Drugačna raven skupnosti

Misel na rožnovensko nedeljo

V evangeliju Gospod Jezus, Božja beseda sama, navaja tisto, kar je zapisano o zakonu v začetku Svetega pisma. V 1. Mojzesovi knjigi je zapisano, kako je bilo z zakonom v Božjem načrtu, kakšno mesto ima, vidimo, kot kakšen je zakon med moškim in žensko izšel iz misli in srca Boga Očeta, če povemo z dvema simboloma. Kako si je torej Bog to sveto vez zamislil že od samega začetka. Zelo pomembno je poudariti ta začetek, ker si Cerkev ni nič izmislila glede zakona in poroke ter družine - vse to oblikuje tisto, kar označujemo za najstarejšo institucijo, namreč družino, ki je tudi sicer v mednarodnih listinah označena za osnovno celico družbe. Od začetka pa nista bila ustvarjena le kot moški in ženska, temveč kot mož in žena. Vsakdo se uresniči šele v družini, ko postane mož oz. žena. Gre za najprej duhovno načelo, zato možje in žene postanemo tudi tisti, ki imamo drugačne vrste družino, torej župnijsko recimo oz. redovno. 

Tako torej razumemo, berila nam pa pri tem pomagajo, da zakon ni neka človeška institucija, ki bi se potemtakem lahko spreminjala in bi jo lahko spreminjali po mili volji, temveč ima Božje temelje. S stvaritvijo prvega para je Bog postavil tudi zakon, kar dobro pove prvo berilo: »Ni dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno« (1 Mz 2,18). Poleg tega pa še: "Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso" (1 Mz 2,24). To pomeni, da ženin in nevesta postaneta ena sama stvar, nerazdružna enota, poleg tega pa se med seboj dopolnjujeta. Raven tega pa je seveda globlja in je ni mogoče razumeti drugače, kakor le z duhovnimi očmi. Za razumevanje je potrebna vera. Zato je lepo kardinal Ravasi še kot profesor Svetega pisma dejal, da je zakon preizkušnja kristjanove vere. Brez vere, ki mora seveda biti v takšni ali drugačni obliki navzoča pri obeh zakoncih, ne gre. V takšni in drugačni obliki, ker imamo tudi recimo zakon vernega z nevernim, pa mora tudi slednji imeti določeno vero, saj mora verovati v zakon, v človeka, ki ga vzame...

Kriza družbe je zaradi krize družine, obojno pa je kriza vere. Tudi vse, kar se dogaja, temelji na duhovni ravni. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Postati majhni za Boga

Misel na 25. nedeljo med letom

Gospod želi vedno biti tudi nekaj časa sam s svojimi učenci, da bi jih naučil kaj novega, pa da bi seveda poglobili svoj odnos z njim. Od množice se kristjani kot njegovi učenci ločimo, da bi bili z njim seveda vsakič, ko gremo k sveti maši, še posebej to velja ob nedeljah in praznikih, a velja tudi za vse tiste trenutke, ki jih preživimo z njim v molitvi, še posebej za tiste, ki jih sami z njim preživimo v cerkvi, kjer je resnično navzoč. 

Vseeno pa bi danes vztrajal še raje pri zakramentu pokore, ker se res odlično sklada s povedanim v evangeliju. Tam ni prostor za samopotrjevanje, za uveljavljanje sebe, ampak ravno obratno. Tam moramo resnično biti majhni in otroški, da bi nas Gospod napolnil po Svetem Duhu s svojo milostjo. Da bi bili spet polni Božjega življenja. Pred Bogom tedaj res nismo večji ali manjši, ampak ni razlike med enim in drugim v smislu, da smo vsi grešniki. 

Potrebno se je ponižati, da bi nas Gospod povišal, česar pa svet neposredno ne more opaziti, temveč le posredno, saj nam milost pomaga tudi k temu, da se poboljšamo v odnosu do bližnjih. Kakor pa smo govorili že zadnjič, nas svet vabi k temu, da bi se nad drugimi uveljavljali, kar je bila skušnjava tudi apostolov, Gospod pa nas vabi k temu, da se manjšamo, da bi on v nas rastel. 

V spovedi tako imamo tisto resnično notranjo pripravo na vredno in dostojno prejemanje Gospoda v obhajilu. Kdor si domišlja, da je to njegova pravica in kako da je on vreden prejeti, ni otroški, ampak je otročji. Otročji je tudi vsak kristjan, ki se sprašuje, kaj naj pripravi Gospodu, namesto da bi se raje vprašal, kaj Gospod pripravlja ali je pripravil zanj. Bolj ko vse drugo, je pomembno Gospodu pripraviti svoje srce. V človekovi notranjosti se namreč nujno mora nekaj spremeniti. Naj nam naša nebeška Mati Marija ne bo samo čudovit zgled v tem, ampak jo kličimo na pomoč kot mogočno priprošnjico, da bi bili v odnosu do Gospoda bolj otroški, da bi torej odprli srca Božji milosti.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Za Kristusom po poti križa

Misel na 24. nedeljo med letom

Če bi danes vprašali koga, kaj je najpomembneje v življenju, morda na Jezusov način – kaj ljudje pravijo glede tega -, bi morda odgovor bil precej bolj enoten – biti srečen. Odgovor je lahko na mestu, vendar je potrebno ugotoviti, da si sreče ne more zagotoviti človek sam, da ne pride po naši človeški logiki, temveč po logiki Božjega kraljestva. V tem kraljestvu pa kraljuje Kristus, zato tokrat v evangeliju prehajamo od zapovedi in razvoja Božjega kraljestva k sami osebi Jezusa Kristusa. Božje kraljestvo namreč ni in ne sme biti le v nebesih, ampak tudi na zemlji, kakor molimo pri očenašu. Za dobro življenje in za to, da »najdemo svojo dušo« (kakor je pravilni prevod), potrebujemo »biti z njim«, kar nam kot ključno sporoča evangelist Marko. Res je, da smo z nekom, se je treba stalno odpovedovati sebi, to velja za vsako človeško osebo, s katero želimo biti, toliko bolj pa za našega Kralja, Gospoda Jezusa. Kakor pravi Janez Krstnik, mora veljati: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« 

Če hočemo torej večno z njim kraljevati, moramo stalno z njim biti. Skoraj vsi apostoli in učenci so se morali kasneje pokesati in vrniti, ker so se razbežali, razen apostola Janeza, ki je edini med njimi stal pod križem. Zato tudi edini med apostoli ni umrl mučeniške smrti. Boljše so bile žene, ki so z Božjo Materjo Marijo vztrajale do konca ter stale pod križem. Biti z njim je namreč pot križa, tudi zato, ker Kristus kraljuje s križa. To je obratna logika z logiko sveta, ki pravi, kako se mora nekdo, po možnosti res posameznik, ne skupnost, vse bolj afirmirati – Kristus pravi, da se mora nekdo manjšati, da bi postal velik.

V Jožefovem letu smo. Sv. Jožef se je na trenutke odpovedal sebi, da je prevladala Marija in se je zgodila Božja volja. Veljalo je tudi obratno, ko je Marija bila kot žena podložna Jožefu in se je prav tako vse izvršilo, kakor je prav. Imamo tudi figuro Pavla, katerega ime pomeni »najmanjši«, prej pa je bil Savel, katerega ime pa pomeni »prvi«, »največji« in podobno. Srečko Kosovel nam v pesmi 'Veliko moraš pretrpeti' pokaže na to, kako težko je človeku iti po poti križa, čeprav pravi, da je treba. V evangeliju smo poučeni, da ne smemo po tej poti iti sami. Ne smemo biti kakor Juda Iškarijot, ki se je v srcu osamil od drugih, tudi od Boga, biti moramo kakor Marija. Ki je vse sprejela v svoje srce in to še vedno dela. Ni najprej razumela, ampak je najprej shranila v svojem srcu in premišljevala, je pa verovala, ker je, kakor je vzkliknila Elizabeta, »tista, ki je verovala«. Moramo jo posnemati, križ sprejeti, sprejeti vse, kar pošilja Gospod, pa to shraniti in premišljevati v svojem srcu, polni vere. Bog vodi to pot v svoji modrosti in previdnosti. Svojim zvestim pripravlja večje plačilo.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Trde besede

Misel na 21. nedeljo med letom

Ko so v svojem zelo mesenem pogledu ljudje Gospoda razumeli dobesedno, kakor nam pravi sv. Avguštin, so mislili, da bodo res rezali in jedli njegovo meso. Sv. Janez Krizostom pravi, da je bilo preveč za njihovo razumevanje. Tudi danes zvenijo besede katoliškega nauka s svojimi zahtevami trdo za vsega drugega vajena ušesa sodobnikov, pokvarjeni kot so od stalnega nabijanja iz medijev. A to ne pomeni, da je treba omehčati nauk, ker po apostolu Petru vemo, da je prav ta trda beseda hkrati tudi »besede večnega življenja«. 

Ljudje potrebujejo nekoga, ki bi jih uvedel v ta nauk, ki je na videz trd, v resnici pa daje res trajno zadovoljstvo in srečo, če gremo po poti tega Božjega nauka. Kristus nas opozarja, da pot za njim ni lahka, temveč je nošnja križa, je odpovedovanje samemu sebi in svojemu napuhu. Toda ta žrtev s Kristusom prinaša neverjetne sadove, ki so večni. To niso tisti »neji«, da bi se nečemu odpovedovali, temveč so to »neji« za – za nekaj večjega oz. za nekoga večjega. Kakor je pravil sv. Ignacij Lojolski, so ga posvetne misli sicer v začetni fazi osrečevale, a so ga potem, ko so vanj prodirale, vznemirjale in ga niso osrečevale, prav obratno pa je veljalo pri njem za te »trde besede«, ki so bile le na videz trde, v resnici so ga nadvse izpolnjevale in osrečevale. Pa saj vidimo tudi v športu, da je potrebno veliko odpovedi, vendar potem pridejo tudi sadovi tega odrekanja. 

Nič drugače ni v vsakdanjem življenju. Tisti cilj po koncu našega zemeljskega življenja so nebesa, vendar pa nam pot, ko sledimo »trdim besedam«, prav kakor je dejal sv. Ignacij, prinaša neko trajno zadovoljstvo in izpolnjenost že tu na zemlji. Vdajanje razvadam in pregreham nas na koncu pušča prazne, skrb za vrlo in sveto življenje pa nas ne pušča takšnih, temveč nas izpolnjuje in nasičuje. Začetki so težki, a ko se potem človek nekoliko ustali na tej poti za Kristusom, te trde besede postanejo mehke in sladke.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Marija, kažipot za nebesa

Misel na Marijino vnebovzetje

Lanskega 1. novembra je minilo že 70 let od razglasitve verske resnice Marijinega vnebovzetja, ki ga letos obhajamo na nedeljo. Papež Pij XII. Je v dokumentu ob razglasitvi navedel sv. Janeza Damaščana, ki je dejal, da je »bilo potrebno, da ona, ki je pri rojevanju ohranila svojo deviškost nedotaknjeno, ohrani brez vsake trohnobe tudi svoje telo po smrti«. Isti cerkveni oče pa pravi tudi, kako netrohljivost njenega prečistega telesa izhaja iz njenega Božjega Materinstva: »Potrebno je bilo, da ona, ki je v svojem telesu nosila Stvarnika, ki je postal otrok, živi v Božjih prebivališčih«. Kakor velja za Božjega Sina, velja za Marijo, kakor velja zanjo, more veljati tudi za nas. Božji Sin je šel v nebo z lastno božansko močjo, Marijo je pa vzel v nebesa k sebi s to močjo. Z isto močjo more vzeti tja tudi nas. Kljub vsemu trpljenju je bila Devica Marija trdno usmerjena v nebo, saj je zaupala, da jo bo tisti Sin, čigar telo ni videlo trohnobe, ki je vstal od mrtvih in šel v nebesa, tudi zanjo uresničil na las podoben načrt. 

Zato za nas zatekanje k Mariji in posnemanje njenih kreposti, ki nas vabijo na pot za njo, ni kar tako. Če bomo namreč Marijo ljubili, bomo ljubili tudi njenega Sina, slednji pa bo po mogočni Marijini priprošnji v to čudovito nebeško družbo nekoč vzel tudi nas. Vnebovzeta je zagotovilo, da zlo nima zadnje besede. Čeprav pa tega ona v zemeljskem življenju Sina še ni povsem doumela, pa je vendarle bila v veri prepričana, kako bo na koncu on tisti, ki bo izšel kot zmagovalec, vedela pa je tudi, da bo z njim zakraljevala tudi ona. Res je sicer, da bo naše telo nekoč prepuščeno trohljivosti in razpadu, vendar pa v veri vemo, da če bomo po Mariji rešili svojo dušo za nebesa, da nam bo Božji Sin nekoč naklonil poveličano telo, ki bo podobno njegovemu in Marijinemu. V stiskah naj nam bo zato Marija kažipot na tistega, ki je Pot, da bi se nekoč skupaj z njo, s Kristusom, angeli in svetniki veselili v nebeškem veselju.

Objavljeno v tedniku Novi glas