Pri svojem razmišljanju sem si pomagal s komentarjem Božje besede: G. Ravasi. Secondo le scritture, Anno A, Edizioni Piemme, Casale Monferrato 1992.
Božja beseda 12. navadne nedelje je prepletanje preganjanja in zaupanja, miru in razdajanja. Že sv. Avguštin je v svojem delu Božja država (De Civitate Dei) rekel, da učenec 
"mora nadaljevati svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga". Že res, da je na svetu veliko negativnih stvari, da vsak dan doživljamo trpljenje, vendar pa se moramo tudi zavedati, da smo po drugi strani v Božjih očeh nekaj edinstvenega, da smo veliko vredni. Bog je zelo pozoren, četudi se nam ne zdi tako - Jeremija ga čuti ob sebi kot junaka, ki ga ščiti pred nasprotnikom, pa tudi Jezusov govor nam pravi, kako niti vrabec ne pade na zemljo brez Božje vednosti, potem pa pravi, da so nam celo lasje na glavi prešteti (pri meni ima sicer nekoliko manj dela). Bog je torej pozoren na majhne in krhke resničnosti, toliko bolj pa je pozoren na veliko in dragoceno resničnost svojega sodelavca. Gospoda moramo torej priznati pred vsemi, brez strahu, saj nam v perspektivi večnosti sodniki sveta nič ne morejo. Bolj kot to bi nam morale v ušesih odmevati besede, da nas bo tudi Gospod priznal, če bomo mi njega, in obratno, da nas ne bo priznal, če mi njega ne bomo.
"mora nadaljevati svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga". Že res, da je na svetu veliko negativnih stvari, da vsak dan doživljamo trpljenje, vendar pa se moramo tudi zavedati, da smo po drugi strani v Božjih očeh nekaj edinstvenega, da smo veliko vredni. Bog je zelo pozoren, četudi se nam ne zdi tako - Jeremija ga čuti ob sebi kot junaka, ki ga ščiti pred nasprotnikom, pa tudi Jezusov govor nam pravi, kako niti vrabec ne pade na zemljo brez Božje vednosti, potem pa pravi, da so nam celo lasje na glavi prešteti (pri meni ima sicer nekoliko manj dela). Bog je torej pozoren na majhne in krhke resničnosti, toliko bolj pa je pozoren na veliko in dragoceno resničnost svojega sodelavca. Gospoda moramo torej priznati pred vsemi, brez strahu, saj nam v perspektivi večnosti sodniki sveta nič ne morejo. Bolj kot to bi nam morale v ušesih odmevati besede, da nas bo tudi Gospod priznal, če bomo mi njega, in obratno, da nas ne bo priznal, če mi njega ne bomo.
Težke so te besede za tiste, ki v večno življenje ne verujejo, vendar pa so polne tolažbe za vse nas kristjane, če le upamo in zaupamo, da je naš dom v nebesih, da se naše potovanje na zemlji konča šele tam. Svet je res poln krivic, še posebej za male in nepomembne, in zdi se, da nas življenje vseskozi le tepe, sreče in tolažbe pa ne nudi, vendar pa nam evangelij pravi ravno to, da Bog vidi ves naš trud, vse naše trpljenje, padce, neuspehe in nam bo za vse dal ustrezno plačilo, zato je strah odveč. Preganjanje je za kristjana danes ponovno zelo aktualna tematika, čeprav je njegova oblika danes drugačna, bolj prefinjena. Naša naloga pa ni prav nič spremenjena - oznanjati moramo evangelij, svetu brez Boga moramo tega prinašati. Pravi kristjan mora vseskozi izražati radikalno vero v Boga Očeta in istočasno solidarnost z usodo križanega Jezusa Kristusa. Iz tega dvojega izhaja učenčeva svoboda v odnosu do človeških strahov in izsiljevanj, hkrati pa tudi vnema v oznanjevanju evangelija. Ta svet nas potrebuje, ker potrebuje Boga. Pa tudi Bog nas potrebuje za svoje orodje. Naj nas torej ne bo strah, saj za nas skrbi Bog.
5 komentarjev:
He he he, opažam, da nedeljska Božja beseda ni "šparala" s svojo nagovorljivostjo. V neki navadni nedelji tako močno sporočilo. Ni čudno?
V bistvu je vsebina Svetega pisma tako bogata, da nas nagovarja vsak dan - morda še najbolj, ko si to ne pričakujemo.
Se še spomneš iz drugega letnika, koliko krat se pojavlja "Ne boj(te) se" v SP? 365 krat! Ni treba, da nas je strah saj je Bog vsak dan - vsak trenutek z nami in ob nas.
Naj dodam še svoje razmišljanje (meditacijo) nedeljskega evangelija:
Zvestoba – dejanje ljubezni
Konkretno dejanje vsake ljubezni je zvestoba tistemu, ki je objekt naše ljubezni. zato se ne bojmo, kajti vse se bo zvedelo in razodelo, kdo je objekt naše ljubezni, komu smo zvesti: ali Bogu ali malikom?
Vse se bo zvedelo za zvestobo in nezvestobo. Če bomo zvesti Bogu, se ne bomo bali ljudi, kajti ljudje nam lahko umorijo le telo, duše nam ne morejo vzeti. Ne bomo se bali njihovih zlobnih jezikov, ne bomo se bali življenjskih preizkušenj. Kajti s tem, ko bomo Boga postavili za objekt svoje ljubezni, ko mu bomo zvesti, se bomo držali njegovih naukov, njegovih nasvetov in se bomo tako izognili marsikateremu zlu. Če bomo zvesti Jezusu, bomo tako tudi živeli in s tem, ko bomo krščansko živeli, bomo v bistvu pričevali za Jezusa. Ne bomo ga zatajili in On nas ne bo zatajil. In ne samo, da nas bo cenil Bog, cenili nas bodo zaradi tega tudi drugi, kajti dajali bomo dober zgled kako živeti krščansko življenje in bomo srečni.
Pa tudi naša nezvestoba se bo razkrila. Kajti tisto, kar počnemo na skrivnem, se bo razodelo pri belem dnevu. Nezvestoba se bo še prej razkrila kot pa zvestoba. Če se bomo prodali, kakor se prodajajo vrabci, bomo zatajili dobro nas, bomo zatajili Jezusa. In Jezus bo zatajil nas. Kako pa se človek lahko proda? Tako kot se mož in žena prodata in s tem izdata obljubo, ki sta jo obljubila na poročni dan. Prodamo se lahko svojim malikom, da postanemo hlapci, ne samo hlapci, temveč sužnji. Sužnji svojim razvadam, svojim sebičnim željam, nepotešenim strastem, odvisnostim. Naša nezvestoba nas bo drago stala. Končali bomo zagrenjeni, depresivni, brez volje, vdani hlapčevskemu odnosu mrtvem stvarem, nazadnje, najhujše, prodali se bomo onem, ki lahko pokonča našo dušo.
Ali želimo torej biti svobodni, živeti ljubečem, čudovitem odnosu z Bogom in z vsemi ljudmi, ali pa želimo živeti v suženjskem, morečem, trpečem odnosu s smrtjo?
Priznajmo torej Jezusa pred drugimi ljudmi. Ne bojmo se biti zvesti. Če je Jezus za nas vrednota, če je Jezus objekt naše ljubezni, mu bomo zvesti in ga bomo priznali pred ljudmi, s svojim življenjem. Če ne, zakaj potem berete te vrstice? Povem Vam iz lastne izkušnje: kar koli boste naredili samo zase, bo propadlo. Če boste delali samo za druge, Vas bo to razočaralo. Če pa boste delali za Jezusa, boste s tem posledično delali tudi zase in za druge, to pa vas bo osrečilo. To vas bo naredilo zveste. Tako boste Bogu izkazali vso ljubezen, ne boste ga zatajili.
Dragi Aleš.
Tvoja razmišljanja so vedno zelo dobra in nagovorljiva. Mogoče bi bilo dobro, da začneš tudi ti pisati blo - jaz se že javim za bralca in komentatorja. Kar pogumno!
Svojega bloga ne bom odpiral, iz enega razloga: duška si bom dal med pridiganjem, učenjem verouka in pisanjem v župnijska oznanila :). Če res dobro pišem, potem se bom potrudil, da bom dobro govoril in ne bom imel problema s prazno cerkvijo. A ni pastorala fajn!
Ja, ma blog je dober "ventil", da ne natrosiš ljudem vsega, kar si v petih letih prebral. Vsaka nora misel ne more med preproste in navadne ljudi. Blogi so kar dober izum... :)
Objavite komentar