Evharistija je zveličavna Jezusova navzočnost v skupnosti verujočih in tudi njena duhovna hrana.[1] Cerkev nenehno živi iz zveličavne daritve. Tej daritvi se ne približuje le s spominom, polnim vere, marveč tudi z dejavnim stikom, kajti ta daritev se vedno znova ponavzočuje in zakramentalno traja v vsakem občestvu, ki jo daruje po rokah posvečenega služabnika.[2] Vsakokrat, ko se na oltarju daruje kalvarijska daritev, v kateri je bilo darovano naše velikonočno jagnje, Kristus, se izvršuje delo našega odrešenja. Hkrati se z zakramentom evharističnega kruha predstavlja in uresničuje edinost vernikov, ki v Kristusu sestavljajo eno telo (prim. 1 Kor 5,7).[3]
Ob samem začetku Cerkve ima evharistija vzročni vpliv. Evangelisti natančno opisujejo, da so bili dvanajsteri apostoli tisti, ki so bili z Jezusom pri zadnji večerji (prim. Mt 26,20; Mr 14,17; Lk 22,14).[4] Ko jim je Kristus dal jesti svoje telo in piti svojo kri, jih je skrivnostno vključil v svojo daritev, ki se je nekaj ur pozneje izvršila na Kalvariji. Jezusove kretnje in besede pri zadnji večerji so temelj novega, mesijanskega občestva, ljudstva nove zaveze. Ko so apostoli v dvorani zadnje večerje sprejeli Jezusovo vabilo: »Vzemite, jejte … pijte iz njega vsi…« (Mt 26,26-27), so prvič stopili v zakramentalno občestvo z njim. Od tega trenutka dalje do konca časov se Cerkev gradi na osnovi zakramentalnega občestva z Božjim Sinom, žrtvovanim za nas: »To delajte v moj spomin … to delajte, kolikor krat boste pili, v moj spomin« (1 Kor 11,24-25; prim. Lk 22,19).
Po zedinjenju s Kristusom postane ljudstvo nove zaveze – daleč od tega, da bi se zapiralo samo vase – »zakrament« za vse človeštvo, znamenje in orodje odrešenja, ki ga je izvršil Kristus, luč sveta in sol zemlje (prim. Mt 5,13-16) v odrešenje vseh.[5]
Če evharistija gradi Cerkev in Cerkev izvršuje evharistijo, potem iz tega sledi, da je povezava med njima zelo tesna. Tu hočemo našo pozornost usmeriti predvsem na apostolski značaj evharistije. Cerkev je apostolska, oziroma utrjena na apostolih v trojnem smislu. Prvič »je bila in ostane trajno sezidana 'na temelju apostolov' (Ef 2,20), izvoljenih prič, ki jih je Kristus sam poslal.«[6] Apostoli so tudi temelj evharistije, ne zato, ker zakrament ne bi izhajal od Kristusa samega, ampak zato, ker ga je Jezus zaupal apostolom in so ga oni in njihovi nasledniki izročali naprej, vse do nas.
Drugi smisel apostolskosti Cerkve je naslednji: »Cerkev s pomočjo Duha, ki v njej prebiva, ohranja in naprej izroča nauk, dobri zaklad, zdrave besede nauka, ki jih je slišala od apostolov.«[7] Tudi v tem drugem pomenu je evharistija apostolska, ker jo obhajamo v skladu z vero apostolov.
Končno je Cerkev apostolska v tem smislu, da »jo še naprej učijo, posvečujejo in vodijo vse do Kristusovega ponovnega prihoda apostoli, in sicer po tistih, ki so nasledniki v njihovi pastirski službi: po zboru škofov, 'kateremu stoje ob strani duhovniki, v edinosti s Petrovim naslednikom, najvišjim pastirjem Cerkve.'«[8] Nasledstvo, ki izhaja od apostolov, v pastoralnem poslanstvu, nujno zajema zakrament duhovniškega posvečenja.[9]
Evharistija izraža tudi naslednji pomen apostolskosti. Kakor uči 2. vatikanski koncil, dejansko »verniki v moči svojega kraljevega duhovništva sodelujejo pri darovanju evharistije,«[10] toda »službeni duhovnik opravlja kot Kristusov namestnik evharistično daritev in jo v imenu vsega ljudstva daruje Bogu.«[11]
Duhovnik opravlja evharistično daritev v Kristusovi osebi, kar je več kot le 'namesto' ali 'v imenu'. To pomeni, da se duhovnik in ljudstvo preselijo v dvorano zadnje večerje. »Darovati 'v osebi' pomeni darovati v posebnem zakramentalnem poistovetenju z 'večnim velikim duhovnikom', ki je začetnik in glavni subjekt daritve samega sebe, pri kateri ga resnično ne more nihče nadomestiti.«[12]
Skupnost, ki se zbere v dvorani zadnje večerje pri evharističnem slavju, nujno potrebuje posvečenega duhovnika, ki ji predseduje, da more zares biti evharistični zbor (shod). Po drugi strani si skupnost ne more sama dati posvečenega nositelja službe. Le-ta je dar, ki ga občestvo prejme po škofovskem nasledstvu, segajočem do apostolov. Škof je tisti, ki z zakramentom duhovniškega posvečenja postavi novega duhovnika in mu podeli oblast posvečevati evharistijo.[13]
Dejstvo, da je oblast posvečevanja evharistije zaupana izključno škofom in duhovnikom, ne pomeni nikakršnega poniževanja ostalega Božjega ljudstva, saj se v občestvu enega samega Kristusovega telesa, ki je Cerkev, ta dobrina daje v korist vseh.
Evharistiji kot središču duhovnikovega življenja in službe pripada tudi osrednje mesto v pastorali za nove duhovniške poklice. Predvsem zato, ker molitev za poklice v evharistiji najde svojo najvišjo povezanost v molitvi Kristusa, večnega velikega duhovnika. Poleg tega marljiva duhovnikova skrb za evharistično službo, združena s pospeševanjem polne, zavestne in dejavne udeležbe vernikov pri evharistiji, predstavlja učinkovit zgled in spodbudo za velikodušen odgovor mladih na božji klic.
Vse to pojasnjuje, kako boleč in nenormalen je položaj krščanskega občestva, ki se po številu in raznolikosti vernikov sicer izkazuje kot župnija, manjka pa ji duhovnik, ki bi jo vodil.
To mora spodbujati celotno skupnost predvsem k bolj goreči molitvi, da Gospod pošlje delavcev na svojo žetev (prim. Mt 9,38).
[1] Janez Pavel II, Cerkev iz evharistije, CD 101, Družina, Ljubljana 2003.
[2] KKC, 1367.
[3] C 3
[4] Odlok o misijonskem poslanstvu Cerkve (M), 5.
[5] Prim. C 1
[6] KKC, 857.
[7] KKC, 857.
[8] KKC, 857.
[9] Prim. Kongregacija za verski nauk, Pismo o službenem duhovništvu, III, 2.
[10] C 10.
[11] C 10.
[12] Apostolsko pismo Dominicae cenae, 8.
[13] Prim. Kongregacija za verski nauk, Pismo o službenem duhovništvu, III, 4.
Ni komentarjev:
Objavite komentar