Kaj postajate tukaj?

Ko sem razmišljal ob tem evangeljskem odlomku, so mi najbolj v mislih odzvanjale te besede: "Kaj postajate tukaj naokrog brez dela"? Te besede so tudi meni zelo blizu. Nisem zrasel na kmetih in nisem bil vzgojen za delo na polju ali v vinogradu, čeprav je res, da smo šli kdaj stricu pomagat trgat. In takrat, ko smo šli, nas je poklical stric. Če ne bi poklical, mu ne bi šli pomagat, mislim, da je razumljivo. Človek, ki ni vzgojen tako, da poprime za vsako delo, dela pač ne vidi, če mu ga kdo ne ponudi. V življenju sem bil tudi zaradi tega velikokrat označen za lenuha, vendar pa ta oznaka drži le deloma.

Najlažje je nekoga označiti za lenuha. Če bi me kdaj kdo povabil h kakemu delu, prosil za pomoč, bi mu ustregel, ne rečem da vedno rade volje, a ustregel bi mu in mu pomagal. Sčasoma bi se morda celo toliko poboljšal, da bi videl, kako je treba kako stvar postoriti, ne da bi potreboval povabilo.

V tej priliki Bog nikogar vnaprej ne odpiše, nikogar vnaprej ne označi za nepobolšljivega lenuha. Ima obilo dela in ve, da potrebuje veliko delavcev, vendar pa ne ve, koliko so ti delavci učinkoviti. Jutranji delavci se sicer takoj odzovejo povabilu na delo, vendar pa so očitno, ker točno vedo, koliko bodo dobili, precej preračunljivi in, vsaj po mojem, ne delajo s tako učinkovitostjo kot bi morali. Gospodar je tako primoran čez dan poklicati še druge delavce. Očitno je tudi dela ogromno, gospodar pa bi grozdje do večera rad pobral (danes bi ga bilo recimo zvečer treba peljati v zadrugo). Vse do ene ure pred koncem dneva pa grozdje še vedno ni pobrano in poklicati mora še nekaj delavcev. Komaj s temi delavci je grozdje končno pobrano, izkoriščene pa so vse roke, ki so bile na razpolago.

Nekaj pa me je pri vsem tem presunilo: Bog ne plačuje na uro! Ne dela razlik med enimi in drugimi in ni preračunljiv. Zanj je važnih več stvari, najvažnejša pa je ta, da zanj dela čimvečje število delavcev, ki so sicer blodili naokrog brez dela. Nagrada je za vse enaka - Nebeško kraljestvo. Bog gleda na človeka v celoti in ve, zakaj je postajal brez dela. Vsakdo ima za to svoje razloge, Bog pa zanje ve. Zadnjemu pravi: "Vem, zakaj si blodil naokrog in se obešal na prazne stvari. Zdaj pa te vabim k pravemu delu, ki ima smisel in kar ti obljubljam zanj kot plačilo, je polno, je Življenje".

Prvi pa ne vidijo vsega, kar je v ozadju pri njihovih tovariših, ki so prišli na delo kasneje. Ne gledajo namreč z očmi ljubezni. Če bi namreč gledali z očmi ljubezni, bi bili veseli, da je delo narejeno in, da je bilo pri njem udeleženih kar največ delavcev. Potrebujejo pouk o pravi ljubezni, ki jo ima lahko le Bog.

Na koncu bi se rad vrnil k začetnemu razmišljanju. V delu za Božje kraljestvo je predvsem važno, da pastoralni delavci (Božji upravitelji na zemlji) k delu za zveličanje pritegnemo kar največ ljudi. Vsak kamenček v tem mozaiku je pomemben, sicer delo ni opravljeno kot bi moralo biti. Čudovita pa je Božja previdnost, ki tudi preračunljivost zna izkoristiti, in sicer tako, da vedno ostane dovolj dela tudi za zadnje.