svojem življenju. Zelo hitro se to lahko zgodi. 

Govorimo torej o tem, da postane križ pretežak in ga odložimo. Pa ne govorim o tem, da si vzamemo življenje. Ne, govorim samo o tem, da včasih nočemo sprejeti posledic svojih odločitev. Lahko delamo kar hočemo, a vsaka naša odločitev ima tudi določene posledice. Dobrih nam seveda ni težko sprejeti, zelo težko pa sprejmemo negativne posledice, ki sledijo slabim odločitvam. V življenju je tako, da je naloženi križ potrebno nesti do konca, z vsemi posledicami in četudi nas žuli rani, teži, nas pritiska k tlom. 

Če tega ne storimo, potem ne prizadenemo trpljenja samo Jezusu Kristusu, ki je v dobrem ali slabem z nami ob poti, četudi smo mi nanj že zdavnaj pozabili. Ne govorim o tem. To vse gotovo drži, a se v tem ne bomo vsi strinjali. Govorim še o nekem drugem pravilu, ki bi ga lahko poimenovali "Simonovo pravilo". Kdo je ta Simon, o čigar pravilu je govora? 

Evangelij nam o njem pove tole: "Ko so šli ven, so naleteli na človeka iz Cirene, ki mu je bilo ime Simon. Prisilili so ga, da je nesel njegov križ" (Mt 27,32). Cirenejec, torej, ki je Jezusu pomagal vse do konca poti, kakor izvemo, če pogledamo še vrstico naprej: "Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹..." (Mt 27,33). Evangelist Marko doda še podatek, da je to bil Aleksandrov in Rufov oče, in da se je vračal s polja (Mr 15,21). Gre torej za naključnega mimoidočega, poštenega delavca, ki najbrž Jezusa v danem trenutku ni poznal, ki pa so ga prisilili, da je Jezusu pomagal nesti križ.

In že pridemo do njegovega, do Simonovega pravila. Brez križa se namreč v življenju ne da, čeprav bi tako želeli. Če sami slučajno ta križ odložimo, če torej ne sprejmemo posledic svojih slabih odločitev, kaj se zgodi? Namesto nas je ta križ naložen nekomu drugemu, nekemu Simonu iz Cirene, saj je tisti križ treba prinesti vse do konca. Nekdo drug je torej prisiljen nase vzeti tisto težo in trpljenje, ki ga mi nočemo. 

Številni starši tako za svoje otroke postanejo Simoni iz Cirene, čeprav morda otroci tega zanje niti nočejo, a Simonovo pravilo je neusmiljeno. K odgovoru na vprašanje, k čemu smo torej ljudje, vsi ljudje, brez izjeme poklicani v življenju, da se to Simonovo pravilo ne bi sprožilo, pa skušajte najti odgovor sami. Vsak si mora na to odgovoriti sam. Razmišljajmo malo v tej smeri. 

Sedaj še ne razumem

Z mašo Vélikega četrtka začenjamo velikonočno Tridnevje oz. praznovanje Vélike noči. Velikončna skrivnost sestoji namreč iz vsega tega, kar praznujemo od četrtka pa do nedelje, začenši z vsem, kar obhajamo na Veliki četrtek - od zadnje večerje, ob koncu katere je Jezus postavil sveto Evharistijo, pa prek trpljenja v vrtu Getsemani (ker je prav za to šlo, čeprav to ni bilo toliko fizično kot bolj duhovno in duševno trpljenje) ter Jezusove, kakor bi se danes izrazili, aretacije. Ko potem Najsvetejše ob koncu današnjega obreda nesemo iz tabernaklja drugam, to še ne pomeni Jezusovega pokopa, torej njegovega telesa še ne položimo v Božji grob, ampak s tem izrazimo, kako je bil nasilno odveden in zaprt v ječi, na neki način torej ugrabljen. Veliki četrtek je torej vse to, zlasti pa obhajanje spomina postavitve Evharistije in ustanovitve duhovništva.

V prvem berilu smo slišali pripoved o obhajanju judovske Pashe, za katero so si Judje morali priskrbeti

 Juan de Juanes - Zadnja večerja

“neoporečno jagnje” (2 Mz 12,5). Tisto jagnje, ki je bilo krvavo žrtvovano, že simbolizira Jezusa, ki je bil žrtvovan na oltarju Križa. Tista daritev nas je, kakor verujemo, vse odrešila, vendar je vse skupaj zaman, če človek ne napravi svojega in ne odpre srca Božji milosti. Samo tako bomo rešeni večnega pogubljenja. Čemu bi lahko to primerjali ali kako bi to drugače povedali? Radi bi šli na koncert denimo 4. Maja v Stožice, ko pride sloviti kitarist skupine Dire Straits, Mark Knopfler. Če želimo na koncert, je treba kupiti seveda karto, sicer nas bodo pustili čakati zunaj. Nekaj bomo zagotovo slišali, ker se vselej nekaj sliši ven, a nam bo znotraj težko, ker bi si tako želeli biti notri in se veseliti ter žurati skupaj z drugimi – brez karte pa žal ni zabave. Na neki način moramo tudi mi označiti podboje vrat svojega srca, da ne gre slučajno Gospod mimo, ampak vstopi in “večerja z vsakim od nas” (Raz 3,20). Tu je potreben tisti korak vere, ki je zavestna odločitev človeka v vsem njegovem bistvu za Jezusa Kristusa. Če do tega zares pride, se bo to nujno poznalo tudi v mojem življenju, sicer je moje krščanstvo zgolj neka folklora oz. samo prazne besede. Vera samo v besedah, brez dejanskega učinka na življenje posameznika, pa je mrtva kakor telo brez duha, kot nas posvari apostol Jakob (Jak 2,26). Seveda je za to čas “vse dokler dihamo” (sv. Avguštin), a ni kaj čakati, rekoč: “Saj bo že, je že še čas…” Jezus nam jasno odgovarja: “Neumnež, to noč bodo terjali tvojo dušo od tebe” (Lk 12,20). Z apostolom Pavlom zato kličem vsem brez izjeme, z mano vred: “To pa rečem, bratje in sestre, da je odmerjeni čas kratek” (1 Kor 7,29).

V evangeliju smo slišali pripoved zadnje od treh velikonočnih (pashalnih) večerij, o katerih govori evangelist Janez, ki se dobesedno ne spominja postavitve Evharistije, saj to vse že predpostavlja. Mi se bomo najprej ustavili za trenutek pri tisti drugi pripovedi v šestem poglavju, ki govori o “kruhu življenja”. Rad bi namreč pojasnil, zakaj sem natvezil vse tisto zgoraj. Glejte, tudi danes obstaja velika nevarnost, da tisti, ki bolj ali manj zahajamo v cerkev ali se vsaj pojmujemo kot kristjane, na vse skupaj odreagiramo zelo podobno Judom tam pri tisti pomnožitvi kruha, ki so se spraševali: “Kako nam more ta dati svoje meso jesti?” (6,52). Kaj je tu težava? Ničesar, prav ničesar niso razumeli. Vse je šlo mimo njih, ne da bi se jih sploh dotaknilo. Tudi mi danes lahko ničesar od tistega, kar se dogaja pri maši in pri zakramentih, ne razumemo. Za vse to se namreč predpostavlja vera. Za našo dandanašnjo vero pa lahko rečemo vse drugo, razen, da je res evharistična. 

Vse skupaj je lepa simbolika, lepa tradicija, folklora ali kaj podobnega. V tej smeri tudi vse lepo funkcionira, saj kakih velikih grehov nimamo, ampak smo tako, kakor smo, že v redu, pa nam ni treba k spovedi, pri maši pa smo tako zaradi lepšega, če smo in kadar smo, ne verujemo pa, da je Jezus tam resnično navzoč v tistem koščku nekvašenega kruha. Tudi k obhajilu gremo lepo iz navade, ker gredo vsi, tako ali tako pa je to naša pravica, saj smo uradno kristjani. To vse gre lepo naprej, dokler naša vera ne pride na resno preizkušnjo. Takrat nam je vse odveč in je tudi za nas vsaka zahteva tako Jezusovega evangelija, kakor tudi cerkvenega nauka in duhovnikov Cerkve “trda beseda”, ki je ne moremo poslušati, ker nam ne ustreza. Pogosto se to dogaja, saj imamo ljudje pač svoj ponos in svojo trmo. Takrat se nismo sposobni odpovedati sebi in svojemu ponosu, nismo sposobni pustiti Gospodu, da naredi z nami, kakor je prav. Ne želimo se učiti, ne pustimo si dajati naukov in zgledov. Pravzaprav v naši notranjosti za Jezusa Kristusa ni prostora. Tako podobni smo apostolu Petru iz današnjega evangelija, ko je edina prava različica in razlaga življenja in vsega skupaj, le naša različica, moja različica. Edino pravilno je zgolj in samo tisto, kar mi naročata moja pamet in razum.

Toda tako, na takšen način v velike skrivnosti krščanske vere ne moremo resnično vstopiti. Tudi za nas veljajo te Jezusove besede: “Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš” (Jn 13,7). Kako dobro bi bilo kdaj priznati, kako teh velikih reči ne razumemo, čeprav si vselej domišljamo, kako bomo zadevam, vsem zadevam, prišli do dna s svojim razumom. Ne bomo, ker smo omejeni. Celo morje stvari je, kakor nas spominja Pascal, ki naš razum presegajo. Je pa to lahko tudi vstopna točka. Če namreč enkrat pridemo do tega spoznanja, da je neskončno stvari večjih od nas, da nas presegajo, če to enkrat ponižno priznamo, potem se že lahko odpre tisto okno za to, da bi nekega dne globlje vstopili v te Božje skrivnosti. Potem tudi meni Jezus reče tisto: “Spoznal boš kasneje” (Jn 13,7). Bratje in sestre, upam, da je tudi v vas ta globoka želja, to globoko hrepenje, da bi globlje vstopili v Jezusovo velikonočno skrivnost, da bi se poglobili v njegovo odrešilno trpljenje, smrt, da bi potem z njim nekega dne tudi vstali v večno življenje.