sreda, 11. februar 2009

O eksodusu in fojbah

Včeraj je bil v Italiji dan spomina na optante (ezule) iz Istre in Dalmacije ter na žrtve »fojb«. Z zanimanjem sem prisluhnil predvsem tistim besedam, ki jih do sedaj ni bilo mogoče slišati, da so namreč v času fašizma Italijani izvajali nasilje nad Slovenci (izgleda, da ga nad Hrvati niso…), in to iz ust samega predsednika Republike Italije Giorgia Napolitana. Zanimivo, saj do sedaj kaj takega ni bilo mogoče slišati.

So pa te besede kar zvodenele ob naslednjem poudarku, da zgodovine ne smemo potvarjati in politično motivirati… Pa smo spet tam! Italijanski komunist, ki se vleče iz kaše, v katero so ga pahnili novi (stari) podatki, ki so izšli v knjigi Olinta Mileta 'Italijanska vzhodna meja 1797-2007'. V tej knjigi je namreč znašlo število 34000 emigrantov slovenskega rodu, 12000 hrvaškega rodu ter 4300 albanskega in romunskega rodu. Tako namreč Italijani vsaj ne morejo zanikati, da je šlo za zgolj italijanski eksodus, če je za eksodus sploh šlo. Pravim, zanimivo, saj italijanski komunisti nočejo, še vedno nočejo na svoje rame prevzeti svojega dela krivde pri raznih zadevah, tudi pri pobojih. Ne vem, če jim bo na tak način sploh kdaj uspelo!

Najbolje pa bo, če mi preidemo na pregled določenih dejstev. Za določene dogodke in dejanja je namreč potrebno poiskati neke vzroke, nek povod. 'Fojbe' niso kar padle z neba, čeprav bi jih nekateri radi tako prikazali. Italijani jemljejo stvar ven iz konteksta, saj vse presojajo v luči povojnih dogodkov, torej po 1.5.1945, ko je bil Trst 'osvobojen'. Tudi na prve valove eksodusa med vojno. Za premik meje po drugi svetovni vojni je kriva Italija sama, saj je v vojno prostovoljno vstopila. Pariška mirovna konferenca je tako posledica vojne, ki jo je začela Italija. Oni pa se fašizma in druge svetovne vojne ne spominjajo, kaj šele, da bi se spominjali vsega hudega, kar so storili že pred nastopom fašizma, v štirih letih po prvi svetovni vojni (spomnimo se, kako je moral slovenski škof Andrej Karlin, kasnejši lavantinski škof, oditi iz Trsta že leta 1919!). Tudi Nemčija je imela svoje begunce, med 12 in 14 milijonov, a jih je sprejela kot del posledic poraza v vojni.

Italijani govorijo o 300 tisoč italijanskih beguncih, vendar pa je teh bilo po številkah iz prej omenjene knjige 'le' 188000 (le je v narekovajih, ker vseeno gre za ekstremno veliko število). Pa še ti se v knjigi ne imenujejo Italijani, temveč 'avtohtoni venetofoni romani', ki so torej govorili 'beneško', torej italijansko narečje iz Dalmacije in Istre. Že ti najbrž niso bili po koreninah vsi italijani. Ostalih skoraj 60000 Italijanov ne moremo šteti v isto kategorijo, ker so se na ozemlja, ki so jih kasneje zapustili, preselili med obema vojnama, od teh je bilo tudi 24000 italijanskih vojakov. Kot sem že prej povedal, pa zraven spada še več kot petdeset tisoč Slovencev, Hrvatov, Albancev in Romunov. Kar se teh ljudi tiče, zagotovo drži, da so šli s svojih domov, vsaj za tistih 240000 to lahko trdimo, pa tudi ostali so si v tolikih letih že nekako ustvarili svoj dom. Zagotovo je bilo za te ljudi vse skupaj zelo tragično in čustveno, a je treba po drugi strani tudi priznati, da je italijanska država za ta eksodus ne le kriva, to je jasno, ampak ga je tudi sama na nek način sprožila. To je naredila s pomočjo protijugoslovanske propagande na podlagi etničnih predsodkov (ščuvanje ljudi, da jih bodo vse pobili – ker so komunisti pobijali svoje nasprotnike, so se ljudje seveda bali, italijanska država pa je ta strah še podpihovala) ter z zagotavljanjem stanovanj in delovnih mest po podjetjih v Trstu in okolici, pa tudi v videmski pokrajini in še kje po Italiji. Krivda Italije pa je še nekje drugje. Prvi eksodus se je namreč zgodil že prej, ko je okoli 100000 Slovencev in Hrvatov emigriralo s svojih domov na Primorskem bodisi v Jugoslavijo bodisi v druge države. Vse skupaj se je torej začelo že leta 1918.

Tako pridemo do 'fojb', kot se v tržaškem narečju reče kraškim jamam. Te moramo imeti za del množičnih grobišč, ki jih je po Sloveniji posejanih nič koliko. Tudi tu Italijani pretiravajo z 20000 žrtvami fojb. Več različnih zgodovinarjev je prišlo do številke 2000 do največ 2200 pobitih na celotnem območju današnje Furlanije-Julijske krajine in Istre. Za uboj seveda ni opravičila, a je le nekaj drugega, če govorimo o 2000 ali 20000 žrtvah. Žrtve fojb so bile ob koncu vojne zajete kot sovražna vojska, vemo pa, kaj so s sovražno vojsko naredili komunisti.

Ko pa govorimo o komunistih, bi Italijani morali tudi pomesti pred svojim pragom, saj je govora o velikem številu pobitih v okolici Bologne in Milana, med 20 in 30 tisoč žrtvami. Nihče noče na glas govoriti o poskusu komunistične revolucije v Italiji, ki pa je zavezniki niso dopustili, ker je bilo to ozemlje pod njihovo kontrolo, razen tistih zgodovinarjev, ki niso nacionalno in politično obremenjeni.

Na koncu pa še beseda o bazovski fojbi, ki so jo Italijani spremenili v spominski park. Vanjo naj bi titini (titovi partizani, ker je treba po mnenju Italijanov to strogo ločiti) zmetali 2500 pobitih Italijanov. Italijanske oblasti jarka, ki je od leta 1959 zapečaten, nočejo ponovno raziskati. Pred kratkim so bili objavljeni dokumenti treh angloameriških raziskav Bazovske fojbe. V jami so našli 13 nemških in eno žensko truplo. Večina izkopanega gradiva je predstavljalo kamenje in konjske kosti.

VIRI:

- Francesco Dal Mas, Foibe. Istria, l’esodo dei trecentomila, Avvenire 10.2.2009.

- Tino Mamić, Hrvaška kriči, Slovenija molči, Primorske novice 15.2.2007.

2 komentarja:

Aljoša pravi ...

Dotaknil si se zelo kompleksne tematike. Na to vprašanje gledam kot človek iz Istre.

Istra je svet zase, ki ga ne moremo primerjati z nobenim drugim koncem Evrope. To je ozemlje, ki ga je zaznamovala močna mešanica kultur, narodov in jezikov. Raznolikost je pomenila bodisi sožitje bodisi trenja. Gre za "kontinent" Istra, ki ga težko razlagamo.

Istra+Trst+Reka so stvarnost, ki je zaprta vase. Lahko razumemo vse to v luči Benetk in ne Italije. Težav je še polno in mislim, da je to vprašanje zelo zelo zelo kompleksno. Dvomim, da bo kdaj prišlo do neke katarze ali podobnega razpleta. Zgodovina je tako močno zaznamovala ljudi in spomin, da vse to bo šlo samo še naprej v čas.

Kot vzporednico temu postu na blogu, bi dodal še ime in priimek osebe, ki ima natančne številke, letnice, matične številke in vse ostalo zapisano in skrbno shranjeno: Giulio Andreotti.

Andrej Vončina pravi ...

Zato pa je treba to stvarnost tako preučevati. Najbrž bo sicer držalo, da se obojega hkrati na en dan ni mogoče dobro spominjati, namreč italijanskega nasilja med obema vojnama in v 2. svetovni vojni ter eksodusa in 'fojb', vendar je treba stvarema dati enako težo. Kakor bi bilo treba tako težo dati še mnogim takim dogodkom iz italijanske zgodovine, ki so obravnavani, in sicer zelo dobro v knjigi 'Italijani, dobri ljudje?', ki sem jo lani prebral, in jo imamo tudi v slovenščini.

Dejstvo je, da si eksodus zasluži svoj poseben dan, 'fojbe' pa spadajo skupaj k drugim množičnim grobiščem in so vsa posledica komunističnega nasilja. Nekaj od tega lahko razumemo seveda v luči Benetk, vendar je stvar kompleksnejša in se je je treba tako tudi lotiti.

Znano je, da se tudi v Italiji komunisti niso in se nočejo opravičiti za svoje zločine, tudi tistev 'svinčenih letih'.

Dejstvo je tudi, da je eksodus določenega števila ljudi takrat bil običajna praksa in posledica vojne, recimo tudi Nemcev in drugih. Danes je seveda kaj takega nesprejemljivo. Nacionalne države in nacionalizem so danes nesprejemljivi! Angelo del Boca se v knjigi 'Italijani, dobri ljudje?' med drugim sprašuje, kako naj bi dvomilijonski narod lahko pospravil 58 milijonski narod - bodimo tudi realni!

Obsoditi je treba vsa taka zgrešena dejanja, vendar pa tudi biti natančni v podatkih in počasni v sodbah o stvareh, ki še bolijo! Treba je najprej počakati, da 'mrtvi pokopljejo svoje mrtve'.