Hrana pravega nauka in vodstva

Misel na 16. nedeljo med letom

Lepo je tudi v evangeliju zaslediti Božjo skrb za učence, saj tudi Božji Sin dobro ve, kako njegovi učenci potrebujejo nekoliko počitka in telesnega okrepčila. Opazimo omenjeni dve skrajnosti, zlasti to prvo pa še kako vidimo v vsakdanjem življenju, to pa je tista, ko se človek ne zna nekoliko ustaviti in si oddahniti od svojega vsakdanjega dela, si privoščiti telesno okrepčilo v miru in dobri družbi, kakor je tudi prav. 

V velikem poudarjanju in zasledovanju materialnih dobrin se ljudje po službi posvečajo še drugim dejavnostim, da bi še kaj zaslužili. Pa saj ne gre za to, da bi bilo to prepovedano, ampak težava je, ko ni časa za pogovor, za igro, za skupni obrok in tako naprej. Lepo je govoril srbski menih, ki je rastel v stiku s privilegiranim slojem v Beogradu na Dedinju in okolici, kako so starši njegovim prijateljem dajali denar, ne ljubezni. Kaj so v resnici potrebovali? Zato ne sme nikomur biti škoda časa, ki ga posveti temu, da gre s svojimi najbližjimi, ki so njegova družina, na sprehod, da se igra z otroki in podobno. Zakaj pa ne bi v svoja vsakdanja opravila vključili otrok ali vnukov, ki jim tako namenimo nekaj časa, njim pa se vse zdi še kot igra? Z dobro voljo je vse mogoče. 

Opozoril bi pa tudi na to, kako se ne vzame več nedelje kot tisto, kar je oz. bi morala biti. V prvi vrsti je to Gospodov dan, njemu posvečen, hkrati pa tudi dan, ko lahko kvalitetno preživimo čas s svojimi najdražjimi. Je dan tudi za kak obisk starejših in podobno dobrodelnost, važno pač, da ne gre za tiste sicer vsakdanje dejavnosti, ki štejejo k hlapčevskemu delu. Učenci, dijaki in študentje morajo tudi ta dan odložiti te skrbi, torej učenja in delanja nalog, saj navadno to pomeni, da do takrat niso naredili svojih dolžnosti, pa skušajo še zadnji hip reševati, kar se da. 

Omeniti pa moramo še drugo skrajnost, povezano s tem opuščanjem Gospodovega dne, ki je v tem, da se odpovedujemo svoji duhovni in intelektualni hrani na verskem področju. Hraniti se moramo tudi duhovno v molitvi in v svetih zakramentih, zato pa imamo spoved in sveto mašo z obhajilom, vendar potrebujemo tudi hrano zdravega nauka. Dolžnost nas pastirjev jo je res dajati, vendar pa je tudi dolžnost vsakega kristjana, da si to hrano poišče – dolžnost poučevanja je del službenega duhovništva, a je poglabljanje v katoliški nauk zaradi krstne upodobitve po Kristusu-Preroku dolžnost tudi vsakega kristjana. Tovrstna malomarnost je prav tako greh proti 1. Božji zapovedi, ki obravnava naše versko in molitveno življenje. Kristjan torej za to hrano potrebuje dobre pastirje, a mora zase in za svoje tudi sam poskrbeti, da takšno hrano priskrbi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Vsi smo poslani

Misel na 15. nedeljo med letom

Ko slišimo, da Jezus pošilja svoje apostole oznanjat, se nam morda zdi, da to nas ne zadeva oz. da ne zadeva vseh kristjanov, temveč zgolj tiste "profesionalne" oznanjevalce, torej duhovnike, še posebej misijonarje. Morda še nismo povsem razumeli, kako pri krščanskem oznanilu še zdaleč ne gre zgolj za besede, temveč za držo, za življenje. Dvanajsteri smo vsi kristjani, brez razlike in vse nas naš Gospod kliče, da pridemo k njemu oz., če bi pogledali izvirnik, da pridemo vanj. Odnos z njim mora namreč popolnoma prešinjati vse naše življenje, naše bivanje. 

Zato pa smo res vedno na poti in se vedno moramo vračati k Njemu, ki je izvir žive vode za nas, ki je tudi "gorivo" za naše oznanjevanje. Kaj pomeni oznanjati? Pomeni, kakor slišimo ob zaključku evharistične molitve pri maši, živeti: "Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu." V vsakdanjem življenju mora biti to vidno, da nas je "Bog pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu," kakor smo slišali v drugem berilu. Zastonj so vse lepe besede, če pa potem v našem življenju ni niti "k" od krščanstva. 

In kakšen je kristjan? Popotnik je, ki ve, da izhaja iz Kristusa in se vanj vrača, ki pa mora tudi pustiti ob strani posvetne skrbi. Ne, da niso pomembne, so tudi pomembne, saj danes brez določenih materialnih sredstev ne moremo živeti, a niso na prvem mestu. Če je tisto najpomembnejše, potem odločilnega koraka v življenju nikdar ne bomo naredili. 

Pa še nekaj je važno. Učenci so poslani po dva in dva, v tej moči so sposobni izganjati hude duhove, ozdravljati... Skupnost je važna, tista, ki je zbrana v Gospodovem imenu, pa četudi sta samo dva ali trije, kot je drugod rečeno. Skupnost odganja tistega, ki je razdiralec in skupnost zdravi, če je seveda jasna zavest, od kod izhaja in kam je namenjena - Kristus je začetek in konec, je temelj vsake krščanske skupnosti. Sicer smo samo združba posameznikov, individuumov, nikakor pa ne skupnost. Če torej velja, da je Kristus temelj našega življenja in naše skupnosti, potem se nimamo česa bati. Težave in nasprotovanje nam nič ne morejo, ker jih otresemo kakor prah z oblačila. Le, da ne bi tisti prah za kristjana predstavljala molitev, sveta maša in sveta spoved!

Objavljeno v tedniku Novi glas

Potrebna je vera kot osnova

Misel na 14. nedeljo med letom

Naš Gospod ni v svojem domačem kraju mogel narediti, razen majhnih izjem, nobenega čudeža, ker tam ni bilo vere. Tisto, kar je tam bilo navzoče, je bila tiste vrste zakrknjenost, ko ljudje pravimo, da že vse vemo mi sami, da pa bi kak tak navaden in ponižen človek lahko napravil kaj posebnega tam, to ni mogoče. Najprej so se odrekli Jezusovemu nauku zaradi tega, ker niso sprejeli slednjega, ni bilo niti čudežev. Zakaj se Gospod čudi? Ker je preživel otroštvo in mladost med njimi in so lahko določene stvari videli in izkusili, najbolj njegovo neverjetno versko znanje, ki ni moglo biti človeško, a gotovo je bilo še kaj posebnega, čeprav seveda pred javnim nastopom svojega poslanstva ni delal čudežev – so pa zagotovo morali kaj slišati o tem. 

V glavnem, če prestavimo v naše čase in razmere, potem lahko zlasti rečemo to, da mi že vse vemo in znamo, vera, potemtakem pa Gospod Jezus, ne more pomagati nič v našem življenju, ker je vendarle samo navadni človek. Res je, tam v Nazaretu je bil resnično skromnega porekla, saj so rojaki že pozabili na kraljevsko rodbino v tolikih stoletjih, četudi je Jezus po obeh starših izhajal iz Davidovega rodu. Sedaj je bil sin skromnega obrtnika, nič posebnega, tudi danes pa Kristus ni nič posebnega. Njegov nauk je »peace and love«, pa ne pomeni nič, življenje, tisto pravo, pa naj bi šlo naprej po nekem drugem tiru. 

Sobrat don Alberto Secci je dejal, da je glavna stvar liberalnega krščanstva oz. katolištva v tem, da vsemu drugemu dodamo še Boga, seveda na koncu, nazadnje. Bog je neka dodatna oprema, ki samo malo poveča udobnost, ni pa seveda nekaj bistvenega, pa se da biti tudi brez njega. Tisto, kar nam je všeč, vzamemo, ostalo pustimo. Dokler nas krščanstvo potrjuje v naših življenjskih odločitvah, četudi zmotnih, je v redu, ko gre proti njim, pa ne. Dokler se dobro počutimo, je vera koristna, ni pa resnična in ne vpliva zares na naše življenje. Zato katoliški raziskovalec, dr. E. Michael Jones, večkrat izreče še kako resnično frazo: »Znanost je resnična, vera pa ti daje dobro počutje.« 

Vendar pa je dnevu dovolj lastna teža, ni potrebna še pretirana skrb za jutri. V današnjem dnevu pa so stvari v mojem življenju, kjer lahko pomaga le Jezus Kristus, duhovno in resnično – resnično mi podeli svoje Božje življenje v zakramentu spovedi, nato pa se z mano združi v sveti evharistiji. Zato, da zame sploh bo obstajal neki jutri, pa da me ne bo življenje s svojo težo zmečkalo, pa da bo ob koncu tega življenja konec vseh teh tegob. Nekateri že govorijo o tem, naj se pazimo, ker bo jeseni še hudo, sam pa jim pravim, da najprej nimam kristalne krogle, kot drugo pa imamo Kristusa – če pa je Bog z nami, kdo bo proti nam? Ampak vzemimo resno ta odnos in ne iščimo le zadovoljitve čustev in ne iščimo nekega, kot pravi sv. Pavel Timoteju, čehljanja ušes. Sicer niti v našem življenju ne bo mogel ničesar storiti, ker pač ne bo našel pri nas vere.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Brez Boga ne moremo biti zdravi

Misel na 13. nedeljo med letom

V teh časih je ena glavnih tem pogovorov in želja zagotovo tudi zdravje. V latinščini imamo zanj besedo »salus«, ki pa pomeni zdravje ne samo telesa, temveč tudi duše, ko pa je nekdo zdrav, rečemo, da je »sanus« in je beseda tudi »sanitas«. Odtod tudi italijanski izrazi »salute«, »sano«, »sanità«. Žal se že vse od Descartesa naprej človeka pojmuje kot nekakšen stroj, ki mora delovati dobro, če pa kaj ne deluje, je to potrebno popraviti. Seveda je stroj treba tudi redno servisirati. Notranje težave se pojmuje podobno, saj bi naj bile to »mentalne« težave, ki jih potem rešuje medicinska znanost, če jih še ne more, jih pa bo. Da bi tu šlo za duhovni boj in da bi naj tu bile vpletene tudi zle sile, se dandanes oz. že kar dolgo izključuje. Vera je po tem pojmovanju sicer dobra stvar, ker omogoča dobro počutje, dokler se pač dovolj dobro počutimo, drugače pa nima nobene posebne koristi in je pravzaprav brezvezna. 

Tako se to pojmuje. Molitev bi naj bila izguba časa, prav tako pa tudi sveti zakramenti, kjer v bistvu še pred samo sveto mašo odpade najprej zakrament pokore, spoved. Po načelu, da je človek sam svoje sreče kovač, v smislu, da sam, popolnoma sam vodi in določa svoje življenje, nima duhovnik kaj iskati v tem življenju, in sicer zato, ker je najprej Kristus tisti, ki nima kaj iskati v tem človekovem življenju. Kristus je neki dobri hipijevski učitelj, čigar besede, ki nam godijo, vzamemo, ostalih pa ne. To je vse. 

Zato nismo kakor Jair, ki pade na obraz, ki se pokloni do tal pred tistim, ki je Bog, zato, ker bi naj mi pač bili več kot on, le da potem mi hitro pridemo do meje, ko ne moremo storiti več nič. Kakor Jairovi hčeri, se je oni dan sicer zgodilo danskemu reprezentantu Christianu Eriksenu, ki ni umrl, ampak le spal, kar pomeni, da še ni dokončal romanja na tem svetu – šele takrat namreč, po pojmovanju Svetega pisma, umremo. To pomeni, da umremo takrat, ko to hoče Gospodar življenja. Tudi telesno ozdravimo, kadar on to hoče in vidi, da je to koristno, da se oznani njegova slava in oblast, ker je resnični vladar nad življenjem in smrtjo. Sv. Jožef Moscati, raziskovalec in primarij v Neaplju, je na bolnih organih videl duhovno bolezen pacientov. Nekoč je opazoval bolna jetra bolnika in ga vprašal, koliko časa le-ta ni bil pri spovedi – odgovor je bil, da kakih trideset let. 

Tu vidimo, kako je vse povezano. Duša in telo sta eno. Skrbimo za svoje dušno, za svoje duhovno zdravje, da bi bili zdravi. Četudi pa bomo imeli težave s telesnim ali duševnim zdravjem, pa bomo vse to, če bo naše duhovno zdravje pravo, precej bolje prenašali.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Ko nič več ne pomaga

Misel na 12. nedeljo med letom

Na 12. nedeljo med letom prebiramo pri Marku odlomek o pomiritvi viharja na morju. Ko so učenci odslovili množice, so Jezusa, kakor komentirajo, precej nepripravljeni vzeli s seboj v čoln, da bi se umaknili. Včasih se je potrebno precej hitro umakniti iz nekega položaja, skoraj vedno ne preveč pripravljeni na tisto, kar nas čaka – lahko bo vse prav mirno, lahko pa tudi ne. No, tu so se učenci dobro zavedali, da na Genezareškem morju kar precej tvegajo, saj se razmere tam zelo hitro spremenijo v slabe, kakor nam je bilo lepo pojasnjeno, ko smo bili tam. Včasih se je res potrebno soočiti z veliko možnostjo takšne ali drugačne »nevihte«, mimo katere se ne da. V življenju takšne nevihte pač so, tako da ni vprašanje, ali bodo, temveč, kako se bomo z njimi spopadli. Današnji človek bi rad seveda vse imel pod nadzorom, vendar to ni mogoče. Zelo verjetno je, da bomo kdaj ujeti še kar nepripravljeni, kljub temu, da smo se vselej imeli za tiste, ki imajo vse pod nadzorom. Prav je, da pridejo tisti trenutki, ko ugotovimo, da smo vendarle samo ljudje, da ugotovimo, kako smo ljudje v nekaterih položajih zelo krhki in majhni, da ugotovimo, da brez Boga ne bo šlo naprej. So stvari, ki so pokorne edinole tistemu, ki je Gospod. Nanj se je potrebno obrniti. 

Marko pa nam lepo predstavi pojmovanje Kristusa, kakršnega vidimo tudi pri premnogih današnjih kristjanih – imajo ga za nekega dobrega in modrega učitelja. No, če se res iz srca obrnemo po pomoč k njemu, čeprav ga še nismo zares spoznali in priznali za tistega, kdor je, torej za Gospoda in Boga, bo, če je to za nas dobro, razodel, kdo je v resnici. Pa tu ne govorimo o neki spektakularnosti, kakršno bi si na podlagi evangeljskega odlomka želeli tudi sami, ampak govorimo o tistem položaju, ko je človek v nekem obupanem in/ali izgubljenem položaju, pa se po pomoč obrne h Kristusu, čeprav ga do tedaj ni kaj preveč dobro poznal. 

Zelo podobno pa velja tudi za našo Mater Marijo. Zato naj tu navedemo besede čudovite molitve sv. Bernarda; »Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.« Ko se res nanju obrnemo kot »zdihujoči grešniki«, nas bosta uslišala, seveda na pravi način, ne na tak, na kakršnega bi želeli mi.

Objavljeno v tedniku Novi glas