Grešniki in "dobri ljudje"

Prilika o Zaheju je izredno sporočilno bogata, predvsem pa je to tista zgodba, ki nam lahko pomaga pri iskanju svoje identitete, kakor tudi identitete cerkvene skupnosti, kjer lahko vsakdo najde svoje mesto. Drži tista trditev pokojnega zamejskega duhovnika, da smo “skupnost spreobrnjenih grešnikov”, čeprav je to spreobračanje za kristjana kar celoživljenjska naloga in nikdar končani proces, tako da je zares spreobrnjeni grešnik šele takrat, kadar je v nebesih, saj mu v nebeški slavi zares ne zmanjka družbe pri vseh spreobrnjenih grešnikih, ki so že tam.

Etikete, ki si jih ljudje med seboj nadevamo, lahko naredijo izredno škodo, predvsem pa zanje drži, da same po sebi ne prinesejo nobene spremembe in rasti. Kaj mi pomaga ugotavljati, kdo nekdo je, ko pa ne vemo niti, kdo smo sami. To primerjanje, ki smog a obdelovali že zadnjič v priliki o farizeju in cestninarju, ne pelje nikamor. Pelje pa lahko daleč tista vrsta primerjanja, ki ga uporabi Zahej.

Da je ta možakar nizke postave navajen boriti se zase, nam je jasno iz evangelija, saj kar tako ni mogel postati “šef” med cestninarji – potrebnega je bilo kar nekaj komolčarstva. Obenem se je tudi navadil, da ga niso zanimale sodbe vseh tistih “dobrih” ljudi, ki so ga sicer označevali za grešnika, a so mu po drugi strani to njegovo posebno grešnost, ki je prinašala denar, zavidali. Tako kot je danes  kar lepa skupina ljudi, ki so si izborili lepo kariero, z bogato službo in veliko finančnimi sredstvi, tako je veljalo tudi za našega Zaheja. Vendar to ni bilo dovolj, ker ni vedel, kdo pravzaprav je. Vedel je, kaj si drugi mislijo o njem, ni pa on sam vedel, kdo je.

Tu se za nas postavlja podobno vprašanja – ali pri tem, ko sodim in presojam druge, jih kritiziram in opravljam (to je človeško početje, ki nas kar povečini krasi, izjeme so zares redke), sploh vem, kdo sem jaz sam? Mi to početje kaj koristi pri tem? Iz evangelija izvemo, da če hočemo zares spoznati, kdo smo, moramo najprej spoznati Jezusa. Mi si mislimo, da to za nas že drži, saj pravimo, da Jezusov nauk poznamo in je dober. Vendar potem pride do konkretnih življenjskih položajev, ko ta dobri Jezusov nauk odpove, ker je bi lena sama teorija, v praksi pa zame bolj kot Jezusov, zame drži moj lastni nauk. Ta moj lastni nauk mi pa ne prinaša ničesar novega v življenje.

Iz evangelija tako izvemo, da se je primerjati treba z Jezusom Kristusom, izpeljali pa bi lahko še tisto, kar smo zadnjič dejali, da se moramo primerjati še z Devico Marijo in svetniki. Kakor Zahej mora namreč vsakdo od nas zase ugotoviti, da je grešnik, kar pomeni tudi, da je njegov pogled na življenje napačen. Potem pa je tu tista pot spreobrnjenja, ki gre po petih korakih: izpraševanje vesti, kesanje, trden sklep, izpoved grehov in pokora. Teh pet korakov je kristjanu potrebnih tudi za dobro spoved, kjer – kot verujemo – se izbrišejo naši grehi in prejmemo Božje odpuščanje, ostane pa za nas še naloga, da po najboljših močeh popravimo krivico.

Vse to pa je mogoče zato, ker naš Gospod Jezus na nas gleda drugače, kakor mi ljudje gledamo nase. Čeprav je na našem srcu še tako velika plast pepela, pa je vendarle mogoče, da se ta plast očisti in bo spet zažarela žerjavica, ki se skriva spodaj. Vsak od nas je namreč Božji otrok, ki lahko vse dokler živi, pride do spreobrnjenja in Božjega odpuščanja. Tiste besede Male Terezije, da je vsak od nas potencialni svetnik, niso iz trte izvite, ampak še kako držijo. Zato pa bi bilo veliko bolj koristno, če bi si med sabo raje pomagali, da bi bolj spoznali Jezusa, Marijo, svetnike in svetnice, kot pa, da se stalno obkladamo z ne preveč lepimi sodbami. Če smo mi tisti, ki hočemo uničenje nasprotnika, je Bog tisti, ki tega noče, ampak želi, da se človek spreobrne in zveliča. Ljudje, “dobri” in “grešniki”, smo ustvarjeni po Božji podobi, a ni samo tisto javna grešnost, ki zamegli to podobo, temveč tudi tista “privatna” grešnost, ki se odvija navadno le v manjšem krogu ljudi, ko imamo nekoga po zobeh. Spreobrnjenja in odrešenja pa potrebujemo eni in drugi.

Prek cerkvenega praga v večnost

Sprehod po cerkveni stavbi (1)

Nadaljevali bomo tam, kjer smo pred časom končali, čeprav smo se tudi vmes v zapisih dotikali bogoslužja. Prehodili bomo pot, na kateri si bomo pobliže pogledali nekatere stavbne elemente katoliške cerkvene stavbe, začenši pri vhodu vanjo. Toliko stvari imamo pred nosom, pa jih, kot se rado dogaja nam ljudem, ne opazimo, ali jim vsaj ne namenimo velike pozornosti. Zdi se nam kar samo po sebi umevno, da so ti elementi tam, kjer pač so, četudi za nekatere recimo drži, kot bomo imeli priložnost ugotoviti, da niso na pravem mestu ali pa so tam bili, pa niso več. Nekateri pomembni stavbni elementi so sploh izginili, ker se ni dajalo dovolj pozornosti njihovemu pomenu, ki dostikrat ni le simbolični, temveč kar teološki in še kakšen. 

Tako lahko rečemo, da se nam dandanes zdi samo po sebi umevno, da lahko vstopimo v svetišče,

Napis ob vhodu v jamo sv. Mihaela v kraju
Monte Sant'Angelo v Apuliji:
"Strah vzbujajoč je ta kraj!
To je hiša Božja in vrata nebeška" (1 Mz 28,17). 

vendar to sploh ni oz. vsaj ni bilo. Kar poglejmo na templje antične Grčije ali Rima, kjer je lahko le svečenik vstopil v samo notranjost templja, medtem ko je ljudstvo stalo zunaj. Isto pa je veljalo tudi za jeruzalemski tempelj, tako da tudi Jezus, ki je sicer obiskoval tempelj ob predpisanih priložnostih, nikdar ni vstopil v sam tempelj, ampak je ostal na dvorišču, saj ni bil judovski duhovnik. S krščanstvom pa ta odnos do svetišča ni bil več primeren, kar se je zelo kmalu poznalo tudi pri gradnji krščanskih bogoslužnih stavb. Svetišča, kot vidimo tudi sami, niso odstranili, so pa zelo spremenili njegov pomen. Po novem je celotno krščanstvo ljudstvo bilo poklicano, in je še vedno, k udeležbi pri bogoslužju, kjer se razodeva Božja skrivnost, četudi v različnih vlogah. Zgodilo se je nekaj novega – prag svetišča se je ne samo lahko prestopilo, ampak je to postalo celo nekaj nujnega za resnično in polno življenje po tej novi veri, ki se je počasi začela uveljavljati. 

Kot rečeno – danes nam je nekaj samo po sebi umevnega, da gre pravi kristjan v cerkev. Če tega ne naredi vsaj ob nedeljah in praznikih, potem seveda o njegovi krščanski veri dvomimo - tudi upravičeno, lahko rečemo. Cerkveni prag tudi v krščanstvu ohranja svoj pomen, saj je razmejitev med “znotraj” in “zunaj”, med “svetim” in “posvetnim” – učeno bomo slišali reči: med “sakralnim” in “profanim”. Še vedno prag kaže, da je onkraj njega nekaj, kar je ločeno od sveta, kar je posvečeno, kar je izvzeto iz običajne rabe. Prek cerkvenega praga vstopimo v prostor, kjer Bog prebiva med ljudmi, zato je še vedno moč videti na pročeljih nekaterih cerkva besede iz 1. Mojzesove knjige: “Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška” (28,17). Gre torej za tisto dolžno strahospoštovanje, tudi zato, ker cerkveni prag stoji na začetku vprašanja o življenju in smrti, saj gre po krščanskem prepričanju in verovanju pri svetem bogoslužju ravno za to. 

In vendar vstopamo tako zlahka in skorajda brezbrižno v cerkev, kakor bi ne bilo nobene razlike med cerkvijo in drugimi prostori, v katere v življenju vstopamo, kot recimo kino dvorana ali trgovina. Pogosto torej pozabljamo, da sta prestopiti prag cerkve in vstopiti v njeno notranjost dejanji, ki človeka kličeta k temu, da bi stopil na neko pot, da bi na sebi nekaj spremenil in bi se pustil spremeniti, oblikovati. Tam, kjer je Boga mogoče gledati “iz oči v oči, iz obličja v obličje”, je tudi možnost prerojenja, začetka novega življenja, kakor se je zgodilo Jakobu, ki je postal Izrael, Simonu, ki je postal Peter in Savlu, ki je postal Pavel. Pragov cerkve je lahko velik – preddverje, lopa, stopnišče. Vendar pa prag cerkve par excellence predstavljajo cerkvena vrata, ki se jim bomo podrobneje posvetili prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Prava kristjanova drža

V današnjem evangeljskem odlomku je treba najprej pojasniti eno zadevo, to pa je ta, da ko Jezus govori o farizeju, govori o nas vernih, vključno z mano, saj smo, to si moramo priznati, pogosto zelo podobni omenjenemu farizeju. Da bi bili podobni cestninarju, bi potrebovali veliko mero ponižnosti in skesanosti, ki nam tako pogosto primanjkujeta. Prav zaradi tega gredo naše molitve in daritve tako težko k Bogu. Molitev, ki jo duhovnik moli sklonjen pri oltarju po prinašanju darov se namreč glasi: "Gospod, sprejmi nas, ponižne in skesane, in naj ti ugaja naša daritev."

Tu je zelo pomemben podatek, da sta šla farizej in cestninar molit v svetišče. Kako pogosto je naše prihajanje v cerkev molit nekaj tako samoumevnega in stvar neke navade, da se sploh ne zavedamo, kam smo prišli in pred kom tam smo. Cerkveni prag za nas ni več nikakršen mejnik, čez katerega pridemo iz vsakdana v sveto. Če bi se namreč tega zavedali, potem še zdaleč ne bi tako ponosno in pokončno stopali po cerkvenem prostoru kot da smo gospodarji vsega, ki si lahko vzamejo, kar pač hočejo. Kako pogosto je naša zahvala ena sama hinavščina, ker je bolj kot zahvala to hvala, in sicer lastna, ker delamo praktično vselej napačne primerjave. Primerjamo se namreč, kakor farizej iz evangelija, z drugimi ljudmi, vendar je vsak od nas, kadar stopi v svetišče, pa če je to polno ali prazno, postavljen ne pred ljudi, temveč pred Troedinega Boga, Sveto Devico Marijo, angele in svetnike, kakor tudi pred verne duše, ki se za nebesa še očiščujejo.

To so tisti, s katerimi se moramo primerjati. V cerkvi bi morali biti vedno z nekim strahospoštovanjem, ker smo mi, ki smo nepopolni in grešni, pred Gospodom, ki je popoln, vsemogočen in je svet. Mi, ki smo vsi umazani in ranjeni od greha, smo pred njo, ki je Brezmadežna. Mi, ki pogostoma živimo tako brezbrižno do Boga in bližnjega, se nahajamo pred celo množico tistih, ki so v času svojega zemeljskega življenja znali živeti v ljubezni do Boga in bližnjega, ki so se trudili za svetost, sedaj pa so sveti.

V cerkev lahko hodimo tako in drugače. Lahko se hodimo, kakor farizej, samo kazati, lahko pa, po drugi strani, prihajamo s pravim ciljem in namenom, s pravo željo. Ne nazadnje se to potem kaže v vsakdanjem življenju, ker ta "biti pred Bogom" velja tudi v vsakdanjem življenju. Krščanstvo in katolištvo ne sme postati neki naš bojni prapor ali medalja, s katero se bi pred drugimi ponašali. Krščanstvo ni samo neki nauk, skupek nekih vrednot, temveč je življenje po veri, sicer postane, kot pravi Brague: "malikovalstvo najslabše sorte, ko nekdo postavlja Boga v službo čaščenja samega sebe. Če je potem to posameznik ali nacija, se bistvo ne spremeni. Malikom pa je vselej treba žrtvovati nekaj živega, kot recimo evropsko mladino, ki je bila poklana v Verdunu." Če je krščanstvo samo moja značka, s katero se ponašam, ni pa zares vera, torej nekaj takšnega, kar zahteva celotnega človeka, potem: "Za te ljudi mora Cerkev samo "zagovarjati neke vrednote" in ne popuščati pri moralnih normah. Vendar, ali se oni sami tega držijo? Ne vedno... Hočejo organizacijo s strogo linijo, z jasno določeno "številko ena". Na koncu se sprašujem, če ne sanjajo o Cerkvi, narejeni po modelu komunistične partije Sovjetske zveze."

Brague nadaljuje, da: "Krščanstvo se ne zanima samo zase. Zanima se za Kristusa. Pa tudi Kristusa samega ne zanima lastni jaz, ampak ga zanima Bog, katerega kliče na edinstven način: "Oče". In anima se za človeka, kateremu ponuja nov dostop do Boga." 

V razpravi o farizeju in cestninarju tako ne gre za razpravo o tem, kakšni so "tisti, ki neprestano žebrajo rožni venec in so vsak dan pri maši". Gre za držo. Ali iščeš, ko prideš v cerkev, ko moliš samo to, kako bi samega sebe opravičeval in zagovarjal? Se želiš delati lepega pred samim seboj? Vsakdo išče vsaj malo tudi to, zato pa potem išče tudi vsaj nekaj gotovih okvirov, da bi se lahko opravičil samemu sebi in samemu sebi opravičil tudi svoje ravnanje. Ni kriv ne rožni venec ne sveta maša, če v svojem krščanstvu ne napredujemo. Potrebno je spreobrnjenje, da nastane v nas kaj prostora, da bodo tiste milosti, ki nam jih daje Cerkev (pri tem se seveda vprašam, kako naj bi bil rožni venec nekaj slabega, ko pa ga je Marija, ko se je prikazala, velikokrat držala v roki in nekatere vidce celo učila moliti to molitev) zares v nas začele delovati. Treba je nekaj malega ponižnosti, da sprejmemo tisto, kar nam predlaga sveta Cerkev v slavljenje in verovanje, čemur z eno besedo rečemo "izročilo". 

Težava fragmentiranja Božje besede

V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (3)

Zagotovo je treba reči, da je protestantsko gibanje odprlo vrata bolj neposrednemu stiku s pisano Božjo besedo, vendar se je tu odprlo tudi kar nekaj težav, ki se najbolj izkažejo prav v družbenem kontekstu ZDA, ki te težave privedejo do skrajnih mej. Govorimo o vprašanjih posrednika in intepretativnega ali razlagalnega izročila. V ZDA sta namreč ti dve stvarnosti praktično izginili. Vsakdo si lahko na ta način Božjo besedo razlaga po svoje, čisto subjektivno, in niti ne čuti kake velike potrebe po konfrontaciji s kako drugo razlago ali avtoriteto, o kakem posredništvu pa tako ali tako ne moremo govoriti. Nekdo se nekega dne zbudi in osnuje svojo “cerkev”, torej versko skupnost, ko začne razlagati Sveto pismo. Da bi postal viden se, kot smo videli zadnjič, posluži vseh možnih sredstev. 

Je pa tako, da se s tem, ko se novonastali pridigar ne navezuje na nič, nobena avtoriteta ali kaj podobnega ga ne obvezuje. Na koncu ta “utekočinjenost”, če rečemo s socilogom Baumanom, privede celo do tega, da tudi samo Sveto pismo postane zgolj neka “dodatna oprema”, saj niti ni več toliko pomembno, kaj piše v njem, da le kolikor toliko potrjuje tisto, kar govorim. Tako pridemo do tega, da je Božja beseda pomembna zaradi tega, ker je vir navedkov, branje pa je postalo zelo fragmentarno, razparcelirano. 

Da tem tendencam v večji ali manjši meri sledimo tudi v katoliški Cerkvi, je najbrž jasno vsakomur, ki kolikor toliko pozorno opazuje. Težava se pa nadaljuje v tem, ker se vse to, o čemer smo spregovorili, lepo ujema z marketinško logiko. Tržišče je namreč usmerjeno glede na potrebe porabnikov, na podoben način pa tudi fragmentirano branje Svetega pisma posamezniku pove samo tisto, kar bi rad v danem trenutku slišal. Fragmentirana Božja beseda s časom čedalje bolj izgublja na moči, vse dokler ne postane le, kot smo dejali, dodatek, vse bolj pa prihaja v ospredje pridigarjev nastop. Ni se treba naslanjati na realnost, temveč je vse usmerjeno na nek tok besed, ki ujamejo čustveno stanje poslušalcev. 

Ti bodo seveda zadovoljni, vselej zadovoljni, saj je vendarle “gospod tako fajn povedal,” vprašanje pa, če bo tisti “fajn” tudi resnično vplival na to, da se bodo poslušalci nad sabo zamislili in morda sprevideli, da pa njihova pot ni prava. Konec koncev je v današnjem apatičnem svetu vest zelo enostavno uspavati. Marshall Mc Luhan je zelo dobro poudaril, kako medij nikdar ni nevtralen – iznajdba tiska in razširitev televizije po praktično vseh domovih sta privedla tudi do spremembe samih vsebin verovanja, zadeve pa se z uvedbo mrežnega komuniciranja, ki je praktično zamenjalo enosmerno, pa že vnaša velike spremembe in jih še bo. 

Katoliški način prenosa vere temelji na osebnem stiku – samo poglejmo, kako problematično je to postalo po družinah. Kanadski komunikolog je v Kristusu prepoznal paradigmo vsake komunikacije, saj njegova formula “medij je sporočilo” (“The medium is the message”) ni nič drugega kot evangeljski stavek: “Beseda je postala meso”. Povedano drugače, je pravo sporočilo vedno odpiranje in podarjanje neke osebe drugi, ne pa osiromašenje na neke formule, s katerimi lahko po mili volji manipulirajo spretni govorniki. S tem pridemo na tisto, kar smo dejali na začetku tega pisanja, da je 2. vatikanski cerkveni zbor vzpostavil ravnovesje med Božjo besedo, Izročilom in zakramenti. Tega se moramo držati tudi pridigarji.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Boj za preživetje

V evangeliju današnje nedelje je govora o molitvi, ki je tokrat pomembna tudi v oziru na misijone. Danes je namreč misijonska nedelja, ko bomo zlasti v materialnem smislu nekaj naredili za misijone, obstaja pa še ena stvar, ki jo lahko vselej prispeva vsak od nas, to pa je molitev. V evangeliju slišimo, kako Jezusovi učenci: "Morajo vedno moliti in se ne naveličati" (Lk 18,1). In že začenjamo zmajevati z glavo, saj je, po našem mnenju, vedno moliti in se ne naveličati nekaj nemogočega. Molitev je, kot prvo, nekaj izredno dolgočasnega, potem pa se nam zdi, da je tudi nekaj nepotrebnega, ko vendarle lahko namesto tega naredimo toliko drugih, koristnejših stvari. Sploh je tisto, kar nam pride, ko govorimo o molitvi, na pamet, rožni venec, zato takoj te asociacije, ki jih zasledimo celo pri posvečenih možeh. Kot se je zgodilo recimo v Rimu tisti družini, ki se je lotila rožnega venca v tistem bdenju pred 13. oktobrom, pa jim je skupina mladih duhovnikov zabrusila, naj vendarle nehajo s tisto lajno.

Tako je pač s tem, ko smo postali ljudje akcije, lahko kar rečemo, da smo neke vrste aktivisti, ki, če nekoliko naobrnemo zgornji evangeljski stavek, morajo: "Vselej sem ter tja tekati in se ne ustaviti". Molitev pa je vendarle zadeva, ki od nas zahteva, da se za nekaj časa ustavimo, se umirimo, se nekoliko zazremo v svojo notranjost. Tu pa se že približujemo tistemu, o čemer nam želi spregovoriti Jezus v evangeliju.

Molitev namreč ni neka naša etiketa, neka moralna vrlina, na katero se lahko gleda z ene ali druge strani, torej dobro ali slabo. Evangelij nam jo predstavi kot našo nujo, našo potrebo. Molitev je nekaj, kar kristjan nujno potrebuje. To nam še zlasti postane jasno, ko preberemo priliko o vdovi in sodniku.

Na eni strani je vdova, torej nekdo, ki nima na svetu nikogar, ki bi lahko zanjo poskrbel, ki bi poskrbel za njeno preživetje. V tistem času je vdova bila popolnoma na robu in je morala beračiti naokrog. Vdove so bile iz družbe izključene, ker so dedovali pač moški, izgubile pa so tudi moško zaslombo in niso zato imele nikakršne besede. V evangeliju torej gre neka vdova do izredno slabega sodnika, ki se noče potruditi, da bi dobro opravil svoje delo, a bo vendarle prisiljen prav v to, da bo vsaj enkrat svoje delo opravil kot je treba. 

Ta sodnik je pravzaprav lepa podoba tega, kako mi ljudje gledamo na svet, na življenje, ki nas obkroža.  Zdi se nam, da so takšne, kakršen je ta sodnik, ki je brezvoljen, len, zloben, krivičen... Zdi se nam, da svet, realnost, ki nas obdaja, prinaša v naše življenje kaos, slabo narejene reči, zlobnost, slabo voljo... Tako je pač, ker vselej valimo vso krivdo samo na druge. Kaj bi pa vdovi pomagalo, če bi si ves čas govorila, kakšen da je tisti sodnik in bi vso krivdo valila samo nanj? To ji prav nič ne bi pomagalo, ampak bi ji samo prineslo poraz, ne da bi se sploh borila. Zakaj torej se ta vdova ne ustavi in kar naprej "teži" in "utruja" temu sodniku? Ker je to zanjo nuja, ker to potrebuje za svoj obstoj. To je vse, to je središčni pomen prilike. Če ta vdova ne dobi, kar išče od sodnika, umre, ne preživi. 

Podobno velja tudi za nas ljudi. Tisti, ki "noč in dan vpijejo k Bogu" so tisti, ki so v življenju ugotovili, da je nujno imeti in vzdrževati odnos z Bogom. Obiskovanje maše, prejemanje zakramentov, molitev, vse to pravi kristjan počne zato, ker je ugotovil, da je to nujno, eksistencialno nujno. 

Iz evangelija namreč izvemo, da se vdova bori proti svojemu nasprotniku (v. 3). V hebrejščini se pa za nasprotnika uporablja nam vsem znano besedo: "satàn". Spoznamo, kako Jezus s tem gleda veliko širše, saj se zanj naše bivanje, naša eksistenca, naš obstoj, bije zlasti na duhovnem področju, kjer pa neprestano poteka boj med dobrim in zlom. In ne gre za to, kako bomo srečni in zadovoljni v tem življenju, temveč se bije boj za večno življenje, kar pomeni, da če ta boj izgubimo, ali, kar je še slabše, vanj sploh ne gremo, je to že odločitev za večno pogubo.

Poglejmo, kako stari katekizem sv. Pija X. odgovori na to, za kakšen cilj nas je Bog ustvaril, ki je pravzaprav odgovor na vprašanje, čemù živimo: "Bog nas je ustvaril, da bi ga spoznali, ljubili in mu služili v tem življenju, ter da bi ga potem uživali v drugem življenju, v nebesih." Kot vidimo, ne gre tu le za tisto časno in začasno srečo, temveč za večno srečo. Za to pa se moramo vsak dan, kot reče moj prijatelj, "truditi biti kristjani". Tudi mi duhovniki, da ne bo pomote. Kristjani pa nismo takrat, kadar delamo vse tako kot delajo drugi ljudje okoli nas, temveč se to zlasti vidi v naši drugačnosti. Ena od ključnih prvin te drugačnosti pa je tudi ta, da se trudimo svoj čas porabiti za to, da gradimo svoj odnos z Bogom v molitvi, sveti maši in drugih zakramentih. Če je pa molitev moja nuja, potem ne gre več za nobeno lajno, kot je bilo rečeno zgoraj, temveč za čudovito in prevzvišeno pesem, ki se dviga k Bogu.