nedelja, 05. september 2010

Izročiti se Kristusu. Popolnoma.

Preselimo se nekoliko v okolje današnjega evangelija. Kar predstavljamo si ogromno množico ljudi, ki potuje skupaj z Jezusom. Najbrž bi se na tem mestu vsakdo vprašal, kako to, da mu sledi toliko ljudi: najbrž so s slišanim in videnim zadovoljni – vse je revolucionarno novo, toda do sedaj nikomur ni bilo treba napraviti nič posebej zahtevnega – vsi so bili doslej le gledalci in površni poslušalci. 

Jezus se odloči iti na novo raven. Trikrat izzveni stavek: »Ne more biti moj učenec…« Kaj je tisto, kar je treba storiti, da postanemo pravi Jezusovi učenci? Bolj ali manj pasivno gledanje in poslušanje nista dovolj, treba je nekaj več, treba se je nečemu odpovedati in treba se je za nekaj odločiti. 

Odpovedati se je najprej treba vsem svojim gotovostim in se podati po poti vere, podobno kot je storil Abraham, v negotovost. Treba je iti iz varnega zavetja domačega ognjišča, treba je pustiti za seboj ves tovor preteklih odnosov in ljubezni, treba se je odpovedati dosedanji lastnini in se, osvobojeni teh vezi, prepustiti Bogu, da nekaj naredi iz nas in iz našega življenja. Enostavno, svoja srca je treba v celoti in ne le delno izročiti samo Kristusu, saj edino on ve, kaj v vsak izmed nas resnično potrebuje v svoji notranjosti. 

Mislim, da nam vsem kmalu postane jasno, kaj to povleče za seboj: ta, ki mu moramo izročiti svoja srca, ni le človek ali zgodovinska osebnost, modri učitelj, ki deli zanimive nauke, ampak moramo priznati Jezusa Kristusa za Gospoda, za Boga. Če bi pri Kristusu šlo le za nekega filozofa, modreca, učitelja, potem sprejetje njegovega nauka, njegove poti ne bi bilo nekaj obvezujočega – če mi je všeč, sprejmem, če ne pač ne, kakor niso sprejeli Pavlovega nauka Atenci na areopagu, ko so dejali: »O tem bi te poslušali kdaj drugič!« 

Odločiti se za hojo za Kristusom pomeni radikalno odločitev, ki zahteva od nas odpoved samemu sebi, svojemu življenju, sprejetju križa. To seveda ni lahko, to ni nikakršna romantika. Pomeni, da na svoje življenje gledamo iz drugega zornega kota – iz perspektive večnosti, kjer velja, da kdor svoje življenje izgubi zaradi evangelija, ga pravzaprav najde. 

Če pa svoja srca popolnoma izročimo Gospodu, pridobimo veliko. Postanemo svobodni, svobodni v Kristusu. Ni res, da bi v njih več ne bilo prostora za mater, očeta, brata, sestro, ženo, moža… nikakor ne, še več prostora zanje nastane na ta način. In predvsem ni res, da naše življenje na ta način izgubi svoj smisel – ne, če tega ne storimo, naše življenje sploh nima nobenega smisla, ker samo v Kristusu pridobi smisel celo naš križ.

Ni komentarjev: