petek, 16. januar 2009

Ali vedo, kaj delajo?

Ta teden smo na Primorski študentski skupini gostili dva bivša člana te skupine, ki sta se pred nekaj več kot dvema letoma poročila. Njuna izkušnja in njuno pričevanje sta bila zelo pristna in lepa za nas, saj sta pokazala, da zakon in družina še nista nekaj preživetega, kakor tudi niso preživete krščanske vrednote, ki spadajo zraven, pa tudi zahteve in načela ne. V italijanskem katoliškem tedniku 'Famiglia cristiana' sem tako zasledil zanimiv odgovor duhovnika paru, ki je že dolgo poročen in ki vodi priprave na zakon v svoji župniji. Njuno vprašanje je bilo predvsem, če ne bi bil že čas, da povemo, v čem se razlikuje krščanski zakon od izkušenj, ki jih mediji postavljajo na isto raven. Naj odgovor don Antonia služi kot lepo izhodišče za nas.

Na kaj mislita dva mlada, ki obhajata poroko? Vidimo ju pred oltarjem, ob njiju pa so priče, sorodniki, starši in prijatelji, v ozadju so rože in glasba. Toda, ali vesta, kaj počneta? Odgovor se zdi logičen: »Se poročata«. Ali, če povemo bolj poetično: »Uresničujeta svoje ljubezenske sanje«. Vstopita v obred in pod vodstvom duhovnika napravita vse, kar se zahteva po bogoslužnih predpisih ter si obljubita ljubezen za vedno. Toda, kaj je v resnici za to obljubo in temi dejanji? Kaj zanju pomeni »poročiti se«? To vprašanje ni nekaj odvečnega. Morda je tako bilo nekoč. Danes se več ne ve, kaj se razume pod besedo poroka. Posebej ne, kaj pomeni krščansko živeta poroka.

Ali je to mogoče? Kaj pomeni poročiti se kot kristjani? Danes se vse poroke zdijo enake: v cerkvi, na občini, v dvorcu, vili… Drugi je le kraj (v Italiji cerkvena poroka velja tudi pred državo op.p.), podlaga pa je vedno ista – torej lep okvir, kjer si dva izrečeta obljubo, da se bosta imela rada celo življenje, a s pridržkom, da si, če stvari ne bodo šle po načrtu, vsakdo lahko spet vzame nazaj svojo svobodo. Žal danes preveč mladih poroko razume tako. Nismo pesimisti, ampak realisti. Če bi imeli toliko potrpljenja, da bi skušali razbrati, kaj je v resnici v ozadju želje po poroki v cerkvi, bi morda našli pojmovanje, ki je daleč od zakramentalnega (da je torej poroka zakrament in, kaj to pomeni).

Ko je bil sedanji papež še prefekt Kongregacije za nauk vere, je zapisal: »Treba bi bilo razjasniti, če je vsaka poroka med dvema krščenima res ipso facto (z dejanjem samim) zakramentalna poroka«. Mnogi mladi se ne zavedajo obveze (s tem tudi teže odgovornosti op.p.), ki si jo naložijo, ko se poročijo v cerkvi. Pri zakramentu svetega zakona ne gre le za ljubezen za celo življenje, v spoštovanju in zvestobi. To velja tudi za civilni zakon. Gre za veliko več.

Pri civilni poroki sta navzoči le dve osebi, moški in ženska, ki se odločita svoji življenji združiti v ljubezenski odnos, ki naj bi trajal vse življenje. Pri poroki dveh kristjanov pa vstopi še neka tretja oseba – Bog. Stvari se tako globoko spremenijo, ker je navzočnost Boga drugačna od navzočnosti drugih povabljencev. Ne prihaja, da bi prisostvoval nekemu slavju, ampak da bi mladoporočencema dal ponudbo.

Obljublja, da bo njun odnos uspel, česar ne more obljubiti nobena ustvarjena oseba, niti mladoporočenca, vendar pod pogojem, da se bo njuna ljubezen zgledovala po njegovi, da se bosta torej ljubila s popolno, zvesto in usmiljeno ljubeznijo. Obljublja predvsem, da bo njuni ljubezni nekaj dodal, da se bosta lahko ljubila kakor ljubi On. V tem je velika razlika.

Gre za izviren in zahteven zakon, ki zahteva tudi resno pripravo. Model tega zakona ni ljubezen iz telenovel in ljubezenskih romanov, ampak Kristusova ljubezen, ki zastavi svoje življenje za odrešenje ljubljene osebe. Samo na ta način se moški in ženska lahko izročita drug drugemu, življenje v dvoje pa postane tedaj lepo in zaželeno.

Človeške moči niso sposobne zagotoviti take ljubezni, ki se za drugega zavzame na popoln način. Predvsem pa niso sposobne ljubljeni osebi podariti Boga, edinega, ki lahko poteši neskončpno hrepenenje, ki razvnema človekovo srce. Odnos med moškim in žensko lahko postane kraj sumničavosti, razočaranja, praznine, praznega pričakovanja, stalnega prizadevanja, da bi drugemu vsilili svoje lastne želje in izbire. Postane lahko neprestano merjenje moči, ki izčrpava in dela življenje grenko. Tako živeta poroka ne privlači nikogar, je grob ljubezni, kraj izgubljenih sanj. Zato ljudje bežijo v druge odnose (tudi s steklenico, igralnim avtomatom… op.p.).

Brez Boga resnična ljubezen ni mogoča, ker je Bog ljubezen, je vir vsake ljubezni. Niso besede ali reklame tiste, ki zagotavljajo preživetje poroke kot si jo je zamislil in jo ponudil Bog. Samo kdor svojo ljubezen živi z Božjo podporo, lahko z dejanji dokaže, da je krščansko živet zakon lep in osrečuje zakonce in njihove otroke.

5 komentarjev:

Aljoša pravi ...

Strinjam se z napisanim vendar kdor si danes upa govoriti/pisati o poroki mora biti res heroj. Nekoč so veljala neka načela, navade, vrednote in pravila, ki so delovala kot ustaljena formula za dober zakon. Iz generacije v generacijo je vse ostalo bolj ali manj isto.

Zadnja desetletja so začele veljati drugačne družbene smernice, ideje in vrednote, ki so spremenile tudi nekaj tako osnovnega kot je "zakonsko življenje". Lahko bi se zgražali in jokali za minulimi časi ... lahko pa poskusimo razumet okoliščine, način življenja in tukaj "izumit" rešitev.

Ne pomeni, da s tem karkoli opravičujem ampak vidim stvari drugače. Že nekaj časa se prebijam skozi težko a bogato branje. Družbo mi dela knjiga italijanskega antropologa, ki zagovarja, da je človeška narava spremenljiva in ne stalno enaka. Zato lahko razumemo, da tudi obnašanje na področju porok in poročanja se spreminja.

Lojze Potočnik pravi ...

Pred novim letom sem bil na poroki mojega nečaka Tomaža v Kranju. Poročal je diakon Matej Nastran, jaz pa sem bral berilo. Potem smo šli na dom neveste nedaleč stran od Cerkve. Tomažu še vedno pomeni poroka, tista skrivnost, ki ju povezuje. V pogovoru z nevestinimi sorodniki je prišla debata o poroki in veri. Kar potruditi sem se moral za zagovarjanje cerkvenega zakona. Vsi pa zelo cenijo vero, ki jo nosijo s sabo. Andrej,lepo si napisal.

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Zagotovo se marsikaj spreminja, to pa je treba vedno tudi upoštevati pri takih in tako pomembnih vprašanjih. So pa tudi nekatere stvari, ki se tičejo človeka in se ne spreminjajo, o tem lahko beremo že na prvih straneh Svetega pisma, pa potem skozi celoto ves čas najdemo te stvari, isto bi rekel za življenje človeka. Treba je upoštevati spremenljive stvari, hkrati pa oznanjati in se držati tistih nespremenljivih, večnih.

Kakor so včasih veljale nke ustaljene zadeve za zakon, so veljale tudi za duhovništvo. Npr. 'Če se boš držal hišnega reda, boš dober bogoslovec.' ipd. Takrat je to veljalo, čeprav je bilo že takrat napačno, danes pa ne boš našel nikogar pametnega, ki bi to še zagovarjal.

Sam bi rekel, da ni nekih določenih pravil za uspeh zakona niti za uspeh duhovništva. Vsak zakon je drugačen, kakor je vsak človek drugačen in vsakdo ima svojo pot svetosti, če se tako izrazim. Ne moremo pa enotiti neke pretekle družbe, ki je bila v določenih pogledih bistveno drugačna, z današnjo. Obstajajo pa neke trajne stvari.

Aljoša pravi ...

Res je, da se nekatere stvari ne spremenijo nikoli (kakor piše v SP) ampak človek se odloča, ravna in zagovarja drugačna stališča, ideje in načine glede na okoliščine. Zato človeška narava ni vedno fiksna.

Če bi lahko napisali formulo za človeško obnašanje (kakor bi si upali trditi nekateri skrajni kristjani) potem ne bi imeli kulture, umetnosti, kriminala ... In antropologi ne bi imeli kruha. Poglejmo širše! Ljudje smo tako različni, da ne moremo vsi "pasat" v neka pravila. To še ne pomeni, da kdor ne paše v "normalno" ni v redu. Kaj pa je normalno?

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

No, saj to sem nekako želel povedati. Sicer je res, da bi naj antropologija gledala človeka kot del narave in v odnosu do drugih živih bitij, ampak, kot praviš, če se ne bi nekaj stalno spreminjalo, potem res ne bi imeli kaj početi ne antropologi, pa tudi kdo drugi ne.

Nekateri bi seveda želeli neko formulo, upam si trditi, da ne le skrajni kristjani, ampak tudi drugi, ki ne priznavajo človeške grešne narave. V tem smislu je narava spremenljiva, ker ne moreš nikoli vedeti, kaj bo človek v svoji svobodni volji in s svojim razumom, napravil naslednjo minuto.

Vsi vemo, da so tista skupna pravila zelo splošna, tako da jih izjeme potrjujejo. Najbrž je tudi človeštvo prevečkrat preveč polno samega sebe, da bi se želelo iz svojih napak kaj naučiti.