Da ne bi izgubili okusa

Z Jezusom smo bili prejšnjo nedeljo v shodnici, v judovski molilnici, od koder se sedaj premaknemo v hišo, v Petrovo hišo. To je tudi naš običajni nedeljski premik, nekateri pa se med domom in svetiščem gibljemo vsak dan. Če ostanemo zgolj pri tem dejstvu, ne povemo nič novega. To je naša normalna rutina. Če pa pogledamo, kako smo zadnjič dejali, da se naše 'krščanstvo' omeji le na to obiskovanje svetišča in se s 'Pojdite v miru' konča, potem nas mora tista beseda, 'rutina', zaskrbeti. Naše krščanstvo je namreč v nevarnosti, da postane prazna vreča, za katero pa star pregovor pravi, da ne stoji pokonci. In tu se pojavi vprašanje: Je naša krščanska praksa res vera v pravem smislu besede?

Vera je oz. naj bi bila za nas kristjane zaupljivi odnos z Jezusom Kristusom. Toda, kako naj to drži, če osrednjo osebo naše vere pustimo tam v cerkvenih klopeh? Ko Jezus namreč vstopi v Simonovo (Petrovo) hišo pokaže, kako želi vstopiti tudi v naše vsakdanje življenje.

Kje pa so naši vsakdanji boji? So v cerkvi? V cerkvi Kristus deluje, na poseben način deluje tam, vendar želi svoje delovanje, svojo bitko razširiti tudi izven cerkvenih zidov. Iz 'svetega' želi priti tudi v naše 'svetno'. Želi biti v vsem, kar zaznamuje naše življenje, dobrem in slabem, v bolezni in zdravju. Govori nam, da lahko iz teh svojih nenehnih življenjskih bitk, če gremo vanje z njim, izidemo kot zmagovalci. Ne pomeni, torej, da bomo vsako bolezen ali karkoli drugega vselej premagali tako, da bo popustila. Ne gre za to – naše življenje bo z Jezusom postalo okusnejše, vredno živeti ga. Kakor je jed okusna, kadar je ustrezno začinjena. Kadar potem sami postanemo 'okusni', tudi naš svet, torej okolje, v katerem živimo, napravimo okusnejše.

Za pravi recept izvemo v drugem delu odlomka, ko gre Jezus na samo molit. Današnji zahodni kristjan bi rekel: »Lahko njemu, ko ni imel kaj drugega početi!« Pa ni res tako – če smo pozorno poslušali, je imel dela do vrh glave, saj je cele dneve učil in ozdravljal. Čas za molitev si je vzel, si ga dobesedno iztrgal, saj je šel molit, ko so vsi drugi še sladko spali. Žrtvoval je torej nekaj dragocenega časa. Kar je za nas dragoceno, včasih zahteva tudi žrtev. Je odnos z Bogom za nas dragocen? Si ga želimo? Bog je za odnos z nami žrtvoval največ, kar je mogel, svojega sina. Smo se mi pripravljeni malo potruditi za odnos z njim? Tu naj povem svojo izkušnjo, kako se je tista molitev, ki je bila na takšen ali drugačen način 'iztrgana', izbojevana, vselej izkazala za še posebej dragoceno.

Pokojni čikaški kardinal Bernardin v knjigi 'Dar miru' pripoveduje, kako so ga nekoč njegovi duhovniki vprašali, kako on sam moli. To vprašanje mu je dalo zelo misliti, ker je bilo njegovo molitveno življenje precej revno. Zato je sklenil, da bo prvo uro svojega dne posvetil Bogu. Navadno je tu zmolil kak del brevirja, del rožnega venca, nekaj časa pa molil v tišini, morda ob svetopisemskem odlomku. Ko je kasneje zaradi svoje hude bolezni – imel je raka, zaradi katerega je tudi umrl – le težko molil, je svoje duhovnike in vernike spodbujal, naj to počnejo, dokler so zdravi, dokler morejo. Še vedno ni časa? Bodite iznajdljivi – prijatelj vsako jutro moli s svojimi otroki v avtu, na poti v šolo in službo, ki traja kake pol ure. Na podoben način se lahko znajdemo tudi za osebno molitev.

Za vročico so judje dejali, da je ogenj, ki razžira človeka. Simonova tašča zaradi bolezni ni mogla početi tistega, za kar je bila poklicana – biti gospodinja. Na podoben način tudi mi kristjani brez molitve ne moremo biti pravi kristjani. Izgubimo okus. Ne pozabimo, da nam je Jezus dejal: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo« (Mt 5,13). Če ne želimo izgubiti svojega okusa, ne pozabimo na molitev.