V začetku posta nas bogoslužje spomni na post Gospoda Jezusa in na skušnjave, ki jih je bil deležen s strani hudiča. Zanimiv zgled nam daje naš Gospod, saj se je podal v samoten kraj, da bi molil in se postil, tam pa ga je satan skušal. Želi pokazati na to, da je "samoten kraj" potreben vsakemu od nas, da se pripravimo na življenjske boje. Treba se je pripraviti tako telesno, kot tudi duhovno, zato se je treba umikati v samoto. Seveda se je treba umakniti tudi zase v smislu, da kaj preberemo, predvsem pa pomeni umik na samoten kraj vzeti si čas za odnos z Bogom. Za krepitev svojih odnosov nam Cerkev že tisočletja priporoča troje spokornih dejanj: post, molitev in dobra dela. Sodobni kristjan še sprejema tisto tretjo zadevo, zelo malo pa se poslužuje prvih dveh - posta in molitve.
Kristus nam sporoča danes, da je življenje neprestani boj, kjer imamo stalno tudi preizkušnje in skušnjave, kjer nas vselej želi na svojo stran pridobiti hudič, ki seveda obstaja, čeprav mi pogosto mislimo obratno ali bi se radi vsaj sami sebe v to prepričali. Gospod Jezus je nalašč šel naproti tem skušnjavam, čeprav je bilo nemogoče, da bi jim kot Božji Sin podlegel, to pa zato, da nam je dal orodje in orožje, da bi se lahko borili in zmagali. Sv. Avguštin pravi, da je Jezus nase prevzel našo šibkost, medtem ko mi od njega prejemamo njegovo zmago. V nekaj besedah je torej sveti cerkveni učitelj pojasnil, kako je še kako res, da obstajata zlo in greh, da smo neprestano v preizkušnjah in skušnjavah, da pa od Gospoda Jezusa tudi dobivamo moč, da v teh bojih zmagujemo.
Ko zmaguje meseni človek nad duhovnim, torej kadar naše telo ne deluje v tiste namene, za katere je bilo ustvarjeno, da torej služi Bogu in bližnjemu, takrat zmaguje hudi duh. Iz tega razloga je potreben post, ki smo ga izrinili iz naše srede. Govorimo o pravem telesnem postu, ko si odtegujemo hrano, saj ne sme meseno telo obvladati nas, temveč mora biti obratno, da ga mi obvladujemo in da tako zmaguje duhovni človek nad mesenim. Za poglobitev duhovnega življenja je namreč zlasti pomembno, da je za Gospoda pripravljeno telo, bolj kot drugo: "Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil" (Heb 10,5).
Ker je danes predpisan samo minimalni post, zato priporočam, da poslužimo kaj posta, kakor je bil predpisan nekoč. Veljal je vsak dan posta, razen ob nedeljah in velikih praznikih (imamo sv. Jožefa in Gospodovo oznanjenje), in sicer: človek naj se naje le enkrat na dan, še dvakrat na dan pa ima manjši obrok. Ob petkih poleg tega velja še zdržek od mesa toplokrvnih živali, včasih so bile zraven še sobote, ko je veljal ta zdržek na čast Devici Mariji - zakaj pa se ga ne bi tudi danes posluževali kot dobre pobožne vaje? Jejmo tudi vsaj nekoliko bolj revno kot sicer čez leto. Telo pripravimo na srečanje z Bogom lahko, še enkrat ponavljam, le s postom. Vse druge odpovedi so še dodatne vaje, mi pa potrebujemo prav telesni post, kot so ga nekoč poznali.
Tako bomo pripravljeni, da odrinemo na globoko. Globlja bo tudi naša molitev, čeprav ne bo nič lažja - morda celo še težja. Treba pa si je kar vzeti nekaj časa čez dan, da bomo molili in brali ter premišljevali Sveto pismo. V postu je treba tudi okrepiti svoje zakramentalno življenje, ki je sicer bolj mlahavo po navadi. Poslužimo se v začetku posta svete spovedi, potem pa vsaj še enkrat pred Veliko nočjo. Hodimo pogosteje k sveti maši. Molimo pobožnost križevega pota - skupno, pa tudi zase doma. Berimo in premišljujmo poročilo o Gospodovem trpljenju.
Vse to nam bo pomagalo, da seveda, kot smo dejali, najprej izboljšamo odnos do Boga, a tudi za naše javno delovanje, saj se bodo izboljšali odnosi do bližnjega. Dobra dela so potem posledica našega pravega odnosa do Boga in do bližnjega - kdor ljubi, temu ni nič težko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar