nedelja, 07. december 2014

Zgradimo dobro cesto

Druga advetna nedelja nas vabi, da pripravimo pot Gospodu. K temu nas vabita dva preroka – Izaija in Janez Krstnik, ki je tudi zadnji starozavezni prerok. Izaija kliče: “V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža, kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina” (Iz 40,3-4). Besede, namenjene zasužnjenemu izraelskemu ljudstvu, veljajo danes nam, ki smo prav tako zasužnjeni, čeprav si tega kar nočemo in nočemo priznati. Danes pravzaprav ni treba daleč, da bi dospeli v puščavo, ker smo v bistvu že vsi v puščavi, glede na to, kako se je vsak individualiziral, se oddelil od skupnosti. Za slednjo smo tako ali tako že večkrat ugotovili, kako je pravzaprav ni več. Pa vendar nam Božja beseda pravi, da je prav sredi te puščave mogoče srečati Gospoda, da ni nemogoče opravilo pripraviti mu pot.

Težava je, da se tega Odrešenika mi danes bojimo, pa bi morali hrepeneti po njem vsaj tako, kot je po njem hrepenelo starozavezno izraelsko ljudstvo. Zakaj se ga bojimo? Ker se bojimo resnice. Tudi zato, ker slednja praktično nikdar ne pride na lahek in neboleč način, kar Izaijeve besede, ki smo jih omenili tudi ponazarjajo, saj si lahko kar predstavljamo nekega buldožerja, ki pripravlja teren za gladko cesto, a je ta cesta v nas. Pa vendar je resnica edina, ki nas osvobodi, da zares zaživimo ter nismo sužnji greha in strasti, tako pa smo odprti za Boga in bližnjega, začenja se graditi nova skupnost. Zakaj bi se pravzaprav bali nekoga, ki “pase svojo čredo, jo zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe ovce” (Iz 40,11). Gospod Jezus je ta dobri pastir, ki nam vendar hoče samo dobro, vendar smo mi prepričani, da je dobro samo tisto, kar mi mislimo, da je dobro. Vendar je Božja volja pogosto precej drugačna od naše, kakor nas tudi opozarja Izaija (Iz 55,8-9). Kar nam svet predlaga je mikavno in lahko dosegljivo, a nas tudi dela nesrečne. Treba se je odločiti za Gospoda, ki edini daje tisto hrano in pijačo, ki resnično potešita, čeprav takšna pot ni lahka, zahteva številne odpovedi, kakor tudi vztrajnost, ponižnost in zvestobo. Lahko primerjamo z zdravilno dieto, za katero se nočemo in nočemo odločiti, čeprav vemo, da bomo z njo bolj zdravi. Kako težko se je recimo odpovedati sladkarijam in podobnemu, pa čeprav vemo, da bi se morali.

Povabljeni smo, da sprejmemo dar odrešenja, da se odpremo Gospodu. Danes toliko govorimo o ljubezni, a če je kaj imamo, potem moramo pozitivno odgovoriti na to povabilo – kot Janez Krstnik se moramo mi manjšati, Gospod pa mora rasti. Če zares ljubimo Gospoda, pa tudi bližnjega in sebe, potem bomo v sebi tudi čutili, da je treba nekaj ukreniti. Boriti se proti zlu in delati dobro je nekaj izredno težkega, a je ta boj nujen, saj smo, če ne poprimemo za “orožje luči” (kot pravi sv. Pavel), pokorni zlu. Nimamo torej izbire, proti zlu se je treba boriti. Vsi torej povabljeni, da postajamo čedalje bolj preroki, za Sveto pismo pa so to tisti, ki se ravnajo po resnici, za nas pa resnica ni le pojem, temveč celo oseba, sam Jezus Kristus. To resnico srečujemo v molitvi, v Boji besedi, v dobrih delih… Še zlasti pa v zakramentih, kjer je Gospod Jezus resnično navzoč. Okrepimo svoje zakramentalno življenje. Začnimo si pošteno vsak večer izpraševati vest in poglejmo, kako smo preživeli dan, v dobrem in slabem. Ko se slabega dovolj nabere – in ni treba veliko časa, če še svetniki sedekrat na dan grešijo –, pa pristopimo k sveti spovedi. Zato, da bo sveta evharistija zdravilo za naše duše. Bo pa to veljalo le, če bo tesno povezana z zakramentom pokore, s sveto spovedjo. Kako bomo bolje spoznali svoje grehe? Za to potrebujemo spokornost – odpoved, post, več molitve in dobrih del. Videli bomo, kje bi lahko še kaj več postorili za svoje duhovno življenje, za to, da bi ne bilo na tisti poti do našega srca ovir za Gospoda. 

Ni komentarjev: