sreda, 04. februar 2009

Duhovnik in družba

V dnevniku italijanske škofovske konference so celo leto ob sredah izhajala razmišljanja o figuri duhovnika, z naslovom »I preti e noi«, izpod peresa psihoterapevta Vittorina Andreolija. Ta je sicer neveren, a hkrati zelo spoštljiv do Cerkve in ga je figura duhovnika očarala. Razmišljanja so bila zaobsežena v petdesetih nadaljevanjih in so se nanašala na vse bistvene teme duhovništva, pa tudi družbe, v kateri duhovnik živi. Očara ga tudi podoba Kristusa. Ob koncu »potovanja« (kakor ga je Andreoli poimenoval), je bil z avtorjem opravljen intervju, ki lepo pokaže bistvo obravnavane tematike in njegov pogled na vse skupaj. Objavljam nekakšen povzetek odgovorov in se nadejam, da bo vse skupaj kmalu izšlo tudi v knjižni obliki. Bilo bi dobrodošlo tudi za slovenskega bralca.

Andreolijevo prepričanje je najprej to, da je duhovnik ena od najbolj pomembnih in zanimivih osebnosti naše družbe in najbrž edini, ki si je izbral pogled proti nebu, proti Bogu, ter tako obrnil človeško logiko, ki je usmerjena predvsem k tuzemskim izbiram in odločitvam. Duhovnik želi in tudi mora predstavljati nekoga Drugega in ne sebe, to pa je vsekakor edinstveno.

Duhovnik je povsem izvirna osebnost, pravi »unicum«, saj ima pogum zanikati, da je njegov pravi smisel le na zemlji, s tem ko je poslušen Bogu. Kakorkoli ga že želimo presojati, je njegova navzočnost tudi stvarna navzočnost Boga.

Duhovnik je danes edina osebnost te družbe, ki, namesto da bi se ošabno košatil, odprto priznava svojo grešnost. Občutek je ta, da bi se marsikdaj o duhovniku rado predstavilo neko podobo nerealistične popolnosti, kakor da bi se v njem moralo zbrati vse najboljše. Družba sama nazadnje pride do tega, da od duhovnika zahteva neko popolnost, ki je on, mož služenja, grešnik, ponižen do točke, da za pomoč prosi vsakogar, ne more dati. Duhovnik ni direktor podjetja: glede na to, da njegovo življenje poteka ob stalnem soočenju z Bogom, je on od vseh najrevnejši. Zato je zelo lepa podoba duhovnika, ki moli, z držo tistega, ki priznava svojo šibkost do te mere, da se izroči v Božje roke.

V tej tako »nepopolni« družbi se pogosto najde kdo, ki goji nestrpnost do prisotnosti duhovniške figure v njej, in celo išče njegove napake. To se dogaja iz preprostega razloga, da je duhovnik nadležno ogledalo, vest družbe, in sicer tudi za ateiste, ki se zadnje čase robato razburjajo. Aroganca le-teh je neznosna, toda celo za tistega, ki razglaša svoj ateizem, duhovnikova navzočnost govori na provokativen način. To je dokaz, da je to zanje moteče.

Ko duhovnik spreminja kruh in vino v samo Božjo navzočnost, omogoča srečanje s Kristusom. To bogati pomen duhovnikove navzočnosti: ni le vest družbe, ampak mož, ki deluje v Božjem imenu.

Kdor se za to odloči, mora biti duhovnik do konca, mož molitve, ki ljudem govori o Bogu, in ne o sociologiji. Biti mora resničen človek, torej tudi ranljiv, vendar mora prinašati véliki načrt odrešenja. Ta se za današnjega človeka imenuje 'smisel'.

Nekateri duhovniki, ki so prisotni na družbeni sceni, izražajo neke vrste protagonizem, ki jih vodi do tega, da Boga izrabljajo, da bi izpadli pomembnejši. Kot neveren je Andreoli alergičen na duhovnika, ki, namesto da bi predstavljal Boga, igra neko drugo vlogo. Res je sicer, da mora živeti znotraj družbe, vendar pa taista družba potrebuje Boga, ne nekaj drugega. Duhovnik mora zato znati poklekniti pred vsemi (v smislu, da se ne boji pokazati, kdo je v javnosti, da javno izpoveduje Boga op.p.). Jasno mora pokazati, da je popolnoma Božji človek. Andreoli pravi, da tudi zaradi tega dobro razume dobro razume cerkveno zahtevo po celibatu.

Izgleda, da je današnja družba povsem izgubila smisel življenja in stvari. V družbi pa obstaja figura, in sicer duhovnik, ki mu je pri srcu prav vprašanje smisla. Duhovnik danes že s samo svojo prisotnostjo zastavlja vznemirljiva vprašanja in daje neke odgovore, ki gredo v smeri iskanja izgubljenega smisla v nekem času, v katerem se je v prah zdrobilo tudi zlato tele, po imenu denar.

Mladi se za duhovništvo ne odločajo, ker jih je strah, tudi zato, ker zgleda, kot da morajo duhovniki biti nadčloveški, popolni, hiperaktivni. To zagotovo v veliki meri jemlje pogum. In vendar vemo, kako so se véliki duhovniki-svetniki čutili nevredni svoje službe, in so se pogosto posluževali spovedi. Moramo paziti, da bi ne zavrnili podobe duhovnika na podlagi kriterija nezmotljivosti in učinkovitosti. Največji duhovnik ni modrec, ampak se počuti 'razbitina'. Da se razumemo: mlademu človeku, ki bi rad postal režiser, ne smemo reči, da bo moral biti Steven Spielberg (Andreoli sicer uporabi vélikega italijanskega režiserja Lucchina Viscontija, vendar mislim, da ga slovenska javnost skorajda ne pozna, zato sem raje dal režiserja, ki je vsem znan op.p.). Nekomu, ki si želi postati duhovnik bi morda morali reči nekaj v tem smislu: »Poskusi, Gospod ti bo zagotovo pomagal«. Mnogi od tistih, ki so postali duhovniki, niso bili neki veliki intelektualci. Mladim moramo pomagati, da med mnogimi klici lahko zaslišijo tistega, ki jih kliče: če je resnično Bog tisti, ki kliče, potem jih ne more klicati prav malo.

Ni komentarjev: