HIERONIM IN NOVA ZAVEZA

Nekaj za tiste, ki jih zanima sv. Hieronim. To stvar sem prevedel za patristiko in se, vsaj meni zdi zelo zanimiva. Morda je mestoma nekoliko zahtevnejša...

Papeževa prošnja bi ne mogla najti boljšega naslovnika kot je bil Hieronim. Njegovo pravo ime je bilo Evzebij Hieronim, doma pa je bil iz Stridona, diskusije o natančni lokaciji kraja so še zelo odprte, ena od zelo verjetnih hipotez pa je, da je bil doma s Krasa (op. prev. ). Med 375 in 376 sta si Hieronim in papež Damaz začela dopisovati, leta 382 pa je Hieronim prišel v Rim in postal papežev tesni prijatelj in svetovalec.

Natančni datum papeževega naročila Hieronimu ni znan – najbrž je to bilo leta 382, ko je Hieronim prišel v Rim, ali pa zgodaj leta 383, takrat so se namreč pojavili evangeliji v dopolnjeni obliki. Damaz je prosil le za dopolnilo stare latinske verzije (Vetus latina) s pomočjo grške verzije, ni želel nove verzije. Hieronim je pregledal grške rokopise in jih pazljivo primerjal z »italijanskim« tipom Vetus latine. Kjer je le bilo mogoče, je bil tekst Vetus latine ohranjen. Potemtakem je Hieronim k nalogi pristopil s konzervativnim duhom – želel je torej ohraniti, kar je le bilo mogoče. Vseeno pa je bil rezultat znatno drugačen od Vetus latine: lingvistične razlike, odprava narečnih izrazov in grobosti, interpretacija (npr. supersubstantialis za epiousion v Gospodovi molitvi), odprava interpolacij (interpolacija = v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki; vstavek, vrinek) v tekstu, vstavek Evzebijevega kanona.

V Novi zavezi je Hieronimov prevod zelo pomemben. Postavimo ga lahko ob bok najstarejšim in najboljšim grškim rokopisom (skupaj z Vetus latino) pri izidu grškega teksta v 4. stoletju. Oba latinska teksta dopolnjujeta in popravljata grške avtoritete. Najvažnejše in najuporabnejše pa je Hieronimovo delo pri prevodu evangelijev. Hieronimova verzija je marsikdaj tudi opora pri interpretaciji grških tekstov.

Ali je Hieronim prevedel in dopolnil samo Evangelije?

Veliko je razprav o tem, ali je Hieronim predelal celotno Novo zavezo ali samo Evangelije. Proti predelavi celotne Nove zaveze so, če na kratko pogledamo, naslednji argumenti:

1. Avguštin dvajset let po pojavi predelane izdaje evangelijev govori le o Evangeliju - »Evangelium ex Graeco interpretatus est« (Epist civ. 6), vendar pa je možno, da Avguštin tu govori na splošno oz. z »Evangelijem« misli celotno Novo zavezo.

2. Hieronim v svojem predgovoru očitno govori o »samo štirih Evangelijih« (»quattuor tantum Evangelia«).

3. Ostala nova zaveza ne kaže istih znakov dopolnitve kot Evangeliji.

4. odsotnost predgovorov (»solita prefatione«), značilnih za Hieronimove dopolnjene izdaje.

Po drugi strani so naslednji argumenti več kot le protiutež prej navedenim:

1. Damaz je naročil predelati Novo zavezo v celoti in ne samo Evangelijev (Damazov predgovor).

2. Hieronim v drugih svojih izjavah izrecno govori, da je predelal Novo zavezo (ne Evangelija ali Evangelijev): V Epist cxii.20 izgleda kot da bi popravil Avguštinov evangelium, ko piše: »Si me, ut dicis, in Novi Testamenti emendatione suspicis,« in v Epist Ixxi.5: »Novo zavezo sem prevedel po grški verziji« (»NT Greaceae reddidi auctoritati«); prim. tudi: De Vir. III., cxxxv.

3. Hieronim navaja vrstice izven Evangelijev v Novi zavezi, kjer se njegova verzija razlikuje od Vetus latine, Npr. Rim 12,11; 1 Tim 1,15; prim Epist xxvii.

4. Damaz je umrl konec leta 384 – najbrž preden je bil objavljen preostanek Hieronimove predelane verzije, zato je Hieronim najbrž mislil, da predgovori niso več potrebni.

Latinščina

Latinščina starih verzij je bila enostavna, groba in ljudska, polna dobesednih prevodov in narečnih izrazov. V veliko prvinah – besedišču, dikciji in konstrukciji – je bodla v oči učenjake. Kot je bilo pričakovati, je Hieronim omehčal grobost starih verzij in odstranil najbolj očitne nerodnosti in neprijetne provincializme. Njegovo delo je mojstrovina s harmonično mešanico preprostega, ljudskega in prepričljivega jezika in učeno privlačnega prevoda. Vulgata je naše jezike obogatila z mnogimi grškimi izrazi: apostol, evangelij, sinagoga… Dala nam je tudi veliko teološkega besedišča. Še vedno pa najdemo nekaj znamenj, ki kažejo na njen izvor:

1. Stare latinske izraze, ki prihajajo iz ljudske govorice,

2. Afrikanizmi: clarifico…, saeculum za mundus, dolgi zloženi glagoli, kot obtenebrare…,

3. Grecizmi, kot npr. raba zaimka namesto predloga hic mundus = ό kόsmos (na prvem o manjka spiritus – pridih)

4. Hebraizmi, kot so adposuit ut apprehenderet et Petrum (Apd 12,3).

Dopisovanje Hieronima z Avguštinom

Zelo zanimiv dogodek v zgodovini svetopisemskih prevodov je izmenjava pisem med sv. Avguštinom (škofa v Hiponu) in Hieronimom, ki se nanašajo na Hieronimov nov latinski prevod Svetega pisma. Najprej Avguštin poziva Hieronima, naj utemelji, zakaj je prevajal iz hebrejskih tekstov in ne iz Septuaginte. Hieronim mu odgovarja z značilno vznesenostjo. Prav tako se mora Hieronim pri Avguštinu zagovarjati tudi zaradi novega prevoda Nove zaveze, pa čeprav se je trudil čimbolj ohranjati stari tekst. Lahko bi sicer grajali Hieronimovo robatost in vznesenost v odgovorih, vendar pa moramo ugotoviti, da je imel, kar se tiče Vulgate, prav, motil pa se je Avguštin. Slednji se trmasto oklepa svojih argumentov, saj ga Hieronimovi ne prepričajo, in se s Hieronimom prička tudi v svojem delu Božje mesto (De Civitate Dei), ki ga je, logično, napisal po dopisovanju s Hieronimom. Trdi, da je prava verzija Svetega pisma tista prejšnja in, da je Hieronimov prevod napačen.

Prevedeno iz angleščine:

S. Angus, Vulgate v: The International Standard Bible Encyclopedia, 1915.