Božja beseda 28. navadne nedelje nam govori o obedu, o gostiji. V vseh kulturah je to družabni dogodek, kjer se ljudje med seboj lahko srečajo, je pa tudi res, da je posebej poudarjena praznična gostija. Dejstvo je, da v današnji 'hitri' dobi za takšne obede le stežka najdemo čas, oziroma tudi to drži, da jemo prehitro in prazaprav goltamo hrano, ne da bi jo zares okusili v polnosti. In smo prišli do tega, da smo izgubili okus - na vseh področjih. Božja beseda nas vabi, da bi tisti milostni čas družabnosti, ki nam je podarjen, znali bolje 'okušati'. Sveto pismo nam pove, da ni težava le v našem hitenju, torej v tem, da se težko ustavimo in usedemo, temveč tudi naša zaznamovanost, pravzaprav obsedenost - tako s pretekostjo, kot tudi s prihodnostjo. Lahko rečemo, da ne znamo 'odklopiti' in se znebiti tega težkega bremena časa, ki je minil, in tistega, ki še prihaja.
To ni nedelja, to ni posvečevanje Gospodovega dne in na takšen način se ne moremo spočiti, čeprav smo prepričani prav, da se. Podobno pravzaprav počnemo tudi na naših dopustih. Jezus pa nam je dejal, da je Gospodov dan narejen nalašč za človeka, je milostni dar, ki mu ga daje Bog. Mi pa narobe pojmujemo stvari in naš človeški čas mešamo z milostnim, torej Božjim časom. Dobri čas je izvzet iz našega človeškega in njegovo merilo ni kolikost, temveč kakovost. Lahko traja le minuto, pa se nam zdi, kot bi bilo več ur. Nedelja lahko postane takšen milostni dan za nas, dan, ki je drugačen od ostalih dni, ki je izvzet, ki je svet.
Ta dan nam Bog pripravlja posebno gostijo, za katero pa se je treba ustrezno pripraviti in se znebiti vsega tistega, kar nas iz preteklosti bremeni, kakor nam lepo pove prerok Izaija. Solze namreč predstavljajo vse tisto nepopolno in zgrešeno iz preteklosti, ki pa naše oči ovira, da se ne znajo veseliti nad tistim čudovitim darom, ki nam je 'danes' postavljen prednje. Kako naj se veselimo sedanjega daru, če še vedno nosimo v sebi zamero in jezo? To je treba, kakor pravi sv. Avguštin, prepustiti vseodpuščajočemu Bogu. Na nedeljo nas torej ne sme bremeniti prav nič iz preteklega tedna, ker je tisti teden že minil, v nedeljo se začenja že nov teden, ponujajo se nove priložnosti. Pred tem novim pa nas ne sme biti strah - zakaj bi bili podobni tistim nasilnežem iz prilike, ki so raje ostali v starih, pa čeprav zgrešenih, okvirih? Zakaj bi npr. tudi to nedeljo ležal na kavču, če pa lahko greš s svojo družino na izlet? Izkoristi milostni čas, ki ti je podarjen za odnos z najbližjimi, morda ne boš več imel te priložnosti. Pogovarjajmo se in prisluhnimo drug drugemu.
Prav tako pa nas ne sme ovirati vse drugo - ni važno, kaj nas v pnedeljek čaka v službi, v šoli, ni važno delo in kupčije - od tega je treba svoje misli 'odklopiti', sicer ostajamo površni in nam lepota stvari ter ljudi ne more priti do srca. Ni pomembno, da te jutri v šoli čakajo zateženi učitelji in profesorji, ni pomembno, da te čaka samovšečni direktor v službi, pomembno je, da imaš danes milostni čas zase in za svoje najdražje. K sv. Janezu Fisherju, ki ga je dal kralj Henrik VIII. umoriti zaradi zvestobe papežu in katoliški veri, je na jutro izvršitve obsodbe rabelj prišel povedat, da bo usmrčen nekaj ur kasneje od predvidenega. Sveti mož je torej takole odvrnil: "Torej se lahko vrnem k spanju." Čeprav ga je čakala čez nekaj ur smrt, je podarjeni čas izkoristil za tisto, za kar je bil tisti nočni čas namenjen - za spanje. Prepustimo torej tisto, kar nas čaka v prihodnosti, kakor spet pravi sv. Avguštin, neskončno previdnemu Bogu.
Ko pa že govorimo o praznovanju in o nedelji, ne moremo mimo obleke, ki je omenjena v drugem delu Jezusove prilike. Danes ne znamo ločiti med navadnimi in prazničnimi dnevi tudi na tem področju, saj smo praktično vsak dan enako oblečeni, na enak način. Naj se torej vidi, da je nedelja drugačen dan za nas kristjane tudi v načinu našega oblačenja.
Prilika o svatovskem oblačilu pa nam pove še nekaj, kar je predvsem pomembno. Bolj kot zunanje človekovo oblačilo je pomembno oblačilo našega srca. Zato je samo Bog lahko videl, da tisti človek nima primernega oblačila. V knjigi Razodetja pravi: "Tančica so namreč pravična dela svetih" (Raz 19,8). Naj se nam resnično pozna v življenju, da smo se v nedeljo srečali z vstalim Kristusom, da smo, kakor pravi Pavel 'oblekli Kristusa' (Gal 3,27).
2 komentarja:
V veliki meri se strinjam s tabo, ker nedelja - kar cel vikend - bi moral predstavljat čas popolnega odklopa in sprostitve. Pred časom sem poslušal profesorja, ki je dejal, da 40-urni delavnik danes lahko počasi pozabimo in se privadimo na vsaj 60-urnega. Mislim, da ne bo šlo drugače, če ne bomo tudi vikende vključili noter. Tukaj ima prednost kapital pred človekom, zato se je tudi ritem življenja spremenil.
Glede obleke mislim, da je samo odraz družbe, ki ne prenese formalizmov in preveč jasnih ločitev. Tudi športno je postalo elegantno, svečane oprave pa skušamo združiti s praktičnostjo. Kavbojke niso več "prepovedane", celo postajajo (s suknjičem in srajco) sestavni del uradne garderobe. Ma to mislim, da je odgovor na dolga leta (prisilnega) prikrivanja telesa in neživljenjskih formalizmov. Kot se pogosto dogaja, tudi tokrat, padamo iz enega ekstrema v drugega ...
Ma glej, tudi če delaš več časa, torej 5x12 ur, kar bo torej postal delavnik, je treba se zavedat, kako pomaembna je nedelja - četudi npr. tata tisti dan dela, to ne brani ostalim članom, da se zberejo in praznujejo, misleč pr tem tud na tistga člana, k ga ni. Morda se lahko tud on prdruži z dela v molitvi ob določeni uri, pa na kratko.
Zakaj pa bi mogli kristjani delat enako ku ostala družba? Nism nč reku, da ne sme kdo met kavbojk, ma met iste kavbojke in oblačila, s kjrmi pole greš drugi dan v šolo? Dejmo pokazat, kadar praznujemo, to tud z obleko, ki je drugačna.
Res, da je blo marsikaj tudi pretirano, ma marsikej je blo tudi upravičeno in ni vse za vršt proč. Sam sm mami in tatu hvaležn, da so me naučili, kako je treba se primerno oblačit - ne samo za nedeljo in praznoike, ampak tudi za it recimo v mesto, ko nisi šel v trenirki.
Objavite komentar