nedelja, 22. marec 2009

Sedem besed

V evangeliju te četrte postne nedelje se Jezus sreča z Nikodemom in razvije se prav zanimiv pogovor. V samem Jezusovem govoru pa je nekako sedem ključnih besed (tudi besednih zvez), ki nam lahko pomagajo k boljšemu vpogledu v to zanimivo, a precej kompleksno besedilo.

Najprej naletimo na glagol "verovati", ki odmeva v besedilu kar petkrat. Ta beseda ne pomeni le sprejetje neke resnice, ampak sprejemanje neke osebe, v tem primeru gre za Kristusa. V Svetem pismu ne verujemo v nekaj, ampak v nekoga.

Zato lahko prvi besedi dodamo naslednjo "ljubiti", ki jo tu evangelist naveže na Očeta: gre za edini primer, ko Janez ljubezen prikaže v njeni univerzalni razširjenosti na cel svet, ponavadi se namreč Božja ljubezen navezuje na učence: "Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem" (1 Jn 4,9). Na ta glagol pa pogosto odgovarja nasprotni, "sovražiti": "Kdor namreč dela hudo, sovraži luč" (Jn 3,20a). To je drama odklonitve "imena edinorojenega Božjega Sina", se pravi osebe in besede Jezusa Kristusa.

Bog zato v odnosu do sveta napravi dvoje. Z ene strani "sodi" grešno človeštvo. Kristus se zaveda, da mora izvršiti tudi to nehvaležno, a potrebno dejanje pravice proti vsem podlostim, zatiranjem, zločinom, ki zmagujejo v zgodovini: "Za sodbo sem prišel na ta svet ... Oče je dal vso sodbo Sinu" (Jn 9,39; 5,22). Vseeno pa najdemo tudi peti glagol, ki je antitetičen (nasproten) prejšnjemu, "rešiti", kar Oče in Sin goreče želita doseči za človeka: "Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil" (Jn 12,47) reče Jezus malo pred svojo smrtjo in ponovi besede, ki jih slišimo danes, na začetku njegovega javnega delovanja.

Da pa bi lahko prišli v obzorje rešitve, je treba "priti k luči". Janez v simbolični antitezi (nasprotju) luč-tema zaobsega vso skrivnost zgodovine človeštva. Kristus, luč sveta, pride na svet, vendar ga tema skuša zadušiti, izbrisati z obzorja. Luč namreč razkriva resnično naravo stvari in ljudi, ne dovoljuje, da bi se prikrivale beda in sramota. Kadar pa je vest čista, takrat se "pride k luči" z veseljem. Tako se nam sedaj ponuja še sedmi in zadnji izraz, "ravnati se po resnici". Izraz pomeni naravnavati svoje življenje na resnico, se pravi na Kristusov evangelij.

Teh sedem besed lahko postane sedem svetilk, ki razsvetljuje našo vest na poti postnega spreobrnjenja.

Povzeto po: Gianfranco Ravasi, Secondo le scritture - doppio commento alle letture della domenica, anno B, Piemme, Casale Monferrato 1993.

4 komentarji:

Kaplan Marko pravi ...

Hvala, Andrej, dobra stvarca.
Mogoče ne bi škodla kaka navezava na aktualnost, ma verjetno sta skupej z avtorjem računala, da to naredimo kar sami? :)
LP

Andrej Vončina pravi ...

Ja, ponavadi tako računam, če ostane odprto. Odvisno od cajta. Tokrat nisem nič posebej razmišljal ob objavi, ker nimam cajta, moram napravit kej za Platkota. Verjamem, da boš znal odlično uporabit napisano. Kdaj je dobro tud kej dat samo na razpolago, potem vsak uporabi kot želi - za nadaljnje razmišljanje ali pisanje.

Kar se pa tiče aktualnosti, se ponavadi obrnem na blog nekega kaplana Markota :)

Lojze Potočnik pravi ...

Že teh sedem besed ti da misliti. Veliko povedo. Lepo si napisal.

Aljoša pravi ...

Dobro razmišljanje. Dobil sem asociacijo, da je glagol tisti, ki je "verbum caro factum est" in seveda jedro verovanja. Krščanstvo je dinamična vera, ki ima v svojem bistvu glagol - dogajanje.