Papež in kondomi

V branje vam dajem svoje pismo, ki sem ga poslal na Družino, sicer pa tudi na Reporter in Demokracijo, a tam ni bilo objavljeno, najbrž zato, ker je bilo prej v Družini. Gre za širjenje obzorij, za pomoč pri ustvarjanju objektivnejšega pogleda na stvari.

Ob poročanju naših medijev si nisem mogel kaj, da se kot kristjan ne bi čutil dolžnega postaviti se vsaj nekoliko v bran svetemu očetu. Izpostavil bi nekako dva vidika: najprej bi podal mnenje ljudi iz Kameruna, njihov pogled na medijsko poročanje na zahodu, nato pa še nekaj o boju proti AIDSu v Ugandi, ki velja za zgled na tem področju. Naslanjam se na intervjuje dnevnika CEI (italijanske škofovske konference), Avvenire, in sicer iz številk, ki sta izšli 19. In 21. Marca letos.

Ob papeževem obisku v Afriki so zahodni mediji sprožili polemiko proti papežu Benediktu XVI., ne da bi upoštevali dejansko stanje v deželah, v katerih se je papež te dni mudil. »Polemika, ki nima nikakršne podlage,« pravi Etienne Pagot, škofijski koordinator za zdravstvo nadškofije v Douali, v Kamerunu. »Mi smo te besede doživeli kot nekaj, kar je že bilo rečeno in če jih zahodni mediji ne bi ponovno lansirali s tako velikim zanosom, bi najbrž ostale v ozadju. Po drugi strani gre pri papežu za prav takšen jezik, kot ga mi uporabljamo v vsakdanjem delu na terenu: zdržnost in zvestoba sta najučinkovitejši sredstvi za preventivo in boj proti AIDSu. To je stvar realizma in zdrave pameti«. Pagot pravi še, da je resnični problem prav »obilica prahu, ki ga je dvignilo vprašanje o kondomih, ki je v drugi plan potisnilo ne samo druge teme, ki jih je načel sveti oče, ampak tudi samo vprašanje AIDSa, ki se pozna še na mnogih drugih področjih: zdravstvenem, družbenem, psihološkem, kulturnem, duhovnem…« Pagot sumi, da »kdor je daleč od teh problemov, ki so za nas vsakdanji in ključni, daje prevelik poudarek zgolj enemu vidiku, ki ni najpomembnejši, ter tako pozornost usmerja stran od resničnih težav«. Da se je papež dotaknil osrednjih in najbolj perečih problemov na afriškem kontinentu, se strinjajo tudi drugi kamerunski mediji, tako samostojni kot režimski. Vsi tudi opažajo veliko neskladnost med poročanjem lokalnih medijev in zahodnih medijev.

Zdravnik Filippo Ciantia že od leta 1980 živi v Ugandi in pravi, da je papeževo stališče realistično, razumno in znanstveno utemeljeno. Podatki namreč kažejo, da se je okužba z virusom HIV zmanjšala tam, kjer se je delalo na spremembah spolnega vedenja in življenjskega sloga ljudi, ki se ne omejuje le na zdravstveno in farmakološko področje, ampak tudi na informativno in vzgojno ter vključuje tudi družine, ženske in šole. To se je zgodilo v Keniji, Etiopiji, Malaviju, Zambiji, Zimbabveju, predvsem pa v Ugandi. Treba bi bilo spremeniti obnašanje ljudi. V Afriki je namreč zelo razširjeno spolno občevanje z več partnerji. Cerkev počne le svojo dolžnost, saj uspeha na tem področju ni mogoče doseči, ne da bi se radikalno spremenile spolne navade ljudi, da pa bi to dosegli, je treba nekaj narediti na vzgojnem področju. Ne moremo le razdeljevati kondomov kot nekih čudodelnih sredstev, hkrati pa zmanjševati odgovornosti posameznika. V družbi, kakršna je afriška, je treba v boj vključiti tudi verske voditelje in lokalne skupnosti. To je razumela Ugandska vlada ter uspešno lansirala strategijo ABC. To pomeni zdržnost (A-bstinence), zvestobo (B-eing faithful) in, v le zelo posebnih primerih, za določene ozke skupine ljudi, pravilno uporabo kondomov (C-ondom use). Vse skupaj stane le 23 centov dolarja po osebi. Papež ima popolnoma prav, ko pravi, da smo pred tragedijo, ki je ne moremo premagati le z denarjem. Potrebna je večstranska strategija, ki v središče postavlja dobro posameznika.