Ko nič več ne pomaga

Misel na 12. nedeljo med letom

Na 12. nedeljo med letom prebiramo pri Marku odlomek o pomiritvi viharja na morju. Ko so učenci odslovili množice, so Jezusa, kakor komentirajo, precej nepripravljeni vzeli s seboj v čoln, da bi se umaknili. Včasih se je potrebno precej hitro umakniti iz nekega položaja, skoraj vedno ne preveč pripravljeni na tisto, kar nas čaka – lahko bo vse prav mirno, lahko pa tudi ne. No, tu so se učenci dobro zavedali, da na Genezareškem morju kar precej tvegajo, saj se razmere tam zelo hitro spremenijo v slabe, kakor nam je bilo lepo pojasnjeno, ko smo bili tam. Včasih se je res potrebno soočiti z veliko možnostjo takšne ali drugačne »nevihte«, mimo katere se ne da. V življenju takšne nevihte pač so, tako da ni vprašanje, ali bodo, temveč, kako se bomo z njimi spopadli. Današnji človek bi rad seveda vse imel pod nadzorom, vendar to ni mogoče. Zelo verjetno je, da bomo kdaj ujeti še kar nepripravljeni, kljub temu, da smo se vselej imeli za tiste, ki imajo vse pod nadzorom. Prav je, da pridejo tisti trenutki, ko ugotovimo, da smo vendarle samo ljudje, da ugotovimo, kako smo ljudje v nekaterih položajih zelo krhki in majhni, da ugotovimo, da brez Boga ne bo šlo naprej. So stvari, ki so pokorne edinole tistemu, ki je Gospod. Nanj se je potrebno obrniti. 

Marko pa nam lepo predstavi pojmovanje Kristusa, kakršnega vidimo tudi pri premnogih današnjih kristjanih – imajo ga za nekega dobrega in modrega učitelja. No, če se res iz srca obrnemo po pomoč k njemu, čeprav ga še nismo zares spoznali in priznali za tistega, kdor je, torej za Gospoda in Boga, bo, če je to za nas dobro, razodel, kdo je v resnici. Pa tu ne govorimo o neki spektakularnosti, kakršno bi si na podlagi evangeljskega odlomka želeli tudi sami, ampak govorimo o tistem položaju, ko je človek v nekem obupanem in/ali izgubljenem položaju, pa se po pomoč obrne h Kristusu, čeprav ga do tedaj ni kaj preveč dobro poznal. 

Zelo podobno pa velja tudi za našo Mater Marijo. Zato naj tu navedemo besede čudovite molitve sv. Bernarda; »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.« Ko se res nanju obrnemo kot »zdihujoči grešniki«, nas bosta uslišala, seveda na pravi način, ne na tak, na kakršnega bi želeli mi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Zaveza v Kristusovi Krvi

Misel za Telovo

Kristus je tisto pravo velikonočno jagnje, njegova kri pa zagotavlja posebno osvoboditev. Njegova prelita kri je njegovo življenje, ki se je za nas prelilo, se še preliva in se tudi bo prelivalo do konca sveta, da bi ne bili več zapisani zlu, bolečini in smrti, temveč bi v moči te svete hrane lahko te stvari bile le prag, ki ga je potrebno prestopiti, da se zares osvobodimo, da rastemo in zares zaživimo, kakor tudi, da temu življenju ne bo konca. 

To so tako velike skrivnosti, da lahko tu na široko blodimo in debatiramo, vseeno pa nam prav simbolika krvi da razumeti, kaj pomeni tista »zaveza v krvi«, o kateri govori apostol Pavel, kakor tudi evangelist Luka v svojem pasijonu. Zaveza pomeni, da se neka oseba popolnoma podari, z vsem svojim življenjem, drugi osebi, če pa hoče druga oseba s prvo biti zares združena, se mora tudi sama podariti z vsem svojim bitjem, z vsem, kar je in kar ima, prvi osebi. Sicer bo kdo rekel, da to nima smisla, ker se ne vidi, vendar temu ni tako. Če se dve osebi ne podarita druga drugi najprej na duhovni ravni, se to ne bo nikdar zgodilo še na duševni oz. psihični ter na telesni oz. fizični ravni. Ne gre le za izmenjavo dveh volj ali za izmenjavo na ravni želja, niti za neko čustveno podaritev, kakor tudi ne za zgolj telesno podaritev, temveč je zadeva bistveno globlja in vse omenjeno vključuje. Ko nam Kristus izroča svoje telo, izroča sebe v celoti. V današnjem svetu, ki ga zaznamujeta tržna in materialistična logika, to seveda težko razumemo, vsem pa so na očeh posledice tega, da med dvema osebama velikokrat ne pride do te »zaveze v krvi«, temveč je vse le na fizični in čustveni ravni, globlje od tega pa ne gre. 

Do te omenjene zaveze v krvi mora prihajati najprej pri sveti maši, pa tudi seveda pri drugih zakramentih, da bi do nje prihajalo tudi v našem vsakdanjem življenju, zlasti v naših medčloveških odnosih, še zlasti po naših družinah, naših delovnih mestih, v naših prijateljstvih in še kje. Vsakdo od nas je poklican k temu, da pri sveti maši svoje življenje popolnoma razgrne pred Troedinim Bogom, sveto Materjo Marijo, angeli in svetniki, vsemi blaženimi, vernimi dušami, torej pred Bogom in celotno Cerkvijo, ki je z nami še posebej navzoča prav pri sveti evharistiji. Če je Jezus dal do zadnje kaplje svojega življenja zame, sem poklican, da mu tudi sam izročim svoje življenje v celoti. Zato se pri maši zahvalim za vse dobro in lepo v življenju, kakor tudi za vse ljudi mojega življenja, ker je maša zahvalna daritev. Gospodu izročim tudi vse prošnje, ki jih nosim v svojem srcu, ker je maša prosilna daritev. Potožim mu tudi vse gorje, torej vse tisto, kar me teži in boli v življenju, kar so mi prizadejali drugi, pa tudi to, kar sem sam prizadejal hudega, kakor tudi vso svojo nezvestobo, površnost, nedoslednost, ter svoje opustitve, ker je maša spravna daritev. Na ta način pa Gospoda resnično hvalim in slavim, ker je, kot pravi sv. Irenej, »Božja slava živi človek«, sveta maša je namreč hvalna in slavilna daritev. 

To je najboljše možno sodelovanje pri maši, saj Gospod sprejema naše darove, ki mu jih prinašamo, da jih poveliča ter nam jih kot takšne potem izroči. Potrudimo se za takšno sodelovanje pri maši, da bomo prejemali sadove Duha, ki si jih želimo in jih omenja sv. Pavel: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23a). Če bo to postala vsakodnevna pobožna vaja zvečer, preden ležemo v posteljo, bomo še lažje vse to prinesli Gospodu vsakokrat, ko pridemo k sveti maši. Saj velja že med nami pravilo, da je največje darilo prav tisti človek sam, ki pride na obisk, zato se pa velja potruditi, da se v celoti izročimo tistemu, ki se nam sam izroča, da bi ga lahko zares sprejeli vase. Sam namreč pravi »(S)prejmite in jejte … (S)prejmite in pijte,« kakor se glasi pravilni prevod posvetilnih besed (gr.: »Labete!«, lat.: »Accipite!«). 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Polnost življenja iz Boga

Misel na Sv. Trojico

Na praznik Svete Trojice beremo zaključek Matejevega evangelija, kjer dobijo apostoli navodilo, naj iz vseh narodov sveta naredijo Gospodove učence tako, da jih krstijo. Prevajamo, naj jih krstijo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, v izvirniku pa piše, naj jih krstijo v ime Očeta in Sina in Svetega Duha. Krst namreč pomeni dobesedno "potopitev", torej potopitev v Sv. Trojico. Mi bomo rekli še, da je treba biti krščen iz imena Očeta in Sina in Svetega Duha, kar je nadvse primerno za naš praznik. Poudariti želimo namreč najprej izvor iz Boga, potem pa seveda tudi biti v Bogu. 

Za človeka je, da bi imel polnost življenja krst nekaj nujnega. Ne gre torej le za to, da bi bil človek zveličan ob koncu življenja, temveč tudi za to, da bi že v času tega zemeljskega življenja živel v polnosti oz., če uporabimo današnji razširjeni izraz, da bi »živel na polno«. Opozorilo, ki nam ga je na Binkošti podal sv. Pavel že to vsebuje: »Po duhu živite…« (Gal 5, 16). Če ni tega duhovnega življenja, je človek pač, kot smo videli v tem berilu (Gal 5), sposoben le »del mesa«, ne pa vsega vzvišenega, kar pa človek doseže z Božjo milostjo in nič drugače. Polnost našega življenja, kakor vidimo v evangeliju, izvira iz življenja Svete Trojice. 

Že splošno je tako, kakor nas je opozoril sv. Tomaž Akvinski, da vsako dobro izhaja od tam, da je dar Svetega Duha in sv. Klara nas opozarja, kako je vse milost. Ni kar tako, ali smo kristjani ali ne, ali smo krščeni ali ne, saj po zakramentih prejmemo ne samo tisto dejansko ali pomagajočo milost, ki je tista splošna moč, da delamo dobro, temveč prejmemo celo samo Božje življenje, ko prejmemo posvečujočo milost. Imamo namreč zakrament »drugega krsta«, ki je po svetih očetih spoved, pa vidimo, da šele po tem zakramentu dejansko »živimo iz krsta«, kakor je tista stalno ponavljajoča se fraza, ki jo slišimo v cerkvenih krogih. Do posvečujoče milosti in zveličanja ni mogoče brez Kristusa, njegovi postanemo in njegovo ime prejmemo pri svetem krstu. 

To je redna pot. Izredna pot je seveda lahko tudi drugačna, vendar izredna pot ni naša stvar, temveč Božja. Mi vemo za redno pot in po tej moramo peljati ljudi. Nekateri za to pot vejo, pa so z nje skrenili, nekatere je potrebno sploh še usmeriti nanjo. Gre za prizadevanje vsakega kristjana. In ne, ni dovolj reči samo, da je nekaj nad nami, ali da verujemo v nekega ne točno določenega Boga. Verovati je treba v Sv. Trojico, še več, verovati je treba iz Sv. Trojice. Vse, kar mi dobrega smo, imamo in prejmemo, je že v Bogu, torej v Očetu, Sinu in Svetem Duhu. Tam je resnična Ljubezen, ne samo ljubezen, ker je popolno dajanje in popolno sprejemanje, brez kakršnegakoli zadrževanja zase. Res tista ljubezen, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5). Prav je zato sv. Pavel v Atenah povedal, da četudi se ne zavedamo, v Troedinem Bogu »živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28).

Objavljeno v tedniku Novi glas

V sodelovanju z Bogom

Misel na Binkošti.

Na binkoštni praznik premišljujemo o delovanju Tretje Božje Osebe, Boga Sv. Duha. Na ta praznik se Cerkev pripravlja z devetdnevnico, ki je prva med vsemi, saj jo je pravzaprav zapovedal sam Gospod Jezus, apostoli pa so bili v dvorani zadnje večerje zbrani z Marijo, Jezusovo Materjo. V mesecu maju smo še prav posebej povezani Božjo Materjo prek njenih pobožnosti, to velja tudi sicer v življenju, ko smo zbrani v molitvi, vendar pa nam apostol Pavel v petem poglavju Pisma Galačanom govori o še nečem drugem, to pa smo, ko smo to berilo omenjali, že večkrat poudarili. Ponavljanje pa pomaga, da si stvari bolje zapomnimo. 

Bog je seveda navzoč vedno in povsod, tega dejstva pa se svet, ki ga zanimajo bolj druge reči in ima druge prioritete, ne zaveda. Težava pa nastane še večja ob dejstvu, da po Svetem Duhu pri svetih zakramentih Bog postane resnično navzoč, pa ni več svet tisti, ki ga to kaj dosti ne zanima, ampak resnična Božja navzočnost ne zanima kristjanov. Poleg tega pa današnji udobni kristjan pričakuje, da se mu bo vse zgodilo, ne da bi sam moral za to narediti kaj dosti, da bi torej moral za to kaj žrtvovati. Božji Sin je torej za nas dal svoje življenje in za nas prelil do zadnje kapljice krvi, mi bi pa ne naredili nič, nam vse gre in nam vse pripada, ne da bi kaj naredili. 

To je seveda kajnovska miselnost, ki jo najdemo že v začetku Svetega pisma, ko Kajn že res Bogu nekaj daruje, ampak še zdaleč ne gre za pri njem za neki velik trud, za podvig, za žrtev, ampak enostavno nekaj daruje, ne da bi se mu to kaj poznalo. Takšne daritve brez žrtve Bog seveda ne sprejme. Tisto darovanje življenja, o katerem Gospod govori v evangeliju, pravzaprav pomeni darovanje ali žrtvovanje svoje volje – to je namreč lahko prevod besede »psyhé«, ki lahko pomeni tudi dušo, kakor je znano. Skratka, gre za odrekanje sebi, umiranje sebi, da bi drug živel. Da bi tako v nas živel Bog po Sv. Duhu, pa tudi, da bi v našem srcu bil prostor za bližnjega, da bi torej ta bližnji živel. 

Primarna stvar pri sveti maši je vselej žrtev Božjega Sina, v okviru žrtve pa je lahko tudi obed, ne more pa biti žrtve v okviru obeda, kakor nam lepo pove ameriški katoliški profesor in glasbenik, dr. Peter Kwasniewski. Kakor pa pravi Simon Gregorčič, življenje ni praznik, pa bi se dalo reči podobno – znotraj požrtvovalnega življenja je lahko tudi praznovanje, znotraj samo praznovanja oz. uživanja pa ni prostora za žrtev, za požrtvovalnost. Vidimo, kako pomembno je katoliško pojmovanje svete maše, da bi imeli pravi pogled na življenje. 

Vrnemo se k Galačanom – samo z žrtvijo sebe je prostor za Sv. Duha, da bi v sodelovanju z njim obrodili duhovne sadove, sicer pa smo prepuščeni sami sebe, zaradi naše grešnosti pa smo brez Božje milosti sposobni le del mesa, s katerimi pa živimo samo za minljivo, s tem pa škodimo tako sebi kot bližnjemu. Na svetu pa smo zato, da se skupaj s svojimi bližamo Bogu.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Nebeška smer življenja

 Misel na Gospodov vnebohod in 7. velikonočno nedeljo

V povprečnosti vsakdana se premalo praznuje tako ključni in pomembni praznik, kakršen je Gospodov vnebohod. V časih, ki smo jim priča bi bilo še kako pomembno opozoriti ravno na dejstva, ki jih potrjuje ta praznik. Kot prvo nam govori, da zemeljska stvarnost ni absolutna, ampak je onkraj le-te stvarnost večnosti, v kateri se nahaja ta naša končna resničnost, ki je zemeljsko življenje s svojo zgodovino. Gospod Jezus je gospodar, obenem z Očetom in Sv. Duhom, časov in vekov, kakor slišimo pri krašenju velikonočne sveče, je kralj vsega stvarstva. 

Stvarstvo ni samo zemlja, v katero smo kar preveč osredotočeni, ampak pomeni še druge stvarnosti, kjer so prav tako ustvarjena bitja. Premalo se teh onstranskih stvarnosti zavedamo, pa pojmujemo Cerkev le kot »mi, tukaj zbrani«, pa gre Cerkev vse do skrajnih meja zemlje, pa tudi preko le-teh, saj vanjo prav tako spadajo verne duše v vicah in vsi, ki so v nebesih, vključno z angeli. Resno vprašanje – kakšen odnos imamo z njimi? Kakšen odnos imamo s svojim angelom varuhom, pa z angelom varuhom svoje družine? Kličemo kdaj na pomoč mogočnega sv. Mihaela? Molimo kaj k svetim zavetnikom, pa k svojemu krstnemu zavetniku? Kakšen odnos imamo z vernimi dušami? Če tega ni, potem gotovo nismo usmerjeni in ne gremo v nebo, kjer sedi naš Gospod Jezus na Očetovi desnici. 

Gre namreč za vprašanje te nadnaravne navzočnosti Boga in njegovih prijateljev, ki je res duhovna na vsakem koraku našega življenja, je pa celo resnična pri svetih zakramentih, najbolj pri sveti maši. Ko bi res bili usmerjeni pri sveti maši v nebo, potem bi se precej bolj potrudili prinesti svoj dar na oltar, da ga Gospodov angel ponese na nebeški oltar pred Božje veličastvo kot prijetno žrtev. Zato se je treba vselej pripraviti in darovati svoje življenje z vsem, kar smo in imamo. Dati moramo svoje zahvale, prošnje in obžalovanja ter žrtve Bogu, s tem pa mu res dajemo pravo slavo in čast – v tej smeri lahko malo parafraziramo sv. Ireneja, ki pravi, da je Božja slava živi človek. Ampak cerkveni oče seveda ne misli na človeka, ki si sicer misli, da je živ, pa samo biva na tem svetu, nima pa pogleda usmerjenega onkraj le zemeljskega in človeškega, kakor nas sveti Janez opozarja v Razodetju. 

Brez vsega tega ni mogoče vršiti Gospodovega navodila o oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu in o rojevanju novih otrok Bogu in Cerkvi po svetem krstu. Na koncu je sveta maša, če gledamo izvirnik, po nas poslana svetu. Toda, kaj bomo pošiljali svetu, če pa nimamo kaj poslati? Tudi naš Gospod bi ne vstal in šel v nebo brez žrtve, mi pa si domišljamo, da bomo storili ravno to. Ni ljubezni brez žrtve in ni življenja brez ljubezni, požrtvovalne, seveda. Najtežja je vselej žrtev svoje volje, Bogu in bližnjemu. To je tisto, kar prinašamo na oltar, da se dvigne v nebo, da bi potem prejeli Božjo milost in vsak Božji blagoslov. Brez nebeške stvarnosti, ne moremo prav živeti našega zemeljskega življenja. Pa še nekaj. Gospod Jezus na nebeškem prestolu ne more v polnosti kraljevati nad našim svetom, če ne začne najprej kraljevati v mojem in tvojem življenju, potem pa se širiti naprej v družbo. Pa ne, da bi ne mogel, ampak noče. Sv. Avguštin lepo pravi, da tisti Bog, ki nas je ustvaril brez našega sodelovanja, nas pa noče odrešiti brez tega sodelovanja. Oznanjevanje je slabo, če ni pričevanje, bolj pa bomo pričevalci, kolikor se bomo upodabljali po Kristusu Kralju. Le tako bo tudi naših štirideset dni po svetem krstu, ki so lahko različno dolgi za vsakogar, vodilo v nebo.

Objavljeno v tedniku Novi glas